Pariz–Nica in Tirreno–Adriatico 2022

Verjetno gre marsikomu na živce, da dirki potekata hkrati, konec koncev je to težko tudi gledat, a prav to, da najboljša na svetu dirkata drug proti drugemu le nekajkrat na leto, dela rivalstva velika. Karkoli drugega kot Pogačarjev poraz v Italiji bi bilo presenečenje, neglede na to, da je imel sploh prvič na veliki etapni dirki konkurenco v Remcu Evenepoelu. Absolutni favorit je bil tudi Roglič, a vsak novinar z desetimi sekundami časa je že n-tič spomnil na lansko Pariz–Nico, kjer je zmagal počasnejši Maximlian Scachmann, ker pač ni padel v zadnji etapi.

Tirreno–Adriatico: vse po starem

Smo sploh videli kakšno presenečenje? Filippo Ganna je zmagal na uvodnem kronometru in za tri dni oblekel modro majico … veste, to je tista, ki jo nosi vodilni. Evenepoel bo na ravninskih vožnjah na čas vedno pretil favoritom za etapne dirke, vseeno pa bo težko premagoval petnajst kilogramov težje specialiste.

V drugi etapi je prvič letos zmagal Tim Merlier. V tretji končno spet Caleb Ewan – letos tretjič, a po covidu in potem ko ni šel v Združene arabske emirate, šele prvič na dirki svetovne serije. S tako formo je lahko spet vsaj drugi na Milano–San Remo. Tam je zmagal v šprintu dvakrat, a se je leta 2018 pelotonu s šprinterji izmuznil Vincenzo Nibali, lani Jasper Stuyven, letos to gotovo načrtuje med mnogimi tudi Pogačar.

V zadnji, spet šprinterski etapi, je Phil Bauhaus morda presenetil, ko se je izstrelil tako rekoč iz črne luknje. V smešno dolgem šprintu v nasprotni veter je izkoristil pisan vlak šprinterjev različnih ekip, na veter je prišel šele 50 metrov do cilja in, bum, izza njega mimo ni mogel niti mladi Kaden Groves, ki je bil na vetru edini še kak meter manj časa.

Vmes smo gledali Pogačarjev šov, res pa je v tistih treh dneh zmagal samo dvakrat.

Zadeva Remco

Seveda se ne pridružujem tistim, ki kar naprej čakajo na naslednika Eddyja Merckxa, a od Evenepoela sem vseeno pričakoval več. Ne, da ni poskušal. Četrta etapa s ciljem na Bellanteju je bila kot naročena za Pogačarja, tam bi ga lahko premagal samo Roglič, pa še to samo v vsakem drugem ali tretjem poskusu. V peti etapi pa je Remco dejansko izvedel tisto, zaradi česar ga imamo radi: napad daleč od cilja. V tem sta si s Pogačarjem podobna, a z bistveno razliko. Remco se odpelje vsem na drugorazrednih dirkah, Tadej pa tudi na spomeniku ali Touru.

Warren Barguil – njegove etapne zmage sem bil res vesel – je imel srečo, da je trojica Evenepoel-Vibgegaard-Pogačar v peti etapi zgrešila pot, mi pa smo bili žal prikrajšani za resen obračun med tremi najboljšimi. Ne bi bilo treba trikrat ugibati kakšen bi bil na koncu razplet med njimi.

Razočaral je Remco v odločilni, šesti etapi, ko ga je spet odrezalo še preden se je začel resen obračun. Je premalo jedel? Ga je zeblo (na vrhu Carpegne so bile štiri stopinje)? Ga zdelajo dolgi in strmi klanci? Ali preprosto nima noge za težke etapne dirke? Osebno mislim, da je javnost do njega preveč neprizanesljiva. Res sta v njegovih letih Pogačar in Bernal že zmagala na Dirki po Franciji. Res dirka na najvišji ravni že tretjo sezono. Res zna biti tudi malo antipatičen, pa naj gre za razburjanje med dirkami, kot lani na evropskem prvenstvu, pranje umazanega perila v javnosti, kot po lanskem svetovnem prvenstvu, pretirano pritoževanje zaradi makadamskih odsekov, ali za to, da vozi 125 kilometrov na uro, kjer je omejitev 70.

Ampak, za božjo voljo, v svetovni seriji dirka šele tretjo sezono. Matej Mohorič, ki je bil leta 2014 med prvimi zelo mladimi kolesarji v svetovni seriji, pa je imel za razliko od Remca za seboj že eno amatersko sezono v konkurenci pod 23 let, je prvič zmagal šele na koncu tretje sezone in še to nekje na Kitajskem … v svetovni seriji je, na Vuelti, zmagal proti koncu četrte profesionalne sezone, ko so ga že vsi obirali, da ne bo iz njega nič. Pa poglejmo kje je zdaj, ko je brez dvoma eden najbolj atraktivnih kolesarjev na svetu.

Da bi bil Remco naslednik Eddjya Merckxa? To so neumnosti. Nihče ne bo naslednik Eddyja Merckxa. Tudi Pogačar ne, četudi bi ga rezulčtatsko presegel.

Brez bonbončkov

Mikel Landa je bil v šesti etapi z uspešnim napadom na skupno tretje mesto uspešen. Ampak ko je Pogačar v elitni skupini pohodil, se je tudi on takoj kar usedel. Jonas Vingegaard ni bil kaj preitrano entuziastičen, prevečkrat je že iz prve vrste parterja gledal Pogačarja odhiteti proti slavi. Pozneje je kar javno povedal, da niti pomislil ni na to, da bi ga skušal prijet.

Proti Landi, Enricu Masu in Richieju Portu, ki so bili še z njim v skupini, je Danec dirkal, kot da brani zmago. Naj vleče tisti, ki si me želi prehiteti na drugem mestu, si je mislil. In to je že malo strašljivo. Pogačar pride na etapno dirko svetovne serije kot gospodinja zjutraj v pekarno. Rutinirano. »Štiri bele žemlje, prosim. Pa še eno vanilijevo pletenico mi dajte, danes se bom posladkal.« Seveda so Pogačarja po novi etapni zmagi po ovinkih vprašali, ali res ne misli prepustiti nobene zmage drugim.

Ker hoče zmagat povsod, ga primerjajo s Kanibalom. A Pogačar se dobro brani. Z zmagami – in evri, ki jih zasluži – nagrajuje delo ekipe. Prav ima. Ko so veliki kolesarji zmage prepuščali, so jih zato, ker se jim je splačalo. Niso bili toliko boljši od vseh, zato so z bonbončki tekmecem kupovali udobnejšo prihodnost. Kaže, da Pogačarju tega ni treba.

Pariz–Nica, dirka zamujenih priložnosti

Ni razočarala. Tudi s presenečenji ne. Predvsem so bili večkrat presenečeni šprinterji. V prvi etapi je šla skoraj polovica Jumbo-Visme po svoje. V drugi etapi pravzaprav ni bilo presenečenj: bočni veter je sestavni del Dirke proti soncu. Dobro je dirkala Jumbo-Visma, ki je bila vedno na pravem mestu, tako kot seveda Quick Step-Alpha Vinyl, ki je v drugi etapi dirko rešila z zmago Fabia Jakobsena: drugi in tretji sta bila šprinterja Jumbo-Visme in četrti Luka Mezgec. Odlično se znajde v ešalonih in pobira Ucijeve točke za BikeExchange-Jayco, ki mu v lovu na licenco WorldTeam ne kaže ravno briljantno.

Impresivno na začetku sezone dirka Mads Pedersen (Trek-Segafredo), ki je bil v šprintih ves čas pri vrhu, v tretji etapi pa zmagal pred letos sper briljantnim Bryanom Coquardom (Cofidis) in Woutom van Aertom. Veliko pove, da čudežni deček UAE Toura Jasper Philipsen (Alpecin-Fenix) ni prišel dlje od četrtega mesta.

Četrto priložnost za šprinterje so šprinterji spet spustili iz rok. Ta etapa je bila po mojem celo bolj zabavna od prve. Na težki trasi je nekaj šprinterjev je odpadlo že pred zaključkom, peloton je bil dodatno razredčen zaradi gripe, Mathieu Burgaedau (TotalEnergies) pa se je spustil z zadnjega klanca v smrt. Človek je videti kot Julian Alaphilippe, to je res, tako se je tudi peljal, res pa je lahko izkoristil tudi faktor presenečenja, ki ga Alaphilippe ne more več. Prvič v kareri je Burgaedau zmagal na najlepši način, s pobegom šprinterjem. Doma bo lahko obesil sliko slavja, na kateri so vsi ti šprinterji, z Woutom van Aertom in Madsom Pedersenom vred. Oh, Luka Mezgec je bil tokrat šesti.

Jumbo-Visma v rumenem od prve do zadnje etape

Lepo so si razdelili majico. Tri dni je rumeno nosil Laporte, po kronometru van Aert in od pete etape Roglič. Kronometer je pokazal, da ima Jumbo-Visma verjetno najboljšo ekipo: belgijski prvak van Aert, olimpijski prvak Roglič ter avstralski in dvakratni svetovni prvak Rohan Dennis. V tem vrstnem redu so bili razvrščeni tudi na kronometru, Stefan Küng (Groupama-FDJ) pa tokrat ni bil drugi, ampak četrti.

Rohan Dennis je vse dni dokazoval, da bo koristen domestique. V etapah pred vožnjo na čas je opravil odlično delo in potem povsem popustil, verjetno z mislijo na kronometer. Dobil sem varljiv občutek, da se Jumbo-Visma ni ravno pretegnila. Wout van Aert je zeleno majico osvojil zlahka, tudi on je v peti in sedmi etapi čeden del trase odpeljal v zanj precej rekreativnem tempu. Je zbolel? Mu je forma čudežno padla? Ah, kje! Letos očitno dirka po pameti.

K sreči je ekipa z Rogličem na čelu zmogla v dveh etapah brez njega. Peto etapo, v kateri je zmagal Brandon McNulty, je odpeljala Jumbo-Visma rutinirano. Sedma s ciljem na Col de Turini je bila težka, vendar precej nezapletena. Van Aert bi prišel prav, a ga ni bilo zraven na dolgem ciljnem vzponu, kjer je lahko Roglič, že z udobno prednostjo pred vsemi, čakal na zaključni šprint. Vendar ni mogel ravno mirno čakat, ker so si skakali kot kobilice, dokler ni v zaključku Roglič pokazal, da je pač šef: spet, v takem zaključku ga lahko premaga samo Pogačar. Seveda ne vsakič.

Zadnja etapa je dan za grozljivko

Ko je bilo nujno, pa je ostal Wout van Aert zraven. Ne vem kaj ima Roglič z zandjimi etapami, ampak statistično verjetno je, da bo šlo nekaj narobe. Včasih gre hudo narobe, a večinoma se s trmo izvleče. Tokrat najbrž niti trma ne bi bila dovolj, potem ko je Simon Yates (BikeExchange-Jayco) končno spet letel kot se spodobi in nakazal, da si avstralska ekipa vendarle zasluži mesto v svetovni seriji. Škoda, da je v zadnji etapi defektiral Daniel Martinez (Ineos Grenadiers), saj bi lahko z Angležem povzročila Rogliču še več preglavic.

Z zeleno majico na hrbtu je van Aert odigral vlogo superpomočnika in izvlekel Rogliča iz godlje, ko je res slabo kazalo. Ni šlo v klanec, ni šlo na spustu.Prepričan se, da bi lahko v tej etapi van Aert zmagal. Navsezadnje niti ni presenetljivo, da je tako letel, saj je vsaj dva dni v tednu, tako je bilo vsaj videti, precejšen del etap počival.

Katera ekipa je boljša?

Jumbo-Visma je bila videti na Pariz–Nici celo močnejša kot UAE Emirates na Dirki po ZAE in Tirreno–Adriatico. Vse dni so nosili rumeno majico in zeleno majico, zmagali tri etape in v osmih dneh zbrali trinajst uvrstitev med prve tri! Strašljivo.

Ampak točno to je lahko njihova slabost. Na Pariz–Nici si lahko privoščijo dirkanje, ki je videti kot igra mačke z mišjo. Ampak dirka je trajala osem dni in tako morda gre proti bratoma Yates, Martinezu, Nairu Quintani, Jacku Haigu. Nekaj drugega je tritedenski spopad z ekipo, ki ima točno en cilj in točno enega vodjo. Se bo Jumbo-Visma na Touru lahko izpostavljala s tem, da bo van Aert v izbranih etapah počival? To je lahko korektna taktika, namreč, vsak dan nekoga od superpomočnikov hraniti za težke čase. Lahko gre pa tudi kaj hudo narobe. In ne pozabimo, da sta manjkala Jonas Vingegaard in Sepp Kuss.

Kako naprej?

Pogačar deluje nepremagljiv. Roglič deluje premagljiv. Ampak ravno to je lahko Pogačarjeva težava za naslednjih sedem tednov, ko ima imeniten klasični program s tremi spomeniki. Na vseh treh bo favorit. Sam je izjavil, da je blizu formi z lanskega Toura in to lahko pomeni, da bo vzdržal do Liege–Bastogne–Liege, ki je na sporedu 24. aprila.

Pred kronometrom v prvi etapi dirke Tirreno–Adriatico me je, neglede na neverjetne sposobnosti regeneracije, malo skrbelo kako bo nastopil le dva dni po 50-kilometrski solaži na Strade Bianche. Odveč, to se mu ni poznalo. Vendar je na polno dirkal tudi na Tirreno–Adriatico, ko realno za to ni bilo nobene potrebe.

Lani sta na Tirreno–Adriatico letela kot aviona tudi van Aert in Mathieu van der Poel, ki potem nista dosegla vsega, kar sta želela. MVDP spomladi sploh ni več zmagal, van Aert pa sicer je dobil Gent–Wevelgem in Amstel Gold Race, a je odpovedal na Dirki po Flandriji, na Branbantski puščici pa ga je odšprintal Tom Pidcock. Mislim, da se je tudi zato van Aert letos lotil Pariz–Nice precej bolj zadržano. Jasno mu je, da se zanj resne dirke šele začnejo in da ni preprosto zadržati forme do Pariz–Roubaix.

Pogačar bo zaključil pomladansko turnejo še teden dni pozneje. Res pa bo v tem času dirkal samo petkrat (Milano–San Remo, Dwars door Vlaanderen, Dirka po Flandriji, Valonska puščica, LBL). Točno tolikokrat bo tudi favorit, konkurenca pa bo predvidoma (ampak letos nikoli ne reci nikoli) resnejša kot na Strade Bianche. Lahko zadrži formo do konca? Oh, saj res: Pogačar je lansko pomladansko turnejo prav tako zaključil na Liege–Bastogne–Liege. Z zmago.

Verjamem, da Roglič trenutno ne more premagat Pogačarja. Na Milano–San Remo bo Roglič van Aertu uslugo s Pariz–Nice, medtem ko bo Pogačar dirkal na zmago. Tako bosta Slovenca prvič med seboj obračunavala šele na Valonski puščici 20. aprila in na Liege–Bastogne–Liege. Dotlej bo Roglič gradil formo na Dirki po Baskiji, kjer brani lansko zmago, že ta četrtek pa si bo šel ogledat tlakovane odseke na Grand Prix de Denain–Porte du Hainaut.