Vsakič, ko zapeljem na gozdne ceste v okolici Kočevja, se vprašam, zakaj to storim tako redko. In ko se pripeljem v Kočevje, me vsakokrat preseneti, kako pozitivno se razvija mestece ob Rinži. Datoteke GPX za kolesarje so na kočevski turistični spletni strani na dosegu prsta. MTB Trail Center Kočevje!Kolesarske steze so znosne, če že ne odlične. Deluje sistem skoraj brezplačne izposoje koles Kolu. In tokrat me je navdušilo, da je po novem središče mesta pri cerkvi zaprto za motorni promet. Za zdaj sicer poskusno, a verjetno bo vsak pri zdravi pameti ugotovil, kako prijetno je v miru spiti espresso v Mestni kavarni. Točno to sem naredil, preden sva na obronkih Stojne zavila na makadam.

Začne se pri jezeru

Odkar je v Kočevje spet zapeljal vlak, se morda splača tja zapeljati tudi po železni cesti, a za zdaj ne iščite povezav ob sobotah, bolj slabo pa je tudi ob nedeljah, saj nič ne kaže, da bi vlak sprejel bicikle. Na koncu boste šli pač z avtom in z nekaj sreče boste prišli celo nekaj minut prej in udobno parkirali pri Kočevskem jezeru. Tisto veliko parkirišče je verjetno videlo že precej golih kolesarskih zadnjic.

Mislim, da se jezeru uradno reče Rudniško, to pa zato, ker so prav tam v dnevnem kopu nekoč kopali rjavi premog. Rudnik so zaprli leta 1978 in voda je jamo postopoma zalila, tako da je nastalo 39 hektarov veliko in kar 40 metrov (Wikipedia trdi, da celo 70 metrov) globoko jezero. Voda je čista kot solza, številne vrste rib se počutijo odlično in prav tako ribiči, na vetrovne dni pa po vodi drsijo tudi jadrnice.

Rogata bitja na Rogatem Hribu

Polhova pot sicer vodi tik mimo mestnega središča in pod Stojno se čez dva nekaj desetmetrska kuclja pripeljemo naravnost v MTB Trail Center.

Makadam se nadaljuje skozi gozd nad Livoldom, dovolj blizu glavne ceste, da se sliši, ne pa tudi vidi avtomobile. To je najdaljši vzpon na Polhovi poti, a ga je le za slaba dva kilometra. Verjeli ali ne, na 50 kilometrih poti je to prvi od samo treh segmentov na Stravi. Drugi je spust v Štalcerje, ki v celoti vodi po asfaltirani cesti, kamor pripelje pot po krajšem makadamskem spustu. Poldrugi kilometer je torej zelo udoben, potem pa zavijemo levo, spet na makadam.

To je krasen odsek poti, ki vodi skozi zapuščeno vas Rogati Hrib ali Hornberg po nemško, v kočevarskem narečju pa Hoarnparg. Danes s ceste sploh ni videti, da je bila to nekoč imenitna vas s cerkvijo, ki so jo porušili kmalu po vojni, ko tod niso bili več dobrodošli nemško govoreči, čeprav so bivali na kočevskem že kakih 600 let.

Teren se je bolj ali manj zarasel, a zahvaljujoč ekološki kmetiji Hornberg ne povsem. Ukvarjajo se z vzrejo visokogorskega škotskega goveda, 150 glav se pase po okolici, ki morda čisto malo spominja na Škotsko višavje. Mimogrede, to je moje najljubše govedo, a žal nisva videla niti enega primerka, kar po svoje ni nenavadno, saj se pasejo na prostranem območju.

Vas, ki je ni več

Navdušila naju je vljudnost domačinov, ki tod delajo, a je videti, da jim je mar za prišleke, ki jih po svoje motimo s tem, ko seveda nič ne delamo, ampak izkoriščamo njihovo infrastrukturo za nekaj tako nekoristnega, kot je kolesarjenje. Bager je za Ano sicer rohnel, a bagrist se ni silil prehiteti, pač pa je prijazno puščal prednost, dokler ga nisva spustila naprej po opravkih. Barjanski kmet, na primer, me lani s traktorjem ni spustil mimo, ampak je pred menoj vijugal levo-desno, morda ker se mu je zdelo zabavno ali pa je bil zaradi nečesa togoten.

Kakšnih pet kilometrov je teren prav simpatično nezahteven, cesta pa kot likalna deska. Tam nekje je Muha vas ali Oberfliegendorf ali Wliəgndoarf, kot so rekli Kočevarji, a je ruševine preraslo ščavje.

Cesta se tam vzpne pod Muhovim bregom in spusti v Podleško dolino.

Vas, ki še je

Podlesje se zdaj imenuje kraj, ki so mu Kočevski Nemci pravili Verdreng. To je bila pomembna vas s šolo, ki so jo odprli konec 19. stoletja in so kasneje v njej poučevali še v slovenskem jeziku. Deloval je tudi Rdeči križ, imeli so gasilsko društvo in cerkev s pokopališčem. Šolska stavba še stoji, okoli je tudi še nekaj hiš, sicer pa so vas med vojno požgali Italijani.

Po vojni so oblasti tu organizirale kazensko taborišče za politične zapornice in pozneje zapornike. To se je dogajalo do leta 1953, bral pa sem, da so bile razmere precej neznosne, tako da sem se na kraju samem kljub idili počutil kar malo tesnobno.

Toliko opazovalnic kot v teh krajih težko vidiš še kje drugje. Eno so postavili kar na vrhu silosa ali karkoli že je objekt pred vasjo.

Zadnji klanec je rampa

Nadaljevanje poti je precej bolj enolično, a nikakor dolgočasno. Še naprej se voziš od 500 do 600 metrov visoko nad morjem, vmes je vzpon in potem precej dolg spust, teren pa je bil nenavadno vlažen v primerjavi s tistim prej. Tudi ceste so bolj načete ali pa zvožene od gozdarske mehanizacije, a je bilo gravlanje stoodstotno užitno.

Gozdarji delajo in tudi ta fanta sta se izkazala s prijaznostjo. Nisva midva čakala njiju, ampak sta onadva odložila delo.

Za poldrugi kilometer sva zapeljala na asfaltirano cesto, ki vodi skozi Rajndol v Livold, potem pa zavije Polhova pot na tretji Stravin segment. Tam lahko postanejo zadeve kar malo neprijetne. Vzpon je sicer dolg vsega 700 metrov, a je naklon v povprečju 10-odstoten in je Ano kar navdušil.

Ampak malo nad domačijo smo iz hudega ven in do Kočevja gre potem skozi gozd bolj ali manj samo še blago navzdol vse do Dolge vasi.

Ursus arctos

Situacija je bila pravzaprav idealna. Temperature so bile malo pod 20 stopinj, sonce, prijeten vetrc, ravno prava vlaga, da je guma dobro prijela. Moteči dejavnik je bila luknja v želodcu. In malo počasi je šlo za moj okus, to že moram priznati. Mogoče mi je postalo malo dolgčas, ampak na tisti dober način: na način, ko v dolgčasu uživaš, ker je sicer vse OK. Na kolesu si, človek, s teboj je ženska, ki jo je veselje pogledati in je ni naporno poslušati, v Kočevju boš pa spil kozarec kočevskega zvarka in si privoščil burger. Vse je OK.

Tik nad cesto je nekaj, ne zašumelo, ampak je lomastilo. Upočasnil sem in pogledal v goščo. Nekaj sivo-rjavega in kosmatega, kar ni bilo več kot pet metrov stran, je skušalo precej hitro izginiti. Tako hitro, da sem si mislil, da je bila najbrž košuta. Za menoj je pa nekaj zacvililo. In mi povedalo, da je bil medved.

»A si ziher?« Ja! Imel je veliko, okroglo rit. »Ups …«

Lani ga nisem videl, letos že drugič. Pod Pokojiščem sem od presenečenja, ko se je gmota znašla pred menoj, zapeljal v globok sneg in se pred njim skoraj razlepil, a takrat je že bežal v gozd. Če ga ne bi videl v krajih, kjer ponujajo turistom ene vrste safari, bi bil kar malo razočaran.

Sus scrofa

Kakšno minuto ali dve sva med zložno vožnjo podoživljala dogodek, ko je kakšnih dvajset metrov pred nama, morda manj, čez cesto tekel divji prašič, srednje velik primerek s precej čokato zadnjico in kar lepo vidnima čekanoma. Kolikor se spoznam na te živali, je bolje srečati medveda kakor divjo svinjo, ki je menda hudo nepredvidljiva beštija. Kakorkoli, če vidite te mrcine v rit, ste jo verjetno dobro odnesli.

Je pa prišlo do zanimivega naravnega pojava tudi pri Homo sapiensu.

Tudi Homo sapiens se je ustrašil.

Če sem zadnjih deset kilometrov bolj ali manj zehal, je zdaj hitrost narasla za slabih sto odstotkov. Na lepem sem bil na drugi poziciji in navzgor spet začutil noge, navzdol pa so me ovinki kar zaposlili, da sem lahko sledil.

Pivce za živce

Na polju je nervoza popustila in na asfaltu dokončno minila. A mislim, da je dokončno umiril živce šele amber ale iz lokalne craft pivovarne Matt, ki vari osupljive, žal preslabo dostopne izdelke. Doslej sem ga uspel piti samo v Kočevju in ko vas zanese pot tja, vsekakor poskusite.

Pri Diktatorju je gospodična sicer dajala sprva precej diktatorski vtis. Nekako sem dobil tisti za gosta skrajno zoprn občutek, da ni čisto zadovoljna z delom, ki ga opravlja. Da je pravzaprav zelo nezadovoljna. A proti koncu izkušnje, ki je vključevala soliden burger, se je celo pošalila, tako da ji polovico odpustim. Vsekakor sem se tam, na terasi ob Rinži, počutil pod soncem nadvse prijetno. Počasi postajamo spet normalni. Po kolesarjenju si privoščimo pivo.

Zdaj že razmišljam, kako bi nekega dne najlepše gravlerske poti, ki jih ponujajo na Kočevskem, združil v eno epsko traso. Polhova pot je ravno prava za ljubitelje tega športa, ki jim ni do doseganja ali preseganja lastnih meja, ampak se vozijo z užitkom oin si želijo tudi kakega razgleda. Idealna poletna destinacija je to, kjer na nekaterih delih pritisne sonce, potem pa se hitro spet skrijete v vlažne gozdove.