Zima je. Ti pa kar na kolo?

Nemalo je vprašanj, ob katerih je najbolje zamižat, na tisti teatralen način, s katerim daš vedeti, da si misliš vse najslabše, preštet do deset in brez pretiranega truda poslat radovednežu povezavo do desetih najbolj nadležnih vprašanj za kolesarje. Pozabil pa sem na ta seznam dodat še klasično sezonsko: »Te nič ne zebe?«

Boš nataknil verige?

Vprašanje ima tudi šaljive različice: »Imaš zimske gume?«

In poletno: »Ti ni nič vroče?«

Seveda imajo te pripombe tudi trdilno obliko. »Danes je premraz/prevroče/rabiš verige.«

Prepričan sem, da se s temi vprašanji ne soočamo samo tisti, ki včasih sedimo na kolesu dve uri in več za rekreacijo, ampak tudi uboge pare, ki se v službo, namesto z avti, vozijo s kolesi. Res pa na kolesarskih stezah pozimi dejansko potrebuješ zimske gume.

Mraz je tudi na smučiščih

Na oguljeno vprašanje lahko odgovoriš tudi z oguljeno frazo, da ne obstaja slabo vreme, ampak le slaba oprema. To sicer ni čisto res, ker slabo vreme in mraz obstajata v vsakem primeru. Če bi bila oprema res tako dobra, pozimi ne bi rinili na španske otoke ali vsaj v Istro. Vso zimo bi doma natepavali vitamin D in se imeli die-hard-fajn pod zatohlimi jaknami in za zarošenimi očali, da sploh ne omenjam priprav in sanacije po vožnji, ki skupaj s pranjem opreme včasih presega čas, prebit na kolesu.

Smučarja vprašaj, če ga zebe! Oh, on je bolj oblečen? Seveda je bolj oblečen, saj smuča kakšnih tisoč ali tisoč petsto metrov više, nesorazmerno veliko časa v svojem smučarskem dnevu pa preživi med čakanjem na prost sedež in vožnjo navzgor. Tako je vsaj bilo, ko sem se nazadnje podil z bordom po smučiščih, kar pa je bilo precej pred pandemijo, ki je smučarske vrste verjetno razredčila.

Danes pa res ni za kolesarjenje

Sploh trditve te vrste so nadležne. Ne vem kaj mislijo? Da se bomo z njimi zapletli v dolgo debato? Da bomo razlagali o sodobnih materialih, sposobnostih telesa, da regulira temperaturo, zatrjevali kako da je vse v glavi in utemeljevali smiselnost našega početja z opevanjem svobode v gibanju?

To bi bilo enako kot anticepilcu razlagati o dosežkih znanosti, verjetnosti, da gre kaj narobe pri cepljenju v primerjavi z verjetnostjo, da gre kaj narobe pri prebolevanju, potem pa vse skupaj zapakirati še v nekaj tako abstraktnega, kot je ideja o solidarnosti.

Nima smisla. Saj je jasno. Mraz je. In virus ne obstaja. Vse je logično!

Prekleto res, da me zebe

Ampak skozi smo dali že tudi kaj hujšega.

Nekega dne sredi svojih drugega desetletja bivanja na tem planetu sem se z vso pametjo, ki sem jo takrat premogel, precej racionalno odločil, da bom kolesaril le še v dneh, ko bo temperatura deset stopinj Celzija ali več. Približno takrat se začne res uživat, ker ne potrebuješ galoš pa zimske jakne pa ovratnika pa podkape.

Potem sem po nekaj letih ugotovil, da imam ta šport preveč rad, da bi četrtino ali celo tretjino leta počel kaj drugega ali sploh nič. In sem začel kolesarit, ko je bilo pet stopinj. In potem tudi, ko je bilo pod lediščem. Ker me odbija vožnja na drug konec Slovenije samo zato, da tam tri do pet ur vozim pri nekoliko bolj ugodnih, a še zdaleč ne idealnih temperaturah, raje stisnem zobe tam, kjer je pozimi verjetno najhuje. V Ljubljani.

Res je pa me ljubljanski mraz čedalje bolj odbija. Letos je zaradi posebej trdovratne megle še huje kot sicer. V preteklih dneh sem bil dvakrat odločen, da bom storil to. Da bom šel na kolo. Ko sem stopil ven, da bi prej na hitro sprehodil psa, sem pa okoli ledij začutil prav neprijeten hlad in se preprosto odločil, da nima smisla. Nisem imel čisto mirne vesti. Vedel sem, da zebe samo deset minut. Ampak na silo se pa tudi ne grem.

Ni še tiste prave panike. Zadnjič sem vendarle stopil na vago in številke niso bile tako grozne, kot je grozen pogled na salo okoli trebuha. »Ah, poglej se kakšen si, saj te ni nič skupaj,« mi pravijo. Žal so to tisti ljudje, ki v naslednjem stavku rečejo: »Ne bodi nor, tole danes res ni za kolo.«

Pravi kolesar bo pozimi rekel, ne da bi me hotel pretirano užalit: »Jebenti, Zalar, si pa kar ojačal.« Malo drugačni smo, ja. Merske enote očitno dojemamo drugače od ostalih.

Ko smo prejšnji teden v soboto, v milo rečeno slabih razmerah kolesarili na Savskih 50, je bil menda opažen nekdo, ki se je v reki kopal. Temperatura je bila okoli ničle, o soncu na tistem mestu ne duha ne sluha. Si predstavljaš? In ko se s kolesom vrneš domov, sosed tebe okarakterizira za norca.