Po avtocesti v Pekel

Iz Ljubljane udobno prideš čez barje na južni rob kotla in se hitro vzdigneš, potem pa se poldrugo uro in več voziš ves čas okoli 700 do največ 900 metrov nad morjem. Ni dolgih klancev. Veliko je sence. Ljudi je malo. Na poti prečkaš potok in potem slediš Borovniščici po smešno hladni dolini. Idealna trasa za vroče dni! In tokrat je bil vroč dan.

Mraz

Ampak ne zjutraj! Zmrzoval sem že na kavi, ki sem jo naročil točno ob pol sedmih zjutraj. Kakšne pol ure pozneje sva imela Ljubljano že za seboj. Po mojih izkušnjah je na morostu ob takih jutrih poleti kakšne dve do tri stopinje hladneje. Tokrat je bilo 12 stopinj Celzija, dovolj malo, da so mi prsti rahlo dreveneli. Ampak, postalo bo vroče.

Prejšnji dan sva se dogovorila, da bova na edinem dolgem klancu naredila serijo zabavnih intervalov, s kakršnimi bolj zagnani od moje malenkosti dvignejo FTP v višave. »C3, vsake tri minute sprememba ritma, 30 sekund C4-5.« Bog pomagaj, v takem jeziku sem se začel pogovarjat. A v zadnjih dneh sem ugotovil, da so učinki mojega kvazi strukturiranega treninga vendarle ugodni: telo je bolj poskočno in duh bolj optimističen.

Ker pa sva se že pol ure prav prijetno pomenkovala, me je vsa motivacija minila.

Razmišljal sem, da po pičlih štirih urah spanja zateglo telo ni pripravljeno na pol ure nasilja. Upal sem, da gre za enega tistih moških momentov, ko vsi razmišljajo enako, a o tem ne spregovorijo. Ne prej. Ne potem. Nikoli.

Ni bil tak moment.

Prijetno neudobje

Z avtoriteto trenerja je Blaž razložil kako in kaj in že sva tlačila pedale po makadamski cesti iz Tomišlja proti Rakitni. Bojda je bila ta nekoč glavna ali pa ena od dveh glavnih cest. Tam grem raje gor kakor dol, ker se spust vleče kot se lahko samo tisti v okolici Krima, pa še ogromni kamni v spodnjem delu vlečejo defekte nase.

Je pa klanec tudi idealen za intervale. Izkazalo se je, da se telo vendarle pozitivno odziva na nasilje . Tako, da se počutiš prijetno neudobno. Končno se počutim močnejšega kot konec aprila ali v začetku maja, ko je šla forma počasi samo še navzdol. Številke so pokazale, da me občutek ni varal.

Pol ure torture je do konca klanca, ampak še zdaleč ne do vrha. Vrh je na Krimu, ampak tja nisva šla. Ko zaključiš z intervali, se cesta prav udobno spušča proti glavni cesti za Rakitno, tako da v petih minutah lepo zvrtiš krake ter preskočiš zadnjih petsto metrov klanca, ki je nekaterim blazno ljub, jaz ga pa malodane sovražim.

Čez Rakitno

Glavni cesti se je možno na poti do jezera izogniti, a to skoraj odsvetujem, če nisi pripravljen nekoliko pretresti kosti. Če da, pa pogumno: tik za prevojem se zavije desno in po široki enoslednici, ki so jo očitno skušali urediti. Nasuli so nekaj kubikov gramoza, tako da je še slabše kot pred časom, ko je bil teren skalovit. Po nekaj sto metrih tega izziva se čez idiličen travnik pripelješ v Novake in naprej v Žotov Grič, ki sta, če prav razumem, predela vasi Rakitna. Na vzponu za fotografiranje nisem imel energije, tu gor sem pa pozabil. Ampak, je lepo!

Na glavno cesto prideš pri jezeru in zdaj se nekaj časa pelješ po asfaltu, proti Begunjam. Lahko greš vse do Beča, midva pa sva naredila ovinek in zavila levo na petkilometrski odsek makadama, ki je dovolj dober za sprehod v salonarjih. Konča se na cesti proti Sv. Vidu, ki je po novem v celoti asfaltirana, prometa pa je še manj kot čez Strmo reber. Od Rakitne naprej gotovo nisva srečala nobenega avtomobila, bržkone pa ne že od Tomišlja. Je pa res, da še ni bila niti devet, ko sva dosegla drugo najvišjo točko, malo čez 900 metrov.

Gravlerski paradiž nad Peklom

Iz hudega sva bila ven, ampak hudo tako ali tako ni bilo več. Udoben tempo. In za tovrstno gravlanje je teren od Beča do Pokojišča res idealen.

Res pa se spust v dolino Otavščice, potem ko se začne kot Stairway to Heaven, kot da bi nekdo na kaki žurki nasilno preskakoval komade, sprevrže v Highway to Hell. Dobesedno. V soteski se najprej zgodi dobri, stari #rivercrossing.

Dobro, bodimo pošteni: Otavščica je potok. V tem obdobju je vode malo, ampak je je bilo tudi že toliko, da mi ni zneslo priti čez, tako da sem namočil celo stopalo – pozimi. Do doma pa še ura in pol. Po najhladnejši dolini v Sloveniji.

Malo naprej se Otavščica združi s Prušnico in odondod se voda imenuje Borovniščica, ki se spusti v Borovnico skozi Pekel. Tja nikoli ne posije sonce, ampak nikoli ne ogreje niti zgornjega dela soteske, kjer ima Borovniščica še krotak značaj.

Kjer se rečica spusti na desno, zavije cesta desno navzgor in do Pokojišča, kamor se z juga pride po imenitni makadamski vpadnici. V vasi je nekdo kuhal šnops, to nama ni ušlo, sicer pa tudi tod ni bilo nikogar.

Na barje sva se vrgla po najbolj klasični cesti, torej mimo kamnolomoma na Verd, domov pa ob gravlerski alternativi avtocesti.

Na pivu že ob enajstih?

Spet ena tistih skrajno lepih, a nekoliko dolgočasnih rund, ko gre vse po planu in si doma s samim seboj tako zadovoljen, da ti že škodi. Ura ni še niti enajst, pa si že odbil tri ure in pol v mirnem in hladnem poletnem jutru. Zmočil si šprinterice. Videl si srnjaka. Izboljšal osebni rekord. Zoprno je le to, da je ura šele enajst in si ne moreš brez slabe vesti privoščit temnega točenega, ampak se moraš pred delom zadovoljit s tretjim espressom.