Milano–San Remo 2022: trasa in favoriti

Kdor redno spremlja kolesarstvo, je verjetno v zadnjem tednu že vsaj desetkrat slišal, da je Milano–San Remo najlaže končati, a najteže zmagati. Je pa tudi najbolj dolgočasna dirka. Po 280 kilometrih kolesarjenja se običajno vse razplete v zadnjih petnajstih kilometrih. V dvajsetih minutah. Ampak letos … letos vsi gledajo Pogačarja.

Trasa

Milano–San Remo najdaljša dirka v cestnem kolesarstvu. Letos bodo dirkali 293 kilometrov, a skupaj z odprto vožnjo pred štartom pa bodo prevozili skoraj 300 kilometrov. Po dveh letih se vrača Passo del Turchino, edini daljši, a položen vzpon na dirki, kjer gotovo ne bo napadel niti Tadej Pogačar. Vrh prelaza je na 143. kilometru, torej na slabi polovici dirke. Sledi 500 metrov spusta do ligurske obale.

Poskočnica se začne s tremi kratkimi vzpončki: Capo Mele (241,5 km), Capo Cervo (246,4 km) in Capo Berta (254,2 km). Prva dva sta z dobrimi 50 metri višinske razlike malo daljša hupserja, Berta je 1,8 kilometra dolg klanec s 130 metri višinske razlike.

Od vrha Berte je slabih dvanajst kilometrov, recimo dobrih 15 minut do začetka vzpona na Cipresso (5,6 km, višinska razlika 230 metrov, povprečni naklon 4,1 odstotka=, najstrmejši je kratek 9-odstotni odsek po 3,5 kilometra. Vrh je 22 kilometrov pred ciljem. Do vzpona na Poggio, zadnji klanec na dirki, je dobrih 12 kilometrov.

Poggio (3,7 km/130 m/3,7 %) je pravzaprav preprost klanec, a ne, ko po več kot šestih urah v sedlu pohodijo tisti, ki si na vse kriplje prizadevajo znebiti šprinterjev. A vrh je še vedno 5,5 kilometrov od cilja. Zaguljen spust v mesto, kjer je možno s skokom na glavo pridobiti kakšno sekundo, je dolg dobre tri kilometre, torej sledi še 2.200 metrov ravnine. Šala mala, če greš na kavo. Grozljivka, če si Pogačar in hitiš v cilj pred podivjano hordo šprinterjev, sploh če moraš ob tem obračunat še z dvema ali tremi, ki se ju nisi pravočasno znebil.

Pogačar proti vsem

Po zmagah na vseh treh letošnjih dirkah in še zadnji lanski je Tadej Pogačar prvi favorit celo na dirki, ki mu skoraj najmanj ustreza. Sam je priznal, da bo težko zmagal, ampak daje tudi jasno vedeti, da si želi točno to. Vsi ga bodo gledali, kar je vedno problematično. To se dogaja šprinterjem. Dogajalo se je v zadnjih letih Petru Saganu, Mathieuju van der Poelu, Woutu van Aertu, tudi Primožu Rogliču, ki so se na največjih dirkah redko izvlekli iz te godlje, četudi so bili v najboljši formi. Po mojem sta dva, ki sta sposobna celo napovedati kje se bosta odpeljala in potem to tudi dejansko uspešno izvesti. Julian Alaphilippe in Tadej Pogačar. Oba sta močna kot živali, Francoz mogoče tudi bolj zvit, Pogačar pa preprosto nepredvidljiv.

Ves peloton se strinja, da je Pogačar trenutno razred zase. Heinrich Haussler, ki je vozil Milano–San Remo dvanajstkrat, leta 2009 je bil za Cavendishem drugi, je bil slikovit: »Zanj je to skoraj kot Play Station. Če se hoče odpeljat, se odpelje. Šprinterske ekipe in ostali top kolesarji mu bodo težko sledili, ker je njegova maksimalna moč na koncu dirke toliko večja od ostalih v pelotonu.«

Razplet 1: šprint

Mogoče ni toliko vprašanje kako bo zmagal Pogačar, ampak kako mu bodo to preprečile šprinterske ekipe, ki jih lahko UAE Emirates, tudi ob pomoči Jumbo-Visme razmontira že daleč pred Poggiom. Kdo bo upal na šprint?

• Caleb Ewan (Lotto-Soudal) je bil deseti leta 2017 in najboljši šprinter v letih 2018 in 2021, a je bilo to dovolj le za drugo mesto. Impresivno je bilo kako je dirkal na Poggio lani, a vlekla sta Filippo Ganna in za njim Dylan van Baarle.

• Michael Matthews (BikeExchange-Jayco) je bil na Primaveri dvakrat tretji. V zadnjih dveh letih je zmagal samo enkrat, na Bretagne Classic je zlezel mimo Luke Mezgeca, ki bo tokrat dirkal ob njem.

• Jasper Stuyven (Trek-Segafredo) je lanski zmagovalec, ki je vse presenetil z napadom v zaključku.

• Arnaud Demare (Groupama-FDJ) je zadnji, ki je v San Remu zmagal v šprintu glavnine, to je bilo leta 2016.

• Biniam Hailu Girmay in Alexander Kristoff sta aduta Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux.

• Nacer Bouhanni (Cofidis) je bil trikrat v deseterici

• Giacomo Nizzolo (Israel-Premier Tech) je domači adut iz Milana, leta 2020 je bil peti.

• Peter Sagan (TotalEnergies) je bil že devekrat v deseterici in kljub precenjšnim težavam v letošnji sezoni bi si skoraj upal staviti, da mu bo to uspelo še enkrat.

• Fabio Jakobsen (Quick Step-Alpha Vinyl) je v zadnjem trenutku vskočil namesto Juliana Alaphilippa, ki je ostal doma z bronhitisom.

• Bryan Coquard (Cofidis) dirka letos odlično, ampak Milano–San Remo?

• Sam Bennett (Bora-Hansgrohe) je po Pariz–Nici priznal, da enostavno ni dovolj dober.

• Jasper Philipsen (Alpecin-Fenix).

Med velikimi imeni manjka Sonny Colbrelli (Bahrain Victorious), ki je v San Remu vedno pri vrhu, a je staknil na Pariz–Nici bronhitis.

Kakšne so v resnici možnosti šprinterjev? Navsezadnje je to ducat ekip, ki bodo zainteresirane za lov, če pride do zgodnjega napada. A športni direktor Quick Step-Alpha Vinyl Davide Bramati, kot da se je predal vnaprej. Za Het Nieuwsblad izjavil očitno: »Predvidevam, da bo Pogačar napadel. Vsi se seveda sprašujemo, kje: »UAE Emirates bodo šli a bloc na Capih in napadli na Cipressi. Mislim, da mu bo nekaj kolesarjev lahko sledilo, ampak letošnji Milano–San Remo ni za šprinterje.«

Razplet 2: Napad na Cipressi

Zadnji uspešen napad na Cipressi se je zgodil leta 1996, ko je na koncu v San Remu obračunala med seboj četverica, zmagal je Gabriele Colombo. Cyclingtips navaja še dva resna, a neuspešna poskusa: leta 1999 se je za motorji odpeljal Marco Pantani, leta 2014 je poskusil Vincenzo Nibali.

Ključ za uspešen napad je verjetno brutalen tempo čez tri kuclje Capo, za kar bo očitno poskrbel UAE Emirates, ki s seboj sploh nima kakega rezervnega šprinterja, ampak bo za Pogačarja delalo šest mož. To ustreza tudi Jumbo-Vismi, videli pa bomo, ali bodo pri diktiranju tempa sodeloval. Kakorkoli, če bodo prišli šprinterji na te vrhove trikrat zaporedoma kisli, bodo težko vzdržali Cipresso. Peloton bo tedaj že razmontiran čez pol Ligurije in težko bo organizirat resen lov.

Dvomim, da se bo Pogačar odpeljal sam, kot se je na Strade Bianche. To bi morda lahko storil, a ne bi bilo najpametneje. Zraven sta tokrat Jumbo-Visma z Woutom van Aertom in Primožem Rogličem ter Ineos Grenadiers s strašno postavo: Tom Pidcock, ki je manjkal na Strade Bianche, je verjetno prvi mož, z njim bodo še Filippo Ganna, Michal Kwiatkowski in Ethan Hayter.

Če Pidcock in van Aert spustita, bo Pogačarja lovila grozna konjenica, ki bo zlahka sklenila pakt. Če Pogačarja drži Roglič, zakaj pa ne, se še bolj zaplete in ima na lepem odlične karte van Aert, enako če zraven ostane eden iz Ineos Grenadiers.

Razplet 3: Napad na Poggio

Nazadnje je z napadom na Poggiu uspel leta 2018 Nibali. Na začetku klanca je potegnil Mohorič, odločilno pa je Morski pes ugriznil kilometer pod vrhom klanca, ko je skočil za Kristsom Neilandsom, pustil za seboj še njega, se v svojem slogu spustil in prišel v cilj prvi z enakim časom kot glavnina s Calebom Ewanom, ki je bil drugi.

Neglede na razplet na Cipressi bo moral za zmago Pogačar najprej zmagat na Poggiu, se z njega na dobro mu znani cesti vreči na glavo ob obalo in vzdržat še dobra dva kilometra. Manj kot jih bo z njim na vznožju, bolje bo zanj, a je že Nibali dokazal, da zadostuje en kilometer. Glavni tekmeci bodo v primeru takega napada Wout van Aert, Primož Roglič in Tom Pidcock. Kaj če bodo Pogačarja celo držali ali ga nekako ujeli pred ciljem? Potem mu trda prede, če bo zraven van Aert, ki je vendarle šprinter. Če ostaneta Roglič ali Pidcock, bo imel tudi težavo. Trdila bosta, da čakata ekipne kolege.

Razplet 4: Napad v San Remu

Obstaja tudi teorija, da s poznim napadom na mestnih ulicah, kot lani Jasper Stuyven ali leta 2008 Fabian Cancellara, poskusi Filippo Ganna. V to preprosto ... ne verjamem.

Moja napoved

Glava napoveduje Wouta van Aerta, ki ima navsezadnje tudi odličnega pomočnika v Primožu Rogliču. Ta lahko zanj vleče ali pa povzroča sive lase Pogačarju in ga po kakem scenariju celo premaga. Za Milano–San Remo je van Aert rekoč popoln kolesar, ker lahko zmaga tudi v šprinterskem scenariju. A če slučajno, res slučajno pride do tega, bi dal več možnosti Calebu Ewanu.

Srce napoveduje Tadeja Pogačarja. Ne zato, ker je Slovenec. Bila bi dobra zgodba. Svet hoče novega Kanibala. Boljša zgodba bi bila samo še zmaga Philippa Gilberta. Samo Milano–San Remo mu manjka do tega, da se z zmagami na vseh petih spomenikih postavi ob bok edinemu Kanibalu.

***** Wout van Aert, Tadej Pogačar

**** Tom Pidcock, Caleb Ewan

*** Primož Roglič, Filippo Ganna, Jasper Stuyven

* Søren Kragh Andersen, Alberto Bettiol, Michael Matthews, Matej Mohorič

Dodano: nove odpovedi zaradi bolezni

Zaradi bolezni so odstop v zadnjem trenutku odpovedali Sam Bennett (Bora-Hansgrohe), lanski zmagovalec Jasper Stuyven (Trek-Segafredo) in Caleb Ewan (Lotto-Soudal). Stuyvena bo nadomestil Mads Pedersen, ki je brez dvoma med favoriti za dobro uvrstitev. Na poti v Milano pa je tudi Mathieu van der Poel (Alpecin-Fenix), ki se bo tako na sceno vrnil predčasno.