Trojna zmaga: Jumbo-Visma 2022 kot Mapei 1996

UAE Emirates je bil na UAE Touru dva koraka pred vsemi in nagnal strah v kosti, sploh ker je Tadej Pogačar na poti, ki jo primerjav željni mediji vzporejajo s potjo Eddyja Merckxa. A dejstvo je, da v Združenih arabskih emiratih morajo zmagat, zato so prišli s svojo najboljšo ekipo, ki je bila verjetno v boljši formi od tistih, za katere je UAE Tour drugorazredna etapna dirka. Takrat še nismo vedeli kaj pripravlja Jumbo-Visma.

Letos izstopata Jumbo–Visma in UAE Emirates

Da je naredil Richard Plugge še en korak naprej, je bilo jasno že lani, ko si je Ineos Grenadiers pustil speljati Rohana Dennisa. S Christophom Laportom in Tiesjem Benootom je Jumbo-Visma okrepila ekipo okoli Wouta van Aerta in že na otvoritvenem belgijskem vikendu je bilo jasno, da imajo strašno postavo. Jasno sporočilo sta poslala tudi Sepp Kuss s tretjim mestom na Faun-Ardeche in Jonas Vingegaard z zmago na Drome Classic.

No, par dni pozneje je zablestel na Trofeji Laigueglie trojec UAE Emirates Jan Polanc, Juan Ayuso in Alessandro Covi. Glavnino so razmontirali z izmeničnimi napadi in na koncu je Jan Polanc, potem ko je že umrl, izkoristil za lokomotivo Carlosa Rodrigueza (Ineos Grenadiers), ki ga je potegnil do Ayusa, Covija in Lorenza Rote (Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux). Polanc je naredil točno to, kar piše v vseh nenapisanih učbenikih. Takoj, ko sta prišla z Rodriguezom zraven, je napadel, morda ne toliko za zmago, kot za pripravo terena Ayusu in Coviju, a je bil premočan in zmagal. V tej konstelaciji Rodriguez in Rota nista imela nobenih možnosti proti Ayusu in Coviju.

Mislili smo, da smo videli nekaj posebnega. Saj smo res.

Ampak potem je prišla prva etapa dirke Pariz–Nica.

Trojna zmaga je vedno zabavna

Premoč Jumbo-Visme je bila še očitnejša. Prvič, ker je Pariz–Nica vendarle prvorazredna etapna dirka – pustimo ob strani dejstvo, da poteka hkrati s Tirreno–Adriatico, še eno prvorazredno dirko.

Drugič, ker je Jumbo-Visma po svoje ukrojila etapo, kjer bi morala šprintat vsaj manjša skupina, ne nujno s težjimi šprinterji, kot so Fabio Jakobsen, Dylan Groenewegen in Sam Bennett, a Bryan Couqard, Matteo Trentin, Sonny Colbrelli (ki pa je odstopil zaradi bronhitia) in Luka Mezgec bi lahko ostali zraven. Seveda ob van Aertu, za katerega je Jumbo-Visma dejansko naredila, kar je.

Tretjič pa zato, ker je vse potresel Christophe Laporte, ki je v osnovi šprinter. Držala sta ga lahko samo Roglič in van Aert ter nekaj časa Zdenek Štybar, ki pa je nazadnje umrl ali čakal, ker je bilo jasno, da v trojnem sendviču tako rekoč nima možnosti za zmago.

Ni presenečenje, da so prišli do cilja z 22 sekundami prednosti, ne le zato, ker sta Roglič in van Aert kronometrista, ampak tudi zato, ker je bil peloton razstavljen na prafaktorje in so se morali najprej zložit skupaj. Verjetno je tudi kar nekaj časa trajalo, da so si opomogli od šoka, potem ko so predstavo gledali iz prve vrste.

Vprašanje je bilo samo kako se bodo spredaj dogovorili med seboj. Zmenili so se tako, da je vsak dobil nekaj. Laporte za dobrodošlico v ekipi zmago, povsem zasluženo, saj je lastnonožno razbil skupino. Roglič nekaj bonifikacijskih sekund. Van Aert pa točke za zeleno majico.

Že dolgo se nisem tako smejal. Poleg tega je Roglič dirkal kar v dolgih hlačah oziroma nogavčkih, z nogavicami preko, torej sploh ni načrtoval, da bi jih kadarkoli slekel. To je res videti butasto, a je v tem primeru nehote poslal sporočilo: razbijem vas v opravi za trening.

Zdaj pa skok v zgodovino

V devetdesetih letih je na Pariz-Roubaix prevladovala italijanska ekipa Mapei: v desetih letih obstoja med letoma 1993 in 2002 so dosegli pet zmag in skupaj štirinajst uvrstitev med prve tri. Res pa so vse to dosegli že v osmih letih do 2000: leta 2001 je namreč dotedanji športni direktor Mapeia, Patrick Lefevere, ustanovil Domo-Farm Frites, predhodnico današnje ekipe Quick Step-Alpha Vinyl. V Domo-Farm Frites je speljal čeden nabor kolesarjev iz prejšnje ekipe in v dveh letih, kar je ekipa obstajala, dvakrat zmagal in osvojil skupaj štiri uvrstitve med prve tri.

Dlje v zgodovino se nisem poglabljal, ampak od leta 1996 se je štirikrat zgodilo, da so si prva tri mesta na Pariz–Roubaix razdelili kolesarji iste ekipe.

Samo enkrat pa so na velodrom prišli skupaj: to je bilo leta 1996.

Ne trije, odpeljali so se kar štirje

Leta 1996 so dirkali po suhih tlakovcih, Mapei pa je branil zmago Franca Ballerinija in tretje mesto Museeuwa iz prejšnjega leta. Že v Arenberškem gozdu so naredili selekcijo, v kateri je preživela le dvajseterica kolesarjev. 86 kilometrov pred ciljem pa so se odpeljali Ballerini, Museeuw, Andrea Tafi in Gianluca Bortolami. Kot je videti, so imeli pri tem tudi nekaj pomoči motorja. Ballerini je kmalu defektiral in na koncu izvlekel četrto mesto, trije mušketirji pa so nadaljevali.

Ne brez težav. V Orchiesu je 76 kilometrov pred ciljem, ko so imeli približno minuto prednosti pred zasledovalci, defektiral tudi Museeuw. Italijana sta ga počakala in v troje so nadaljevali še preden so jih zasledovalci ujeli. Prednost je potem naraščala, tudi prek dve minuti, nakar je imel 8 kilometrov pred ciljem Museeuw še en defekt. In, verjeli ali ne, Italijana sta ga spet čakala!

V takih primerih se vedno zastavi vprašanje kdo bo zmagal. Da je vse dogovorjeno, je bilo jasno, saj so v zadnjem krogu paradirali kot bi bili na portoroški promenadi. Spredaj je ves čas vozil Belgijec, ki je tudi prvi prečkal ciljno črto. Kljub temu, da sta ga Italijana (člana italijanske ekipe) dvakrat čakala.

Kaj se je zgodilo?

V avtu je kot športni direktor sedel nihče drug kot Patrick Lefevere. Petnajst kilometrov pred ciljem je dobil – v časih, ko so imeli telefoni še antene – klic Giorgia Squinzija iz podjetja Mapei (družina Squinzi je še vedno lastnica tega podjetja). On je odločil, da bo zmagal Belgijec, zagotovo z neko računico v mislih. Odločilno za to, da sta se Italijana držala dogovora, je bilo dejstvo, da je njuna pogodba visela v zraku.

Museeuw je potem zmagal Pariz–Roubaix še v letih 2000 in 2002. Andrea Tafi je zmagal leta 1999. Gianluca Bortolami pa nikoli, a je bil leta 2001 prvi na Dirki po Flandriji.

Še dva hecna primera

Mislili smo, da se kaj takega ne more več zgoditi, se je pa dogajalo že prej: leta 1994 so na Valonski puščici trojno zmagali Moreno Argentin, Giorgio Furlan in Evgenij Berzin, vsi Gewiss-Ballan. Menda so se odpeljali kot s Ferrarijem. Njihov zdravnik je bil Michele Ferrari, ki je na neposredno vprašanje o dopingu naslednji dan za L’Equipe izjavil, da EPO ni nevarnejši kot deset litrov pomarančnega soka.

Zgodilo pa se je tudi pozneje, a ne čisto uspešno. Leta 2015 so bili na Omloop Het Nieuwsblad v zaključku spredaj Stijn Vandenbergh ter zvezdnika Tom Boonen in Niki Terpstra, vsi Etixx-Quick Step. Težava je bila v tem, da se je skupaj z njimi 40 kilometrov pred ciljem odpeljal Ian Stannard (Sky). Pravzaprav to ne bi smela biti težava, ampak v zadnjih petih kilometrih se je Lefeverova ekipa osmešila.

Najboljše šele prihaja

Vseeno je včerajšnja trojna zmaga Jumbo-Visme nekaj posebnega in tistim z boljšim spominom od mojega verjamem, da se kaj takega še ni zgodilo v taki etapi, ki ima vendarle drugačne zakonitosti kot enodnevne klasike. Ali kot gorske etape, če se spomnimo 18. na Touru leta 2020, ko je Richard Carapaz prepustil zmago Michalu Kwiatkowskemu (drugi in tretji pa sta bila Roglič in van Aert).

Jumbo-Visma je imela v prvi etapi Pariz–Nice gotovo plan, navsezadnje so vlekli kot živali že dolgo prej, celo tako, da je Rohana Dennisa pobralo že daleč pred ciljem. V klanec je do filtra potegnil tudi Nathan van Hooydonck, predne je šel naprej Laporte. Izteklo pa se je gotovo bolje od pričakovanj in verjetno so bili na vrhu klanca presenečeni približno tako kot Pogačar, ko je ostal sam 50 kilometrov pred ciljem.

Zaključim lahko le s tem, da komaj čakam na prvi pravi obračun UAE Emirates in Jumbo-Visme.