V osrčje Polhograjcev s specialko

Strmine med Gradaško dolino s Polhovim Gradcem in Poljansko dolino z Gorenjo vasjo in Škofjo Loko so imeniten športni poligon za pohodnike, gorske kolesarje, z nekaj truda za gravlerje, a tudi za cestne kolesarje. Redno rinemo čez Sv. Katarino, na Koreno in Šentjošt, čez Suhi Dol in Lučine ali proti Žirem čez Smrečje. Ali na Črni Vrh in Pasjo Ravan. A vse te kraj povezujejo tudi skrite cestice, ki bi morale biti po vseh pravilih makadamske.

Hladne ceste na vročem zemljevidu

Kolesarji smo bitja navad in rutine. Leta in leta se vozimo po enih in istih poteh in iz doline Velike Božne nad Polhovim Gradcem zavijemo desno, na Črni Vrh. To je lep klanec, na vrhu je odličen razgled in spust v Poljansko dolino je izzivalen kot le kaj. A to ni edini izhod iz doline. Kot razkriva malo tanjša črta na Stravinem vročem zemljevidu, marsikdo zavije tam tudi levo, čez Planino nad Horjulom, po bolj skriti cesti, ki jo je populariziral Argonavtski maraton. Ob Veliki Božni pa je mogoče nadaljevati tudi naravnost, po tako obskurni cesti, da je črta na vročem zemljevidu skoraj neopazna.

Nemogoče je prešteti kolikokrat sem se peljal tam mimo in se vprašal kam vodi ta cesta, a nisem tega nikoli preveril. Do včeraj, ko sem šel s kliki miške po tem vročem zemljevidu in ugotovil, da je cesta v celoti asfaltirana do Lučin. To je po svoje škoda, glede na to, da tako radi gravlamo, a po drugi strani gravlamo bolj ali manj zato, da imamo mir pred nasiljem v prometu. In v tem zakotju prometa res ne gre pričakovat.

Od izliva do izvira

Gradaščica teče tako rekoč za hišo in se malo niže izliva v Ljubljanico, tako sem ji sledil od konca pa do samega začetka. Ni bil prijeten dan, od morja je vleklo, kot je le lahko, a temperature so bile kljub temu neprijazne, prav take, da človek ne ve, kako bi se oblekel. Tako me je za začetek v Gradaški dolini čakalo klatenje v nasprotni veter. Do Polhovega Gradca poznam vsako razpoko v asfaltu in teh ni malo, a od obnove odseka med Hrastenicami in Dvorom, se človek na blagohotno gladkem asfaltu vsaj nekaj minut počuti, kot da kolesari v razvitem svetu.

Domačini smo te trase naveličani, a vsak iz bližnje ali daljne tujine, ki se znajde na tem terenu, je navdušen. Edina omembe vredna znamenitost do Polhovega Gradca je gotska cerkev sv. Petra v Dvoru, ki deluje na z baročno sakralno arhitekturo okrancljanem slovenskem podeželju prav sveže in jo omenjajo kot »enega najpomembnejših biserov slovenske kulturne dediščine«.

No, gotika je že na drugi strani ceste uravnotežena s cerkvijo sv. Nikolaja, ki je celo starejša od sv. Petra, a so jo kasneje barokizirali. Na tej precej bedni fotografiji, ki predstavlja poleg cerkva tudi nekoliko zanemarjen gospodarski objekt s salonitkami, se vidi samo njeno apsido in vrh zvonika.

Tri cerkve in graščina

Še več cerkva je v Polhovem Gradcu. Tokrat sem se v vas, ki je bila včasih precej pomembnejša, spustil po stranski cestici in jih na koncu slišal od lokalnega šerifa, ki je menil, da sem pripeljal mimo njegove upravne zgradbe prehitro. Kakorkoli: na spodnji fotografiji so kar trije sakralni objekti poleg obeh vaških cerkva še kapela na griču, kjer je nekoč stal stari grad, in sv. Lovrenc na Sv. Lovrencu, ki ima tudi bolj posvetno ime Polhograjska gora.

O Polhovem Gradcu sicer vem skoraj vse, ker sem o njem nekoč naredil najboljšo reportažo v njegovi bogati zgodovini, a vas ne bom gnjavil s podrobnostmi o polhih, Polhograjski graščini z Muzejem pošte in telekomunikacij, urnem stolpu, Neptunovem vodnjaku, imenitnem parku, grofu Blagaju in blagajevem volčinu … omenil bom samo še državno prvenstvo v cestnem kolesarstvu leta 2007, ko je zmagal Tadej Valjavec. To je bila verjetno najbolj zaguljena proga, odkar spremljam cestna državna prvenstva.

V deželo grabnov

Trasa se od Ljubljane čedalje bolj napenja, a prvi resen klanec se vzpne od avtobusne postaje v Polhovem Gradcu do graščine. Že pod klancem zapustimo Gradaščico, ki se uradno začne na sotočju Male vode in Velike Božne, ob kateri se pot nadaljuje, potem, ko preletimo dve serpentini in granitne kocke na dvorišču Polhograjske Graščine.

Tesen, ki jo je urezala Velika Božna pod Sv. Lovrencem, je pozimi precej neprijazna, poleti pa idealna za popoldansko ohladitev z vetrom pod čelado. Polhograjsko goro obkrožimo po severni strani, potem se soteska razširi. Ko pridemo v zaselek Zalog, smo se že peljali mimo Mačkovega in Petačevega grabna, v Zalogu pa imamo vsaj štiri možnosti. Prvič, klasiko na Črni vrh in Pasjo Ravan. Drugič, Škandrov graben do Butajnove, a le, če je bicikel obut v širše plašče. Tretjič, Jernejčkov graben, iz katerega se, kot na Argonavtskem maratonu, vzpnemo na Planino nad Horjulom.

In četrta, najmanj znana možnost: Potrebuježev graben. Če je na začetku ceste tak prometni znak, potem veste, da bo zanimivo.

Umik

Človek bi si mislil, da bo graben nekultiviran, a si druga za drugo sledijo domačije in nekaj je prav lepo urejenih. Kako malo sonca posije sem, dokazuje tudi pobeljeno dno grape sredi marca, čeprav smo še precej nizko, manj kot 500 metrov nad morjem. Tam vztraja trda zima še kak mesec dlje.

Po grabnu se cesta zlagoma vzpenja slabih pet kilometrov, potem pa skoraj pri izviru Velike Božne trčimo ob zid, cesta zavije levo in se v dobrih dveh kilometrih skozi goščo vzpne za več kot dvesto metrov. Tam je lahko grdo, če se preveč zaženeš, a ko se proti vrhu teren zravna, se odpre imeniten razgled in zdi se, da je cerkev sv. Lenarta na Črnem Vrhu celo niže.

Na terenu me pogosto navdušijo razmeroma preproste rešitve, ki bi morale biti običajne povsod, pa niso. Slovensko podeželje onesnažujejo pisani ekološki otoki, a ne v Rovtu, kjer so zabojniki prav lepo pospravljeni v lični hiški.

Na vrhu je bilo ozračje približno tako neprijetno, kot je videti. Tri stopinje Celzija.

Slednjič se cesta prevesi strmo navzdol in po njej kar pademo v Lučine, ki slovijo po gorski hitrostni dirki in seveda po mali Franji. Z razgleda slabih sto metrov više je dajal kraj vtis velemesta, malo verjetno tudi zato, ker sem se zadnje pol ure plazil med zaselki z le nekaj hišami in verjetno ne več kot desetimi prebivalci.

Temu primerna je tudi gostota prometa. Od Zaloga, kjer se začne Potrebuježev graben, sem videl na desetih kilometrih točno dve vozili, res da tovornjak z rovokopačem kar trikrat.

Na Smrečju lahko še podaljšamo

Kdor ima v Lučinah dovolj, se lahko v Suhem Dolu drži levo in se pod Šentjoštom spusti naravnost na Vrzdenec, zgrešiti je po tej poti nemogoče. Sicer pa se je simpatično držati desno in skozi gozd po odličnem asfaltu nadaljevati v Smrečje. Pot je bolj razgibana, a večinoma gre navzgor, do Smrečja pa sem srečal več kolesarjev kot avtomobilov. In srečal sem samo enega kolesarja.

Na Smrečju, ni najbolje to, da se lahko v Podlipo preslikamo po odličnem spustu. Najbolje je to, da lahko s Smrečja nadaljujemo v Rovte, pisano z veliko začetnico, ali se pod Vrhom svetih Treh Kraljev zapeljemo v Žiri … kdor si želi naložiti dobro porcijo, pa se lahko najprej spusti v Podlipo in tam zavije desno po še eni manj znani cesti, ki se strmo vzpne v Rovte. Skratka, tam je labirint cest, ki jim je skupno samo to, da ravnine praktično ni.

Poskusite desetkrat izgovoriti Podlipščica

Podlipa leži v krasni dolini s krasno obnovljeno cesto. Nekoč sem se tod vozil z Angležem in ga za svojo lastno zabavo pripravil do tega, da je desetkrat zaporedoma izgovoril ime potoka. Glede na to, da je Carlton Kirby dve leti govoril o Tadedžu Podžakarju, si lahko predstavljate, da sem se imel tisto minuto, ko je skušal izgovoriti ime z najbolj nemogočim zaporedjem treh soglasnikov, res dobro.

Tokrat sem imel druge vrste zabavo, zanjo pa je poskrbel veter, ki me je gnal na rob Ljubljanskega barja z vso silo in mi vlil pravega športnega duha, tako da sem nad Veliko Ligojno instinktivno zavil levo in po klancu naprej na Žažar, preden sem se spustil na Vrzdenec in nadaljeval po dolini Horjulščice. Tudi s to rečico bi imela Alex in Carlton kar nekaj preglavic …

No, do doma je letelo. Na Dobrovi se vedno čudim kolesarjem, ki zavijejo na cesto proti Polhovemu Gradcu levo in mimo gasilskega doma. Razumem tiste, ki gredo analizirat rundo v enega od bifejev, ki jih tam mrgoli. Težava je v tem, da v tem primeru dvakrat nimaš prednosti, če se zapelješ nekaj deset metrov naprej do krožišča, pa z nekaj sreče sploh ni treba stisniti zavor.

V glavnem, ne vozite se v Ljubljano po glavni cesti, kjer se ljudem vedno grozno mudi, tam me je nekoč neki pijanec tudi zbil, ampak zavijte čez Stransko vas.

Tri do štiri ure zabave

Na vsej poti je precej makadamskih odcepov, ki kar vabijo na gravlerski izlet, a teh terenov še nisem raziskal. Po vročem zemljevidu sodeč marsikam še ni zapeljala kolesarska guma, po mojih izkušnjah pa so polhograjski makadami na trenutke kar izzivalni in ne bodo všeč tistim, ki prisegajo na cestne šprinterice.

Kdor bo to prevozil prej kot v treh urah, je kar soliden kolesar in se lahko takih podvigov poleti loti tudi po službi, sicer pa priporočam bolj umirjen tempo, saj v nasprotnem primeru trda prede in kar bi moral biti romantičen izlet, postane mučenje. Tudi gostiln je bolj malo, ko se enkrat vzpnemo nad Polhov Gradec in preden se spustimo v Podlipo, je v Lučinah Matija, na Smrečju pa Kasarna. Umik v te odročne kraje je tudi umik v normalnost.