Pred vrhunci sezone ciklokrosa 2021/22

Van Aert in Pidcock bosta začela sezono ciklokrosa na dirki Superprestige v Boomu 4. decembra, van der Poel pa 18. decembra na svetovnem pokalu v Rucphenu. Tam se bo vrnila tudi Marianne Vos, ki je odlično začela na prvih treh dirkah svetovnega pokala v Združenih državah Amerike.
Po dirki v Koksijdeju so šle Denise Betsema, Annemarie Worst in Lucinda Brand na pivo

Po dirki v Koksijdeju so šle Denise Betsema, Annemarie Worst in Lucinda Brand na pivo Team Baloise Trek

Sezono ciklokrosa lahko razdelimo na dva dela: na obdobje preden začnejo dirkat Mathieu van der Poel, Wout van Aert in Tom Pidcock ter obdobje, ko dirkajo. Med njihovo odsotnostjo ni ciklokros nič manj napet, morda je celo bolj nepredvidljiv. Toda ciklokros brez van Aerta in van der Poela je kot tritedenska dirka brez Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča. Kot Giro. Bil je za pogledat, a najboljših ni bilo na dirki.

Več dirkanja kot kadarkoli

Vsako leto ugotavljamo enako: ciklokros že dolgo ni bil tako napet. Krog favoritov se je v ženski in moški konkurenci razširil, prevladujejo pa seveda Belgijci in Nizozemke. Potem ko je lani odpadlo devet od štirinajstih načrtovanih dirk za svetovni pokal, so letos do nedelje spravili pod streho že sedem dirk od šestnajstih. K sreči ne na račun belgijskih serij X2O Badkammers Trofee in Telenet Superprestige, ki ju še vedno sestavlja po osem dirk, prav tako tekmovanje Ethias Cross še vedno sestavlja po osem dirk.

Drugače rečeno: koledar je natrpan kot japonski podzemni vlak. Večino dirk še vedno gosti Belgija, sem pa tja kakšno tudi Nizozemska, a oktobra se je po letu dni odmora zaradi covida-19 karavana za tri tedne spet preselila v ZDA. Na dirko svetovnega pokala so letos potovali še na tradicionalno češko prizorišče v Taboru, čaka pa jih še pot v Francijo in v Val di Sole. Tam bo za Slovence 12. decembra najboljša priložnost, da si cirkus ogledamo v živo kakšnih 500 kilometrov od doma. Kakorkoli, če si želite pravega vzdušja, je vseeno bolje skočit v Belgijo.

Vrh se je razširil

Ko sem predlani v živo gledal dirko serije Superprestige v Gavereju, je Eli Iserbyt tako letel, da si je bilo nemogoče predstavljati, da gre lahko še hitreje. Čez teden dni je prišel na sceno van der Poel in iz ozadja sceno dobesedno razbil. Tudi letos težko verjamemo, da gre lahko še hitreje. Videti je, da ima Iserbyt tudi brez trojice najbolj vsestranskih kolesarjev na svetu letos boljšo konkurenco kot v prejšnjih sezonah.

Res je Iserbyt z enajstimi zmagami in štirinajstimi uvrstitvami na zmagovalni oder daleč najuspešnejši in vodi v skupnem seštevku vseh treh serij, vendar mu letos za ovratnik diha več kolesarjev. Z večnim tekmecem Toonom Aertsom dirkata na nož, minuli konec tedna sta imela dve precej bližnji srečanji. Letos blesti tudi Lars van der Haar, ki je po dolgem času spet zmagal veliko dirko: najprej evropsko prvenstvo in prejšnji teden svetovni pokal v Taboru.

Team Trek Baloise

Še prijetnejše presenečenje je Quinten Hermans. Lansko sezono ciklokrosa je sicer zaključil odlično, a ima letos po svoji prvi cestni sezoni v World Touru prestavo več. Zmagal je na drugi dirki svetovnega pokala v Fayettevillu in se še sedemkrat prebil na stopničke. Bržkone bi zmagoval več, vendar se mu kar naprej dogajajo neprijetnosti, od padcev do defektov. Tako kot van der Haar, Hermans dirka precej bolj samozavestno. Če nam je zdaj že jasno, da je lahko zimska sezona ciklokrosa koristna za poletje na cesti, velja zelo očitno tudi obratno. Hermans je na cesti zbral 46 štartov, tri manj kot van Aert in dvanajst več kot van der Poel, ki pa je sredi sezone presedlal na gorsko kolo, potem pa trpel za posledicami padca na olimpijskih igrah. Letos se bolje kot prejšnja leta pelje tudi Hermansov moštveni kolega Corne van Kessel, ki pa je imel pri Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux precej skromnejšo sezono z le šestnajstimi štarti.

Van Aert bo dirkal dvanajstkrat

Res pa je Quinten Hermans dirkal poleti povprečno, če njegovo cestno kampanjo primerjamo z vsem, kar so dosegli Tom Pidcock, Wout van Aert in Mathieu van der Poel. Skupaj so zmagali na cesti 22-krat, MVDP in Pidcock pa tudi na gorskem kolesu, drugi je postal olimpijski prvak. Zato sploh ne bo presenečenje, če bo ta trojka spet razbijala sceno tudi v ciklokrosu. Pravzaprav to vsi pričakujemo.

Tom Pidcock in Wout van Aert bosta letos prvič dirkala 4. decembra v Boomu, na peti dirki serije Superprestige. Pidcockov koledar še ni znan, Jumbo-Visma pa je že predstavila celoten van Aertov program, ki je sicer kratek komaj dober mesec dni, a ambiciozen:

V manj kot mesecu dni bo torej dirkal dvanajstkrat (lani štirinajstkrat), s tem da bo vmes skočil na ekipne priprave. Zanimivo je tudi, da bo 11. decembra dirkal v belgijskem Essnu, naslednji dan pa v italijanskem Val di Sole. Po cesti je do tja trinajst ur, z redno letalsko linijo bržkone ni dosti bolj udobno, a mislim, da zanj zasebni let ne bi smel biti predrag – neglede na to, da ga skuša menedžer pri njegovi nekdanji ekipi Vérandas Willems-Crelan ožet kot limono.

Kristof Ramon/Red Bull Content Pool

Različni pogledi na svetovno prvenstvo

Mathieu van der Poel naj bi se po nekaterih špekulacijah na ciklokrosu prvič pojavil 18. decembra na svetovnem pokalu v Rucphenu. Nadaljevanje njegove turneje ni znano, a si lahko predstavljamo, da bo zgoščena in da se bosta z van Aertom – če bo MVDP res čakal do 18. decembra – srečala dan po božiču v Dendermondeju. Tam je lani Belgijec zmagal na dirki, ki je bila zaradi blata bolj tekaška, kot kolesarska prireditev.

Van Aert še ni odločen, ali bo nastopil tudi na svetovnem prvenstvu v Fayettevillu. Zakaj? Fayetteville je v Arkansasu. Če pot od Essna do Val di Soleja za van Aerta očitno ni težava, precej bolj kislo gleda proti Ameriki. Svetovno prvenstvo bo šele 30. januarja, le dober mesec dni pred Strade Bianche, kjer bo van Aert lovil drugo zmago.

Van der Poela in Pidcocka to skrbi manj, saj sta že napovedala, da je glavni cilj njune zimske sezone prav svetovno prvenstvo, neglede na to, da imata prav tako v programu Strade Bianche in štirinajst dni pozneje Milano–Sanremo. Zdi se, da ima van Aert precej več ambicij na cesti, a bo verjetno odločitev glede svetovnega prvenstva oportuna: če bo imel zelo dobre možnosti za zmago, se bo gotovo skušal po številu članskih naslovov izenačiti z večnim tekmecem, ki ima zdaj štiri. Karkoli drugega kot zmaga ga seveda ne zanima. To, da je največja dirka sezone v ZDA, je vsekakor odlično za ameriško kolesarstvo, manj pa za ciklokros, če to pomeni šibkejšo konkurenco.

Mladenke napadajo vrh

Kljub odsotnosti Marianne Vos ni med ženskami nič manj zanimivo. Po cestni sezoni s sedmimi zmagami ter drugima mestoma na svetovnem prvenstvu in Pariz–Roubaixu Vos vrhunsko formo izkoristila za službeno pot v ZDA. Na dirkah svetovnega pokala v Iowi in Waterlooju je v velikem slogu zmagala, slabo ji je šlo samo na prizorišču svetovnega prvenstva v Fayettevillu, kjer je proti koncu še padla in prišla na četrto mesto. Potem je šla na dopust.

Fabien Boukla/A.S.O

Po zdravstvenih težavah se je s tretjim mestom v legendarnem Zonhovnu vrnila Ceylin del Carmen Alvarado, ki se odtlej uvršča okoli petega mesta in je ne gre odpisati v naslednjih tednih. Daleč najboljša je spet Lucinda Brand s šestimi zmagami ter vodstvom v svetovnem pokalu in seriji Superprestige. Vseeno ne zmaga povsod, kamor pride.

Na sedmih dirkah svetovnega pokala je zmagalo pet kolesark, med njimi Denise Betsema in v nedeljo v Koksijdeju Annemarie Worst. Ne tako veliko presenečenje je po četrtih mestih na olimpijskih igrah v Tokiu in svetovnem prvenstvu Blanka Kata Vas, ki od junija dirka za SD Worx. Pri devetnajstih letih je navduševala že v prejšnji sezoni ciklokrosa in letos vendarle zmagala na najvišji ravni v Overijseju. Le vprašanje časa je, kdaj bo zmagala Puck Pieterse, ki je s preskakovanjem ovir – tam, kjer raje teče marsikateri moški – zablestela v Taboru in prišla celo na drugo mesto.

Na kultnem Koppenbergcrossu, kjer je cilj na vrhu Koppenberga, pa je zmagala specialistka za krose z dolgimi vzponi, Američanka Clara Honsinger, ki tako vodi v seriji X2O Badkammers Trofee. Že lani je bila v Namuru druga, letos pa v Fayettevillu pred domačim občinstvom tretja, resda po smoli Marianne Vos, ki se je ulegla in prišla do cilja v bolečinah.

Vos se vrača v Dolino sonca

A trenutno je Lucinda Brand tista, ki jo je treba premagat. Majice evropske prvakinje ne nosi le zato, ker je mavrična vredna več. V lasti ima vse, kar ima lahko. Skupne zmage v vseh treh lanskih serijah, obe majici (ne pa tudi tretje, ker je lani odpadlo nizozemsko državno prvenstvo), v svetovnem pokalu in Superprestigu pa vodi tudi letos. Zamočila je le na Koppenbergcrossu, kjer si je v X2O Badkammers Trofee nabrala že dve minuti zaostanka (v tej seriji se seštevajo časi posameznih dirk, ne točke).

Team Trek Baloise

Toda brez Marianne Vos trenutno konkurenca pač ni popolna. Največja vseh časov se vrača na dirki svetovnega pokala v Val di Soleju 12. decembra. Tudi njen koledar je že znan:

Skratka, izbrala je dirke svetovnega pokala, a ne vseh. Navsezadnje nima prav nobenih možnosti za skupno zmago. Tudi ona pa se še ni odločila glede svetovnega prvenstva, ki bo sicer samo teden dni po zadnji potrjeni dirki v Hoogerheideju. Po podatkih ProCyclingStats naj bi prihodnje leto začela sezono šele 3. aprila na Dirki po Flandriji, torej bi izpustila Strade Bianche in Gent–Wevelgem, kjer je lani zmagala.

Vse napovedi bi bile špekulacije. Na svetovnem prvenstvu bi lahko oblekla osmo mavrično majico, prvo po letu 2014. Lanska sezona ciklokrosa zanjo ni bila blesteča, letošnjo je začela z vrhunsko cestno formo, sredi decembra pa se vrača po dopustu. Enako kot van Aert, tudi ona izpostravlja, da je zimsko dirkanje predvsem priprava na cestno turnejo.

Kakorkoli, ciklokros se prav zares razvname decembra in doseže prvi vrhunec okoli novega leta, ko se dirka v Belgiji tako rekoč vsak dan ali vsak drugi dan. Tempo je neizprosen in to si je skoraj nemogoče ogledati v celoti. Se pa splača in ni pretežko niti predrago, če plačaš naročnino na Eurosport Player ali GCN+.



Sezona ciklokrosa se v nedeljo začenja tudi v Sloveniji

Dirko v Ilirski Bistrici so s 14. novembra zaradi precej neugidnih epidemioloških razmer prestavili na 30. januar. Tako bo prva dirka to nedeljo v Dolenjskih Toplicah. Razpis je tukaj. Mislim, da je lokacija tudi za tiste, ki ne dirkamo, prav prijetna za celodnevni izlet: dopoldansko kolesarjenje v Kočevskem Rogu, opoldanski ogled dirke in popoldansko segrevanje v termah.
Domača sezona se bo nadaljevala 8. januarja v Vipavi, 15. januarja pa bo v Novi Gorici dirka štela za državno prvenstvo. Zaključek pa torej na svetovnega prvenstva dan, 30. januarja v Ilirski Bistrici.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.