Poletni čas: sezona se začne konec marca

Do naslednje spremembe ure nas loči samo sedem mesecev, pa še vedno ne vemo, ali bo do nje sploh prišlo in ali bomo takrat zadnjič premikali urne kazalce, kot se reče v žurnalističnem jeziku. V resnici namreč skoraj ničesar ne premikamo. Ura na telefonu se spremeni sama, enako na kolesarskem števcu. Star čas kažejo samo še moja edina ura s kazalci, digitalna ura na pečici – in velika ura na ljubljanskem Trgu republike – kar na nek način pomeni, da ima Ljubljana vsaj za zdaj svoj, lokalni čas.

Vsaka odločitev rodi nov problem

Za tiste, ki kolesarimo brez dolgoročnih ciljev in ne dirkamo, se je kolesarska sezona vedno začenjala na točno določen, a ne vedno isti datum. Ne z dirko tam spodaj pa tudi ne s prvo belgijsko klasiko ali Pariz–Nico. Začne se na zadnjo marčevsko nedeljo, ko se dan za eno uro podaljša. V narekovajih, seveda, saj ima še vedno 24 ur, vendar pa je uporaben eno uro dlje.

Do danes smo se večinoma silili. Bodisi smo zanemarjali delo bodisi ni bilo časa za kuhanje, eni so kolesarili ponoči, drugi so zviftali. Tisto uro ali dve za kolo smo na račun nečesa nekam stlačili ali pa tudi ne. Ne slabo vreme, ustavil nas je prekratek dan. Premikanje ure je seveda nadležno, zato smo se Evropejci preko neke spletne ankete strinjali, da nehamo premikati uro. Seveda pa v Evropski uniji nič ni tako preprosto, kot se sliši.

Najprej se je treba odločiti bodisi za standardni bodisi za poletni (menda nepravi) čas. Ni povsem jasno, česa si želimo. Severnjaki, ki imajo svetlobe poleti na pretek, bi menda raje ohranili skozi vse leto standardni čas, južnjaki s krajšimi in vročimo dnevi pa poletnega. Nekateri na vsak način zagovarjajo zimski čas, češ da je pravi, ker je ura 12 točno takrat, ko je sonce najviše na nebu. Drugim je za pot sonca malo mar in bi radi izkoristili dolg dan.

Samo za varčevanje z elektriko je vsem vseeno.

(Ne)sprememba

Težko se bo dogovoriti, zato si je Evropska komisija umila roke s sklepom, da bo lahko vsaka država članica sama izbrala svoj standardni čas. A odločitve kar ni in ni. Najprej je bil izgovor Brexit, zdaj pa še pandemija, ki se vleče skoraj tako, kot se je izstop Velike Britanije iz Evropske unije.

Kako se bodo države dogovorile, še vedno ni jasno, bo pa menda Slovenija sledila ostalim. Katerim ostalim? Seveda pa si nihče ne želi kar naprej premikati ure, medtem ko potuje po Evropi, ki se tako ali tako razteza čez tri oziroma celo štiri časovne pasove.

Tako niti 28. marca 2021 še vedno ne vemo, ali bomo uro premaknili tudi 31. oktobra in morda spet 27. marca 2022 … Če bi obstajal nek resen načrt, bi verjetno zdaj že vedeli, kakšna bo končna odločitev. Pa ne vemo.

Manj svetlobe, manj rekreacije

Razlage, da mora obveljati zimski čas zaradi reda, ki ga določa pot sonca, so rahlo ozkoglede, saj je že ureditev merjenja časa sama po sebi določena arbitrarno. Menda obstajajo za to, da se za vedno spet vrnemo na standardni, torej zimski čas, zelo dobri biološki razlogi. A človek je vseeno precej prilagodljivo bitje. Visoko na severu nekaj časa cel dan živijo v svetlobi, nekaj časa pa cel dan v temi, kar je seveda problematično in ima širše družbene posledice, a bistveno na to ne bo vplival niti premik ure.

A težava je v tem, da se dolžina dne tako ali tako spreminja, medtem ko so naše navade bolj ali manj enake, ne glede na dolžino dneva. Trgovine se odpro na primer ob sedmi uri, ne glede na to, ali je sonce vzšlo že uro prej ali pa je takrat še tema.

Žal, ali k sreči, kakor vzamemo, ne živimo več v časih, ko se je vstalo ob zori in zaključilo z delom ob sončnem zahodu. Še več, delovni čas se pomika na poznejše ure in tako ljudje pozimi skoraj več ne morejo izkoristiti dnevne svetlobe. Tu pa se kot popoln laik na področju naravoslovnih ved vprašam, ali je to še koristno za dobrobit sedečega človeka – neglede na njegov bioritem.