Žlahtna megla

»Mar ni premraz?« Tudi to je eno najbolj nadležnih vprašanj, ki lahko doleti kolesarja, in je enako zoprno kot njegova poletna različica: »Mar ni prevroče?« Obstaja človek, ki me to vpraša vsakič in včasih to izreče celo kot trditev. To je moj oče. »Premraz je.« »Danes ni za kolo.« Včeraj res ni bilo, tako je bilo vsaj soditi glede na to, da na najlepših koncih za kolesarjenje v okolici Ljubljane nisem skoraj tri ure srečal niti enega človeka na kolesu in več psov kot ljudi.

Narava je najlepša v grdem

Trdvratna ljubljanska megla je res grozna nadloga, ampak po mojem niti približno toliko, kot kratek dan, ki bi ga z lahkoto podaljšali, če bi hoteli, ampak ne gre in ne gre. Kakorkoli, od nekdaj se mi zdi nenavadno, da se nad meglo pritožujejo v Ljubljani rojeni in vzgojeni ljudje. To je enako, kot če bi se Eskimi pritoževali zaradi mraza, ali če bi v Kambodži tarnali zaradi poletnega deževja.

Res ni prijetno, ampak boj s to nepriliko je precej izenačen, odkar lahko kupiš cunje, ki sicer ne delajo čudežev, a te dejansko dobro zaščitijo.

»Že, že,« bodo rekli tisti, ki ljubijo komfort. »Ampak nobenega užitka ni v tem.«

Če me vprašaš ali grem raje na kolo na sončen majski dan, ko je morda celo brezvetrje, bom odgovoril, seveda, raje grem na kolo na sončen majski dan. Ampak kolikor je takrat lepo, je tudi dolgčas. Na sončen majski dan na poljskih cestah mrgoli sprehajalcev, njihovih psov, dvakrat počasnejših kolesarjev, tudi otrok, ki se vijugaje učijo vozit kolo, precej bolj aktivni so tudi traktoristi, avtohtoni uporabniki teh terenov.

Ravnina je dobrina

V soboto bi se lahko iz Borovnice zagnal proti Pokojišču in verjetno že po petih minutah prebil meglo. Sledilci na družbenih omrežjih so mi razlagali o tem, kako blizu sem bil nebesom. Kot da tega nisem vedel. Že skoraj štirideset let živim v tej luknji in dobro vem, da bo sonce, če ne že v Šentvidu, skoraj gotovo že sto metrov nad ravnico.

Toda nisem si želel nebes, hotel sem ostat v peklu. Kjer seveda sploh ni bilo slabo. To je obdobje v letu, ko se mi ne ljubi grist v klance. Debel sem in zakrnel, poskočnost ovira zimska oprema, zato raje drgnem ravnino, kjer nikoli ne švicneš in se nikoli ne ohladiš.

Dajte mi tri ure dolgčasa in tišine

Guma se dobro drži vlažnega makadama. Redki avtomobili, ki pridejo na pot, ne dvigajo oblakov prahu. Pokrajina je drugačna, skrivnostna: kapelice, kozolci, traktorji, osamela drevesa in govedo se prikazujejo iz beline kot prikazni. Pozimi je še bolj dolgčas kot običajno in tudi tišina je bolj temeljita. Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi si čas krajšal z muziko. Dolgčasa in tišine mi manjka v življenju.

Končno sem spoznal poljske ceste med Borovnico in Bistro, ki jih vedno gledam na spustu s Pokojišča. Čedne so videti že z višine, v živo pa je na terenu še bolje. Zasebniki si tam lastijo precej zemlje in na to opozarjajo s tablicami, ampak žico sem spet zapel tam, kjer ni bilo prav nobenega opozorila, cesta pa je bila videti kot javno dobro. To je bila tudi edina neprijetnost na tej poti, če seveda izvzamem gnoj, ki ga je vsepovsod dosti tudi na voznih površinah. In če izvzamem meglo, seveda. Ta je pri temperaturi od dveh do treh stopinj res zoprna.

Ko me je v okolici Vrhnike pobožalo sonce, sem bil skoraj razočaran, ampak po vsega petnajstih minutah kopanja v soncu sem se spet zapeljal v sivino in izlet po dobrih treh urah zaključil v slogu.

Klinc gleda komfort! Udobje – kolikor se že trapasto sliši – si lahko privoščiš pred ventilatorji in zaslonom, na katerem mimo beži gnusno kičast vatopični svet.

Bolje je na soncu, ampak megla res ni dober izgovor, da bi ostal doma. Sprememba prija. Saj ne kolesarimo zaradi lepega vremena. Kolesarimo zato, ker se je zabavno na lastni pogon gibati relativno hitro. Raje v neprijetnem realnem svetu, kot v idealnem virtualnem.