V digitalnih rokavicah

Naročnina na Stravo ni tako zelo draga, ampak če plačuješ še naročnino za virtualno kolesarjenje na trenažerju pa za video in glasbene vsebine (zato da na trenažerju sploh vzdržiš) ter kot ljubitelj kolesarstva še za prenose kolesarskih dirk, ki vas ne posiljujejo z najboljšimi posnetki biljarda ali sendviči po Pogačarjevem okusu, zapravite samo za te aplikacije malo bogastvo. Ali res potrebujem vse to? Mar ne bi šlo tudi z brezplačno Stravo? Največje in resnici na ljubo kar koristno družabno omrežje za športnike nas skuša prepričati s čedalje več funkcionalnostmi. Očitno se trudi postati dejansko družabno omrežje. Tudi s tem, da vas izziva, da izzivate. Digitalno. Brezosebno.

Funkcije, ki jih še nisem odkril

Lani sem se na Stravo naročil zato, ker sem se navadil na njen Route Builder. Zraven sem dobil še vpogled v kompletne lestvice najboljših na segmentih in dostop do tako imenovanega dnevnika treningov, najbolj pa me je razveselil osebni vroči zemljevid, ki je dobil še 3D-verzijo. Zabavna reč. Glej to! Glej, kje se vozim!

Podobno kot s kolesarskim števcem pa sem za svoj denar dobil kup funkcionalnosti, za katere mi je malo mar ali mi gredo celo na živce. Zastavim si lahko cilje – kot da sem imel kdaj težave z motivacijo. Dobil sem plane treninga, ki sem jih pravkar pogledal prvič. Žal ni plana za pripravo na 260 kilometrov dolgo gravel dirko – pa saj se ga itak ne bi držal. Prvič sem pogledal kaj je krivulja moči. Mogoče je to koristno, ampak ne, če nimaš merilnika moči. Strava mi izrisuje tudi krivuljo pripravljenosti in svežine – prvič sem si jo ogledal. Verjetno tudi zadnjič.

Potem me je začela Strava posiljevat z oglasi za samo sebe oziroma za tako imenovane skupinske izzive. Naročniki lahko izzivamo zastonjkarje, ne gre pa obratno, s čimer se Strava trudi prepričat druge, da sklenejo naročnino. Mene pa so s tem nekako spodbudili k prekinitvi. Rute si bom pač izrisoval z neko drugo aplikacijo, kot vsi ostali normalni, morda nekoliko skopi ljudje.

Segment v živo. Kaj mi je tega treba?

Zadnjič sem izzval samega sebe in skočil preverit formo na petnajstminutni klanec. Števec je v realnem času prikazoval zaostanek za osebnim rekordom. Gnal sem se do roba zmogljivosti, a zaostanek je vztrajno naraščal, slaba volja pa tudi. »Zalar, moral boš shujšat! Takega života tja gor ne boš spravil hitreje nikoli,« sem si rekel in se odločil, da bom jedel samo še po potrebi.

Čez eno uro sem se ustavil na espressu in čokoladni torti.

Medtem ko sem užival v nepotrebnem obroku, sem se odločil prekinit naročnino na tega hudiča, ki me je spravil v slabo voljo že med potjo. Spremljanje časa na segmentu v živo je namreč omogočeno samo naročnikom. Seveda, vem, da se naročnik sam odloči naložit na števec segment. Ampak ukiniti hočem vse skupaj. Preklete skupinske izzive. Mogoče bom za evidenco voženj spet uvedel tabelo v Excelu, s katero se znajdem dosti laže.

To moram storit takoj, sicer mi bodo zaračunali še za eno leto, sem si rekel.

Prepozno!

Naročnina se je samodejno obnovila 27. julija. Pred dvema dnevoma.

Oh, še nekaj: odjava ni mogoča prek aplikacije na telefonu. Bo treba kar na www.

Po drugi strani sem prepričan, da me bo STrava pred naslednjim 27. julijem zelo temeljito skušali prepričat, naj se vendar spet naročim na poln paket.

Zdaj pa k izzivalcem

Zadnjič me je bežni znanec izzval, naj do konca meseca prevozim 250 kilometrov v enem dnevu. To me je vznejevoljilo približno toliko, kot če bi mi po telefonu prodajal sesalec. Sem bil pa toliko žleht, da sem ga povabil na rundo v dvoje. Aaaa, to pa on raje ne bi. Mislil je tako, da gre vsak po svoje, zdela se mu je dobra fora.

Morda je boljša kot izzivanje ljudi, da se polijejo z ledeno mrzlo vodo in to posnamejo, ampak vseeno ni tako zelo dobra, da bi me motivirala za neumnosti.

Stari časi, ko si snel rokavico in jo vrgel pod noge tekmecu kot poziv na dvoboj, ker je razžalil tvojo čast in dobro ime, so minili še pred izumom bicikla. Pobijanje na bojnem polju morda res ni višek civiliziranosti. Zdaj poznamo precej manj nasilne in za odvetništvo bolj donosne metode. Razvil pa se je šport in ni boljšega kot pomeriti se drug z drugim. Ne nujno na organizirani prireditvi. Še bolj zabavno je med prijatelji do table ali vrha klanca. Simpatičen je element prerekanja ali je vrh klanca pri smreki ali morda pri tabli. Še bolje je, če sta stavila za gajbo pira.

V 21. stoletju se izzivamo v digitalnih rokavicah. Ne pogledamo se več v oči.

Nihče ne ve v kakšnih okoliščinah je nekdo nekoga nabrisal na lokalnem segmentu. Če ne moreš biti najboljši, pač narediš nov segment.

Včeraj pa mi je Strava na primer povedala, da sem ta teden prekolesaril 485 kilometrov in me pozvala, da ostanem motiviran in si zastavim nov osebni cilj. Kaj še hoče od mene? Da presedim na kolesu naslednji teden 25 ur? In potem 30 ur? Do bridkega konca.

Smisel rekreacije je drugje. Strava ga ubija.