Dirka? Panika! Malodušje.

Pred dirko se vedno prebudi mladostni, borbeni duh. A telesu se ne ljubi več. In, to je huje, tudi glavi ne. Nekaj je treba narediti. Včasih je dovolj tudi katastrofalna fura.

Jorik Zalar

Vsako leto ista pesem. Ko se bliža dirka sezone, običajno je ta tudi edina, se prebudi olimpijec v meni. Olimpijec, ki ve, da ne more zmagat na nobenih vaški tekmi, a si želi ne le sodelovati, temveč dati vse od sebe. A glava ugotovi, da telo, če je v še tako zadovoljivi formi, v resnici ni pripravljeno na dirkanje. Sledi še bolj grozna ugotovitev: v resnici ni pripravljena na dirkanje niti glava. Zavlada manjša panika, podobna tisti, ko tri dni pred izpitom ugotoviš, da nimaš pojma. Ampak tri dni in tri noči pred izpitom je mogoče postoriti marsikaj. Ko teče voda v grlo športniku, pa je mogoče storiti kvečjemu serijo napak. Prehitro hujšati. Preveč trenirati. Premalo počivati. Ali vse hkrati.

Od panike do malodušja

Panika je že za menoj. Ker mi je k sreči jasno, da v enem mesecu ne morem shujšat za pet kilogramov in ob tem dvigniti FTP, pa se običajno zgodi nekaj hujšega: malodušje. V čem je sploh smisel? Nisem prestar za to? Kaj bo bolje, če bom v vprašljivi konkurenci odličen 12.? Nekaj ljudi me bo potrepljalo po ramenih, na Stravi bodo dvigovali palce in na Instagramu pošiljali srčke, najbolj prijazni bodo pustili zraven komentar v dveh besedah ali pripeli sličico rokic, ki ploskajo ali se dvigajo k nebu.

Če mislite, da vam bom predstavil recept, kako premagati malodušje se motite. Ne gre za to, da se mi ne bi ljubilo kolesarit. Z veseljem grem na kolo. Malo ali veliko. Ampak sama misel, da to počnem zato, da bi bil na tisti dirki v vprašljivi konkurenci 12. ali 16., je odvratna. Da bi dirkal kar tako, zato da bi tam srečal prijatelje in na koncu spil pivo ali dva, se mi zdi še bolj smešno.

Če je dirka dolga 260 kilometrov, pa tudi precej neresno. Če nič drugega, je dobro malo potrenirat, ker raje vozim tako daleč manj kot pa veliko časa. In dobro je priti do konca še pred temo.

Intervali? A si ti nor?

Ni pomagalo, da sem odfural 200-kilometrski solo gravel. Ne da mi ni bilo v užitek, ampak na koncu sem se počutil kot govno. Pozabil sem, da je to po tako dolgi vožnji normalno. Kako naj bi se drugače počutil?

Potem sem razmišljal, da bi bilo mogoče dobro naredit kake intervale. Intervale! Po občutku. Zato, da bi končno spet dvignil pulz v neudobno cono. Takrat je bil pri roki Trdinov vrh. Med tretjim, morda četrtim petminutnim intervalom sem ugotovil, da križarim na smešno nizkih obratih … ne počasi, ne hitro. Ne ker ne bi mogel, ampak ker sem razmišljal o kaj vem čem. Enostavno se mi ni ljubilo. Do vrha sem šel v tempu, ki bi ga lahko vzdrževal tudi še dve uri. Tako kot grem vedno.

Mogoče me je malodušja rešil Blaž. Vprašal je, če imam v torek kaj v planu in nekako sem mu moral hočeš-nočeš priznat, da grem na Krim … delat intervale. Vseeno je šel zraven in ne samo to: ni se mi posmehoval in še naredila sva jih kot se spodobi, torej po pameti. Spodbudno okolje je bilo to. Ni me potrlo, da sem na koncu odpadel. Kvečjemu obratno.

Komaj sem čakal na dolg nedeljski izlet.

Preveč gladko, da bi bilo res

V nedeljo se je obetal najbolj vroč letošnji dan. Kot naročeno! To me je prepričalo v brutalno zgoden štart. Tudi tega bi se bilo dobro navaditi, glede na to, da štartamo 12. septembra ob šestih zjutraj. V soboto sem vse naredil prav. Slabe tri ure kolesa, počasi. Vrček temnega točenega. Pranje kolesa. Pašta. Britje. Riž. Še Roglič je odpeljal kronometer kot se spodobi.

Ob petih sem se zbudil kot zombi, ampak Red Hot Chili Peppers so opravili svojo nalogo. Pogrel sem kašo. Dvakrat sedel na školjko. Ob 5:58 sem bil na praznih ljubljanskih ulicah in po petih minutah je že zašumel pesek pod gumami. Krasno jutro. Meglice na Ljubljanskem barju, sonce za drevesi. Števec je kazal pičlih dvanajst stopinj. Ne bi mu verjel, če me ne bi res malo zeblo.

Na Igu je ob pol sedmih nekdo zalival trato, soseda je zlila cel škaf vode v cvetlično korito, naslednja živa bitja so bile tri srne, ki se na robu vasi, kjer se cesta že vzpenja na Kurešček, niso pustile motiti.

Odlično je šlo. Sredi klanca sem se spomnil na teorijo o dveh petminutnih intervalih na začetku dolge vožnje pa sem ju naredil. Krvava Peč. In naprej, proti Selu. Tako lahkotno se nisem peljal že vsaj dva meseca. Začel sem se veselit dirkanja. Cifre niso pomembne. Važno je samo, da se pelješ lahkotno in da si se sposoben matrat.

Potem je šlo vse narobe.

Problem številka ena

Spust v dolino Iške je kot vlak smrti in ta je usmrtil sprednji plašč, ki je nekaj rekel, potem pa izdihnil. Ne čisto v luknji, ampak sredi poti do dna. Na tekalni površini ni bilo luknje, presekalo jo je očitno ob obroču. Sovražim tubeless. Skoraj toliko kot zračnice. Ne vem zakaj skoraj nihče ne pove naglas, da v resnici tubeless ne odpravi vseh problemov. Samo drugačni so.

Že celo leto jo vozim s seboj, tokrat, res samo tokrat, pa s seboj nisem imel CO2 bombice. S skoraj najmanjšo (danes sem dejansko v trgovini videl manjšo!) pumpo na svetu sem lahko napolnil gumo za kakšen bar. Da bi vse skupaj razstavil in notri zatlačil zračnico ter 120 kilometrov upal, da se ne bo zgodil nov defekt? Challenge obuješ na feltno teže, kot talibane izbezaš iz Afganistana. Ne, ne. Za danes sem imel dovolj.

Zato imamo radi ljudi, ki nas imajo radi. In zato imamo telefone. Jakost signala? Ena črtica. Ura? 7:30. Možnost srečanja medvedke z mladičema? Zelo velika.

Problem številka dve

Ne samo zaradi medvedke, ampak tudi zoprnega pristopa v dolino, sem rendezvous organiziral pri Bloškem jezeru. Katera ne bi z veseljem prišla na tako simpatično točko? Do tja sem imel še drugo polovico spusta, vzpon in nekaj kilometrov asfalta. Za to, da sem se na cilj prišel s približno 0,1 barom tlaka, sem moral pumpat trikrat. Ampak, nekaj človek mora počet, ko čaka rešitev.

Naredil sem že za dobrih šestdeset evrov škode, ampak nihče ni rekel, da je ta šport poceni.

Potem sem naredil še več škode.

Jezero je po novem turistična točka z glampingom – včasih, ko je bil tak tip dopustovanja poceni, smo temu rekli bungalovi – in gostinskim lokalom, kjer stane kava toliko, kot sredi Ljubljane. Lepo. Imajo lesen gugalnik, s katerega lahko opazuješ jezero in lesenega medveda, ki na bloških smučeh smuča na vodi. Skobacal sem se na ta leseni fotelj … ki ga je načel zob časa … in si strgal skoraj nove hlače.

Dobrih 130 evrov dodatne škode.

Hlače bomo menda zaflikali, ampak lahko si mislite, da sem bil siten. Pripelješ se na kavo, odideš pa s strganimi hlačami.

Problem številka tri

Na tistem stolu sem analiziral vožnjo in ugotovil, da sem drugi petminutni interval naredil na nekem absurdnem segmentu in pri tem odvzel KOM nikomur drugemu kot Gregorju. »Lepa reč, zdaj sem še njemu pokvaril jutro,« sem si mislil. Še isti večer mi je Strava pokvarila večer z obvestilom, da sem ta KOM izgubil. Gregor si ga je vzel nazaj še isti dan. Občutek imam, da ne po naključju, glede na to, da je pravzaprav potoval od točke A do B v nasprotno smer, prav na tem segmentu pa je obrnil.

Strava je tako čudovit izum!

Še sreča, da je bilo kolo danes zjutraj nevozno, sicer bi navsezgodaj šel na kraj zločina in prenosljivo digitalno lovoriko vzel nazaj, pa naj stane kar hoče.

V nedeljo je bil krasen dan. Prekratek. Predrag. Ampak malodušje me je dokončno minilo.

In, vraga, pojedel sem tisto banjo sladoleda. In zvečer sem spil tri špricerje. Cifre na kolesu pa niso pomembne. Važno je, da se pelješ lahkotno in da si se sposoben matrat. Na dan dirke bom dal vse od sebe. Dotlej pa le toliko, kot se mi bo ljubilo.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.