Gor pa dol z Ljubljanskega gradu

Dan je bil v kotlini turoben, večer pa še hujši. Mraz. Nizka oblačnost. Mokra cesta. Prazne ulice. Virus v zraku. Skozi tišino je zavijala sirena. Kot v filmu noir. Manjkala je samo usodna ženska. Ta je menda takrat že spala. In to je bilo tisti večer najpametneje. Jaz pa sem klatil po pedalih gor in dol z Ljubljanskega gradu.

Idealen cilj dirke

Klanec do Ljubljanskega gradu ni ravno kolesarska izletniška točka, je pa idealen za cilj dirke, kjer lahko zmagajo šprinterji in puncheurji. Če se ne motim, se je gor v zadnjih letih dirkalo trikrat. Leta 2007 je bil na vrhu cilj druge etape Dirke po Sloveniji. Zmagal je Stefano Garzelli pred Enricom Gasparottom in šprinterjem Paolom Bosonnijem. Potem je bil na vrhu dvakrat cilj prvokategorizirane enodnevne dirke Zagreb–Ljubljana, ko sta se lokaciji štarta in cilja vsako leto zamenjali. Leta 2010 je Zmagal Matej Mugerli, leta 2012 pa Marko Kump – pred Mugerlijem in Luko Mezgecem.

Po svoje je škoda, da je cilj te dirke od leta 2013 vsakokrat v Novem mestu oziroma da ni močne dirke, ki bi se zaključila na Ljubljanskem gradu. Lokacija je prelepa in klanec preveč idealen, da je ne bi bilo. Odličen je bil tudi za Obleganje gradu, ilegalko s fiksiji na izpadanje ki ga je nekaj let tradicionalno pripravljal Pici-Bici.

Kdo zmore pod dvema minutama?

Znano je kako hitro se prevozi 900 metrov dolg klanec s 3,5-odstotnim povprečnim naklonom. KOM si od leta 2012 lasti Luka Mezgec (1:49), ki se je gor peljal povprečno 30 km/h. Med malo bolj običajnimi smrtniki je bil Gregor najboljši od zmage na Obleganju gradu leta 2016 pa do letos, ko ga je prehitel Matic Žumer (2:04). Da, Gregor je seveda dirkal s fiksijem.

Gor nikoli nisem zabeležil prav dobrega časa, pravzaprav ne vem če sem bil v vsem življenju na gradu s kolesom desetkrat. Lani sem šel na Večer zvezd z enoprestavnim seniorjem, letošnjo pomlad pa sem na vrhu zaključil enega od občinskih podvigov, ko še nisem bil v formi in sem prišel pod klanec kisel kot vložena kumarica.

Ko je po neki rundi med analizo beseda nanesla na zimski trening in so se začeli fantje pogovarjati o nočnih intervalih na Ljubljanski grad, mi je od smeha pivo steklo skozi nos.

Nakup obvezne opreme

Njihov podvig se mi je zdel neverjetno butast, ampak pozneje sem ugotovil, da je to stalna praksa za mnoge Ljubljančane. Ker si želim poskusiti večino neumnosti na kolesu – tudi zviftal sem že – je bilo jasno, da bom nekoč večkrat zaporedoma skočil tudi na grad.

Najprej sem moral kupiti luč. Nikoli je nisem imel iz samoomejitvenega razloga. Že tako sem na kolesu preveč, z lastništvom dobre luči pa bi se izleti še podaljšali. Mislil sem, da je treba za kakovostno luč odkartati manjše premoženje, pa je pravzaprav precej poceni. Za sedemdeset evrov je menda že mogoče kakovostno nočno gravlanje.

Lučka gor ali dol, niti pod razno me ne mika nočno kolesarjenje po podeželskih cestah. Šel bi gravlat po Ljubljanskem barju, a v časih omejenosti na občine bi s tem kršil odlok. Kolesarjenje po mestnih ulicah je mučno. Cesta na Ljubljanski grad pa je razsvetljena in prometa je malo, zato je res skoraj idelna. Skoraj.

Nobenega načrta nisem imel. In nobenega cilja.

Vedel sem samo, da bo to dober test nove opreme. Dve stopinji Celzija ter zelo veliko vlage v zraku in na asfaltu. Najprej sem razmišljal, da bi šel prvič gor mimo Šentjakobske cerkve in po Ulici na grad, malo po makadamu, a sem se slednjič odločil za najbolj dolgočasno varianto. Gor-dol-gor-dol-gor-dol, dokler se mi bo ljubilo. In potem morda še enkrat ali dvakrat.

Najprej so me presenetili pešci, ki kar gomazijo, in tisti najbolj sanjavi so v temi videti kot zombiji. Res je sicer na začetku klanca zapornica, mimo katere se komaj izmuzne samo kolesar, a vendarle me preseneča, kako vehementno ljudje hodijo po cesti. In kot po pravilu hodijo po desni strani, torej točno drugače, kot so nas učili že v osnovni šoli.

Ljudje: nič hudega, če pozabite enačbo za izračun obsega kroga. Nihče ne bo opazil. Smiselno pa si je zapomniti pravila v zvezi z varnostjo.

Obrat vsakih pet minut

Cesta je prijetno razsvetljena in gor bi šlo tudi brez prednje lučke, dol grede pa je nekoliko strašljivo kljub odlični svetlobi, saj je nepredvidljivih zombijev enostavno preveč. Precej nadležna je tudi spuščena zapornica. Prvič sem tam na spustu skoraj zdrsnil zaradi vrste granitnih kock, ki je položena ob desnem robu cestu. Četrtič sem ugotovil, da se zapornica dvigne samodejno. Petič sem v precejšnji paniki spoznal, da se dvigne samo, če se ji približam relativno počasi. Potem sem se na to dinamiko počasi navadil.

Na vzponih sem razmišljal, da je to pač še eno poglavje v biltenu Kreteni v karanteni. Vendar pa ni po drugi strani nič bolj butasto kot zviftati. Razlika je predvsem v tem, da tiste na gradu zebe, tistim v votlinah bolečine je pa vroče. Res je nekoliko mučno vsakih pet minut obračati na Streliški. Nič ne bi imel proti, če bi se Grajska planota dvigovala kakšnih 150 metrov nad mestom in ne samo sedemdeset, ampak tako je pač naše mesto. Vse je simpatično majhno.

Najprej sem si mislil, da bom po petih vzponih odšel domov, a so minili tako hitro, da sem si jih zadal še pet. Sedmič sem preštel obcestne svetilke. Tudi tisti dve, ki sta crknili. Ne povem koliko jih je, ta misterij razrešite sami. Desetič sem šel gor malo bolj športno. In potem sem šel samo še enkrat. Luč je začela pri maksimalni jakosti pešati.

Kako naprej?

Razmere so bile res neprijetne, a v takih primerih se pogogosto počutim kar prijetno. Pravzaprav sem užival. Klanec je dolg ravno prav, da se do vrha ne prepotiš in da do dna ne zmrzneš. Hitro je minilo. Podnevi bi se po mojem vleklo neprimerno bolj. Po števcu se je nabralo za en dober Vršič višinskih metrov in tudi noge proti koncu niso bile več enake kot na začetku. Ne vidim razloga, zakaj ne bi šel naslednjič dvanajstkrat. Ali tolikokrat, da se nabere 1k – tisoč višinskih metrov. Ali zakaj ne bi šel dvasetkrat.

A ne izključujem niti možnosti, da je bilo to prvič in zadnjič.

Ker je res malo trapasto.

Upam, da se ne bo pojavil kak izziv v slogu kdo zmore večkrat.