Izza krmila za šporget

Kdor ne kuha, naj ne kolesari. Težke besede. A to so besede za 21. stoletje. Naš šport je imeniten tudi zato, ker lahko pojemo preklemansko veliko. Zato bi bilo škoda jesti slabo, še slabše pa nezdravo.

Pixabay

Za božjo voljo mi ni jasno kako je mogoče, da se ljudem, celo kolesarjem, ne ljubi kuhati. Bolj razumem tiste, ki se jim upira šport, kakor tiste, ki se jim ne ljubi pripraviti enolončnice.

Če je užitek, ni delo

Upam si trditi, da sem za kolesarjenje nadarjen bolj kot za kuhanje. Pravzaprav ne dvomim, pa če za to obstajajo še tako majhne možnosti, da bi se bolj verjetno prebil v World Tour, kot v kuhinjo restavracije z Michelinovo zvezdico, četudi bi tam samo sekljal čebulo – kar je spretnost, ki jo obvladujem komaj kaj bolje kot povprečno.

Kot nekdo, ki se stvari raje ne loti, kot da v njih ne bi vsaj občasno zablestel vsaj na lokalni sceni, pa v zadnjem času ugotavljam, da me, takoj za cestami, najbolj privlači kuhinja.

Morda bi si kdo mislil, da gojim veselje tudi do pisanja. Tudi sam sem mislil tako, skozi leta pa ugotovil, da ga pravzaprav sovražim. Uživam samo v končnem rezultatu. Če je dober. Torej včasih. Redko. Pravzaprav večinoma niti ne.

Drugače je s kolesarjenjem in kuhanjem. V obeh dejavnostih uživam bolj po poti, kot na cilju. Drugega kot uživati spotoma, mi niti ne preostane, ker pač ne zmagujem in ker niti kulinarični dosežki niso nič posebnega.

Kuhanje je kot razpeljava

Že dobro, bo kdo rekel. Kuhati je prav zabavno, dokler ni treba tega početi vsak dan. No, položaj je tak, da pravzaprav že leta in leta dejansko kuham skoraj vsak dan. Če bi trdil, da se vsakič radostno zasukam za štedilnikom, bi nakladal vsaj toliko, kot če bi trdil, da so moje rižote in testenine nič manj kot kuharske mojstrovine. Ko se s kake predolge kolesarske neumnosti vrnem z vsemi simptomi napredovane kronične bolezni, je hamburger pri najbližjem gostincu kar običajna praksa, sicer pa je kuha preprosta kot le kaj in zamrzovalnik moj najboljši zaveznik.

V normalnih razmerah pa je kuhanje prijetna sprostitev, podobno kot kolesarjenje, samo da je laže. Kaj je lahko po nekaj urah sedenja bolj sproščujoče kot nasekljati čebulo? Nasekljati kilogram čebule za golaž, ki bo v najboljšem zavezniku počakal na težke dni? Ne, kilogram čebule je videti strašljivo kot profil Maratona Dolomiti, ko se ga lotiš, je pa vse skupaj ena sama žalost. Vendar je s kilogramom čebule podobno kot z zimskim treningom. Ni prijetno, ampak poleti je vse skupaj bolj preprosto.

Dobro je, da se relativno preprosta italijanska kulinarika in športna prehrana uspešno prekrivata – ne da bi trpel okus, seveda.

Poleg tega je tako prijetno delati z novo opremo. Kupiti nov nož je podobno kot kupiti nove šprinterice. Komaj čakaš, da ga preizkusiš in posekaš – dobesedno – prejšnji rekord sekljanja čebule.

Izkušen kolesar kuha

Danes je težko biti moški. Razumljivo je, da mora dajati vsaj videz, da je najboljši na svojem delovnem področju. Zato da je uspešen tudi na drugih področjih, pa mora obvladati osnove enologije, variti pivo, vedeti kako se pridela konjak, whisky in rum, pripraviti gin tonik iz tisto leto najbolje ocenjenega gina in tonika, če je kolesar, pa naj bi bil sposoben tudi resno debatirati o kavi. In če so bili včasih vrhunec piknikov s poceni pivom zaliti čevapčiči in melancani za ženski del družbe, morda danes ravno prav zapeči japonsko govedino. In v vsaki resni domači kuhinji seveda kuha tudi tisti, ki pri hiši nosi hlače.

Izkušenejši mož, kot sem sam, mi je povedal, da kuha za vso družino skoraj vsako soboto in nedeljo. Žena mu tako manj zameri, da ga cele dopoldneve ni doma.

Komentarji

kofirajd
13. 2. 2021 23:40

"... če je kolesar, pa naj bi bil sposoben tudi resno debatirati o(B) kavi." :)

robert8ic
14. 2. 2021 09:56

Pripada ti, da bi bil s pisanjem velikokrat zadovoljen.

Matej Zalar
14. 2. 2021 14:31

Če bi bil prevečkrat, bi postalo zanič :)

ledvica
14. 2. 2021 08:29

Padem izpit. :)) sovrazim kuhanje. Ceprav nikoli ne jem zunaj. Izjemno redko.
Morebiti tudi zato, ker nekatere stvari trajajo. A sedaj ze znam zracjnati koliko vode na uro izpari iz lonca, da ne zazgem hise, ce grem med tem na kolo ali.... in se mi na najbolj oddaljeni tocki kaj zgodi.... Najhuje mi je pa, ko nekumu za teden dni vnaprej kuham juho, glavno jed, priloge, pucam solato in jebemti brez sladice ne gre... takrat vsatnem ob 5 in sem za stedilnikom do 15. Na bajk seveda lahko pozabim.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.