V Dolenjske Toplice

Namakanje v termalni vodi? Hvala lepa za tak način zabijanja prostega časa. Toda pot v Topliško dolino je prelepa, da bi zamudil priložnost za prevoz z avtom domov. Tja nisem šel naravnost, ampak čez Dobrepolje in pod Malo goro v Kočevski rog ter vratolomno naravnost v Dolenjske Toplice.

V potovalko, ki se je tja peljala z avtom, sem spravil za vsak slučaj tudi kopalke, ker me je oče naučil, da mora biti ta kos opreme – poleg brisače, kot vemo iz Štoparskega vodnika po Galaksiji – zraven na vsakem potovanju. Sploh, če so cilj poti toplice. Ampak jaz nerad plavam. Ne vem kdaj sem kopalke uporabil nazadnje. Raje jem. Poleg poti same je bil zato glavni cilj kosilo.

Ob Krki bi bilo dolgčas

Že skoraj tri tedne nisem bil na kolesu dosti več kot dve uri skupaj, zdaj pa me je čakala dobrih sto kilometrov dolga in precej razgibana pot. Skoraj dva tedna odmora sem si vzel skoraj na silo, potem ko sem ugotovil, da ne kolesarim več iz užitka, ampak bolj iz navade. Tako kot si vsak večer umijem zobe: ne ljubi se mi, ampak vem, da je treba. Kolesarit pa ni treba. Ko postane nuja, ni več zdravo.

Čakala me je raznolika pot z nekaj novimi, še nepreverjenimi odseki. Še posebej sem se veselil gravlanja po Mali gori, kjer sem bil samo enkrat, a v ne najboljši izvedbi samega sebe, tako da sem na njenih pobočjih bolj životaril kot užival. Navidez precej neatraktiven greben Male gore se razteza od Rašice pri Velikih Laščah do Kočevja. Na severovzhodni strani sta Dobrepolje in Struška dolina, pobočja na obeh straneh pa so prepredena z gozdnimi cestami. Zaselkov je malo, najvišji vrh pa so Stene sv. Ane (964 m), kamor je možno zlesti tudi z biciklom. Ampak veselica je za gravlerje najboljša malo niže – narediš lahko imeniten krog.

Kako do Velikih Lašč? Čez Turjaško.

S potmi do Velikih Lašč se še nisem spoprijateljil. Pred časom sem rinil v Dobrepolje iz Čušperka in pod Ostrim vrhom, a sprva obetavna cesta se je zožila v skalnato pešpot z gnusno blatnimi odseki. Zdaj sem šel po bolj preverjenih cestah: z barja sem zavil čez Gumnišče in Gornje Blato ter po makadamu z nekaj krajšimi asfaltiranimi odseki čez Hudo Polico in Malo vas ter mimo Tabora Cerovo in Županove jame. Bolj ali manj se teren ves čas dviguje že od barja, a klanci so bodisi kratki in strmi bodisi malo daljši, a položni, med njimi pa so krajši spusti, ki razigrajo športnega duha, četudi telo še ni čisto vajeno naporov.

Zanimivo postane, ko se iz vasice Rožnik po razdrapanem kolovozu spustiš, pravzaprav kar padeš v luknjo.

Iz nje se pobiraš po enako slabem in mestoma smešno strmem kolovozu, ki je sčasoma med travo komaj še viden. Ta moja pustolovščina sredi ničesar ni ostala neopažena, a para košut mogočnega stasa ni navdušila, pokazali sta zadnjici in izginili za ovinkom. Do Dobrepoljske doline je smešno blizu, cesta pa je imenitna in pripelje naravnost v Ponikve, kjer prečkaš reko Rašico, tik preden ponikne.

Prehod prepovedan, ampak vseeno so naredili stopnice

Do Velikih Lašč je blizu in tam sem na pokopališču dotočil vodo. V nadaljevanju poti je je namreč malo ali nič, na vrata v odročnih zaselkih pa nerad trkam, ker se tak obisk pogosto zavleče v posedanje ob kavi in tudi žganje so mi že ponujali sredi poletnega dne.

Iz Velikih Lašč sem se preselil na severovzhodno pobočje Male Gore. Zanimivo je, da po obstoječi in kar solidno vzdrževani cesti ni mogoče prečkat železniške proge. Torej, možno je, a tabla nedvoumno sporoča, da je prehod prepovedan. Vendar prehod obstaja, celo stopnice so nadelane. Če jih uporabite, prej tvegate zvin gležnja, kakor da vas povozi vlak: v Kočevje vozi tako redko, da imaš več možnosti, da tvoj sin nekoč zmaga na Touru, kot da te bo povozilo.

Mimogrede; najprej sem razmišljal, da bi šel v Kočevje z vlakom in se raje štiri ure preganjal po Kočevskem rogu, a me je ob podatku o času vožnje stisnilo v prebavnem traktu. V poldrugi uri, kolikor traja pot, sem bil že skoraj v Velikih Laščah.

Makadamska avtocesta

Potem pa en sam gravlerski dolgčas, ki nam je tako všeč. Cesta se vzpenja zlagoma, s povprečnim naklonom kaka dva ali tri odstotke, ves čas naravnost, tako da hitro dobiš lažen občutek, da si boljši, kot bi pokazal merilnik moči. Sem in tja se je v zelenem zastoru naredi luknja, ki dovoli razgled na svet slabih tristo metrov niže.

Lahko bi ostal na hladnem, ves čas okoli 700 metrov visoko, a me je zanimalo kakšna je cesta skozi Vrbovec, ki je še nisem prevozil. Tako sem se pač vrgel v Struško dolino, v konce, kjer še nisem bil. Spust v Rapljevo je vratolomen: kot bi mignil, je letelo čez 70 km/h in šlo bi še hitreje, a na neznanem terenu in z novimi gumami sem šel raje po pameti.

V dolini pa drug svet. Pripeka. Tu se že začne Suha krajina, vsa voda je pod zemljo, ni bilo niti ljudi in še psi so držali gobce. Ta sprememba me je malo pribila in me opomnila, da je lahko šport tudi krut.

No, čez kakšnih deset minut sem bil že na makadamski avtocesti, ki se začne Pri Cerkvi in vodi proti Kočevju do vasi Mala Gora. Spet skoraj ves čas malo navzgor, ampak hitro in tekoče. Dolgčas, torej. Od Velikih Lašč do glavne ceste Dvor–Kočevje sem videl točno tri vozila. Prvi je bil moped, a ta me niti ni prehitel, pač pa samo dohitel, ker ni mogel prečkati železniške proge. Drugi je bil tovornjak z lesom. Tretji pa tovornjak, ki je v kamnolom Mala gora drvel s tako hitrostjo, da sem moral zaradi prahu skoraj ustavit, ker nisem videl ničesar. On je drvel gor, jaz pa dol.

Dva zajca, dva psa in ujeda

v Kočevski rog sem zavil po še nepreverjeni cesti, ki po Stravinih vročih zemljevidih sodeč ni prav obiskana. Škoda, kajti teren je odličen. Ne vem pa, če bi vožnjo skozi Stari Breg priporočil sleherniku. Zakaj?

V tej stari kočevarski vasi je še nekaj življenja, res živahno pa je postalo, ko sta z dvorišča planila kar mogočna psa, ki sta svojo nalogo opravila genialno. Ne medvedov in merjascev, teh psov se je bati na Kočevskem, zdaj se mi je to v Rogu zgodilo že drugič. Kakšnih tristo metrov nista obupala.

Sicer pa blažen mir z nekaj izjemami. Dva zajca sta skočila čez cesto. Kar velika ujeda se je teatralno spustila, kot da je za pristajalno stezo izbrala cesto, ampak se je potem spet elegantno vzdignila nad drevje. Dacia. Bager goseničar, ki sem ga prehitel po desni. Na gozdnih cestah se vozi na lastno odgovornost.

Najvišja točka je Žaga Rog, kjer sem računal na skavte, ki bi me lahko oskrbeli z vodo. Nazadnje so nama z očetom skuhali kavo, tudi te se tokrat ne bi branil, a to je bil račun brez krčmarja.

Na račun sem prišel v Podstenicah, kjer stoji pred čebelarskim domom prav čeden vodnjak. Čebel mrgoli, a so miroljubnejše od psov v teh koncih. In kaj je najbolje? Z enim potiskom zadeva načrpa točno 0,75 litra. En bidon.

Ugotovitev dneva? Nič novega: šport je OK

En vzpon me je še čakal, ampak ta je bil najbolj pasji. Prvič zato, ker sem ga podcenil. Drugič pa zato, ker sem ga podcenil: premalo sem jedel. Poleg tega so cesto kratkim nasuli in ko sem si v paniki tlačil v usta gumijaste bombone, sem skoraj pogrnil, ko sem zapeljal v globok pesek in mi je sprednje kolo zasukalo, tako da so kokakolice zletele po tleh in bodo verjetno tam ostale še milijon let.

Kakšne pol ure pred časovnico sem bil, čakalo me je pa samo še petsto metrov spusta po imenitni cesti, ki se spusti v Loško vas. Do Dolenjskih Toplic sem samo še zavrtel noge. Prijetno ne-utrujen. Ravno prav. Dobre štiri ure telo še vzdrži, da človek normalno funkcionira do večera, ne da bi se po svetu vlačil kot da je cel dan počel nekaj neprijetnega.

Kakorkoli, pavza je dobro dela. Pred izletom v Dolenjske Toplice sem imel zdravo tremo oziroma tiste vrste pričakovanje, ki ga ne občutiš več, ko postane kolesarjenje navada. Še huje: pozabiš, kako kul je ta šport. Ko sem zadnjih nekaj dni drgnil barjanski makadam, se tega še nisem spomnil. Seveda ne, za prav občutke je treba v divjino.

 

Trasa: Ljubljana–Lavrica–Škofljica–Gumnišče–Gorenje Blato–Huda Polica–Bičje–Pece–Mala vas pri Grosupljem–Velike Lipljene–Rožnik–Male Lipljene–Škocjan–Ponikve–Velike Lašče–Rapljevo–Ravni–Vrbovec–Mala Gora–Stari Breg–Žaga Rog–Podstenice–Podhosta–Meniška vas–Dolenjske Toplice
Razdalja: 105 km
Višinska razlika: 1900 m

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.