Ne preveč lep dan za smrt

Kakšen vetroven ali mrzel ali snežen dan človek prenese tudi marca. A letos sta potrpljenje in motivacija na resni preizkušnji. Ni najhuje to, da vsak dan znova piha iz Sibirije. Najhuje je vedeti, da bo naslednji dan še huje. Moč narave krepi moč človeka … bog! Kateri pametnjakovič je napisal to neumnost?

Sličica pove manj kot tisoč besed

Ko zaradi vremenskih neprilik potarnaš na družbenih omrežjih, zato da bi si olajšal prezeblo dušo, lahko kar pozabiš na sočutje. Najprej se najde nekdo, ki se spomni, da je marca leta 2005 – ali kaj vem kdaj – trikrat kidal, češ, vesel bodi, da ni metra snega! Nekdo pa 15. marca 2021 pripomni, da je vendarle šele 15. marec, da je torej še vedno zima. To ni res, a kaj bi se prepiral s pametnejšimi, ki so ostali v zapečku. In to, da jih imam za pametnejše, seveda ni sarkazem.

Danes, 20. marca, dan pred začetkom koledarske pomladi, smo gotovo doživeli vrhunec, ki ga je Blaž opisal tako: »Najbolj zafu*** dan za na kolo v zadnjem letu …« Veseli me, da vendarle nisem bil edini na cesti, čeprav je bilo cel dan videti tako. Dohitel sem vsega dva kolesarja, oba na trekingih, in domnevam, da se nista podala na zelo dolg izlet. Nasproti mi ni prišel sploh nihče.

Zakaj sem sploh šel? Priznam, da sem površno preveril vremensko napoved. Pogledal sem samo slikice, ki so sicer nakazovale možnost sneženja, a sem jo zanikal, verjetno na podlagi enakega obrambnega mehanizma, ki so ga razvili tisti, ki zanikajo obstoj virusa. Šel sem na vzhod, malo bolj zgodaj, kot grem običajno, ko veter še ni tako krepak, nazaj grede pa bi mi pomagal vzhodnik.

Protokol za ekstremno vreme

Ko sem se izvil iz zatišja primestnih vasic in zapeljal ob Savo, se je veter ravno okrepil. Priznam, da nisem niti malo užival že od prve minute. A pri tej rekreaciji je tako, da se pravi užitek včasih razvije šele po uri ali dveh, ko noge stečejo in se glava umiri. Tokrat ni bilo tako.

Ko sem z obrežja Save v Mošeniku končno zavil navzgor in ob potoku enakega imena, sem razmišljal le o tem, kako prijetno sem se imel nekoč poleti v Mošćenički Dragi, ko je bilo kakšnih 30 stopinj več.

Potem je začelo naletavat. Vedno bolj. Više na klancu je termometer kazal samo še nič stopinj, vozil sem skozi metež, na galošah se je že nabral čeden kupček snega in jakna je na rokavih temnela, ko vse te vode ni več mogla odbijati, ampak jo je začela tudi vpijati.

Položaj, v katerem sem se znašel precej nepričakovano, me je navedel na misel, da utegne biti tako do doma, torej še dve uri, in da tega ne bom vzdržal, zaradi prekletega virusa, katerega obstoja sam ne zanikam, pa se človek ne more niti zateči v gostilno na šilce šnopsa in pečenico.

Dan, ki si ga bom zapomnil, a si ga raje ne bi

K sreči se je situacija malo izboljšala, ampak čisto malo. Klanci, na katerih se je kalil najbolj znani Kisovčan, so vredni njegovega imena. Na spustu v Zagorje me je bilo skoraj strah. V takih situacijah se nasmehnem tistim, ki trdijo, da so diski brez veze, morda sicer ne v dežju, pravijo, ampak saj se ne vozimo v dežju. Seveda ne. Razen, če se vozimo v dežju.

Tiste pole ure je bilo dovolj, da ni bilo več prav nobene možnosti, da bi se do doma razvil optimizem, kljub temu pa nisem šel domov po najkrajši čez Kandrše, ampak sem iz gole trme nadaljeval na Trojane. Ves čas po mokri cesti, s katere se je dvigovala voda, ker jo je začelo greti sonce, tako da je bilo zdaj še prijetno zatohlo. Če mislite, da sem šel na Trojane po krof, se motite. Niti pet minut ne bi bil pripravljen čakati v vrsti.

Trmi navkljub pa nisem vztrajal pri prvotnem načrtu, da bi v Krašnji zavil čez Negastrn v Moravče. Ne, ne, dan je bil že zasran, zato sem nadaljeval po najbolj dolgočasni cesti in z le šibkim vetrom v hrbet, saj ga je očitno slabo vreme nekoliko umirilo. Ne spomnim se, kdaj sem prišel nazadnje domov bolj slabe volje, kot sem odšel. Mar bi doma skoraj sedem ur gledal Milano–San Remo.

So epski dnevi, ki se jih rad spomniš. In so tisti, ki bi jih najraje pozabil.

Zagreni si življenje in uživaj

Vsi, ki jih poznam, tudi tisti, ki spremljajo številke na števcu tudi na lagodnih vožnjah, trdijo, da na kolesu uživajo. To verjamem, a tudi verjamem, da so zgrešili bistvo. Seveda tudi jaz kolesarim zato, ker mi je v užitek, ne le, ker mi daje občutek svobode in kar je še teh puhlic, ampak morda predvsem zato, ker sem še kar dober v tem.

Morda pa mi je kolesarjenje všeč tudi zato, ker ne moreš vedno uživat. Ker si lahko s tem, kar imaš najraje, tako prekleto zagreniš življenje, da se zdijo kake druge ovire relativno nizke.