7 kolesarskih laži

To je veliko laži, odvisno seveda od tega kaj berete in s kakšnimi ljudmi imate opravka. A nekaj je jasno: več ko je kolesarjev na kupu, več je laži. Pustimo tokrat ob strani zgodbice o s klenbuterolom kontaminirani govedini ali tetkinih keksih iz Peruja, ki naj bi vsebovali kokain. Ali zgodbico zdravnika, ki naj bi z za kolesarje prepovedano substanco zdravil erektilne motnje reprezentančnemu trenerju. V mislih imamo male laži, ki niso usodne … razen, če so usodne, ker vas je nekdo naplahtal, da bo šel na kolo za eno uro in počasi. Med nepisanimi kolesarskimi pravili je tudi: Nikoli ne verjemi kolesarju. Če trdi, da je utrujen, je to morda samo njegovo trenutno mnenje, še bolj verjetno pa debela laž.

1 Nič ne treniram.

Bili so časi, ko so kolesarji trenirali skrivaj ter zavajali tekmece z lažmi o tem, da tako ali tako nič ne trenirajo. Ti časi niso minili. S Stravo je to postalo malo teže, saj smo vsem na očeh, a nič ni lažjega kot skriti svojo vožnjo radovednim očem. In kar ni na Stravi, se ni zgodilo, kajne? A v zagovor lažnivcem tega tipa je treba priznati, da se pravemu kolesarju vedno zdi, da trenira premalo. Dvajset ur na teden? Naredil bi lahko še več. Teden ima vendar sedem dni!

Kakorkoli, na skupni vožnji bo ta človek razbil vse po vrsti. »Na svežino.«

2 Slabo se počutim.

Fant pravi, da sicer »nič ne trenira«, vendar ima težke noge, nizke pulze in komaj obrača pri svojem eftepeju. Ko se odpeljete, pa ima ves čas dolgo feltno. Kako je to mogoče? Ker je ta laž še ena od elegantnih možnosti za zavajanje nasprotnika! Nikoli ne verjemite tistemu, ki tarna. V kolesarstvu se ni dobro hvaliti in pretirano razkazovati svojo moč, ne glede na to, ali želite zmagati na Giru ali na lokalnem vzponu prehiteti sodelavca. In drugič, tudi tisti, ki se na začetku počuti kot kup govna, lahko po dveh urah zavetrja čudežno oživi in vsem pokaže hudiča.

Vendar je ta trditev več kot samo laž. Ker nihče ne jemlje resno izgovorov, ko že odpadete, se je bolje zavarovati že vnaprej in potarnati, da bi šlo bolje, a ste ravno včeraj naredili pet ur.

3 Saj nisem šel tako hitro.

Dober kolesar je dober blefer. Njegov obraz in telo ne izdajata nobenih znakov trpljenja. Zlahka si izmisli, da je šel počasi, tudi če sta spredaj ostala z njim samo še dva. Hitrost dojemamo subjektivno in če je za nekoga 20 kilometrov na uro hitro na 5-odstotni klanec in čeprav objektivno je hitro, bo ta patron še vedno trdil, da ni bil njegov tempo nič posebnega. To je način, kako tekmecu nagnati strah v kosti. Ne pustite se mu! Verjemite, da je trpel. Samo ni še naletel na napačnega tekmeca.

In še to: če skušate prepričati okolico, da ste se s 350 vati samo kanček pretegnili, je dobro skriti podatke o srčnem utripu.

4 Zeblo me je.

Na lepem se zgodi, da ne vozite več lepo vštric, ampak lepo eden po eden, ker se je nekdo odločil pokazati vso razkošje svoje odlične forme. Sproščujoča vožnja se je sprevrgla v tiho mašo, pravzaprav križev pot. Ko ga boste vprašali kaj mu je bilo, bo odgovoril točno to, kar je novinarjem odgovoril Mathieu van der Poel po njegovem navidez butastem napadu v peti etapi na dirki Tirreno–Adriatico. Rekel je, da se je odpeljal zato, ker ga je zeblo. Stara finta! Lahko bi se oblekel, kot vsi ostali v skupini, ampak se je raje odpeljal. Morda ga je zeblo. Vendar pa je hotel tudi nekaj dokazati.

Tako kot tisti, s katerim kolesarite, in naj bi bil vaš prijatelj. Dokler ne vpne nog.

5 Danes bomo šli počasi.

Nikoli ne boste šli počasi. Še posebej ne, če se boste dogovorili za počasno vožnjo. Za dirko sta dovolj že dva kolesarja in z vsakim naslednjim se možnost za stopnjevanje tempa samo še povečuje. Vedno se bo našel nekdo, ki vozi na svežino, ki se ne počuti tako slabo, kot je mislil, ki trdi, da je šel počasi ali pa ga je zeblo.

Bojte se vsake skupne runde, najbolj pa počasnih.

6 Gremo samo za eno uro.

Za eno uro greste lahko igrat tenis ali košarko ali teč. Nihče pa ne gre za eno uro na kolo. Morda boste kolesarili samo eno uro, a tu je še postanek na kavi. Vedno se bo zavleklo. Vedno. V usodo vdani družinski člani to dobro vedo.

Dodajmo še oblačenje, pripravo bidonov in kolesa … dve uri sta naokoli!

7 Stravo uporabljam samo za dnevnik voženj.

Debela laž, predvsem samemu sebi. To je, kot trditi, da nimaš profila na Instagramu niti za to, da se kažeš, niti za to, da gledaš kolesarke. Ali kolesarje. Človek plača 59,99 evrov za naročnino na Stravo, to je več denarja, kot stane naročnina na pravo pravcato kolesarsko spletno televizijo s toliko vsebine, da si jo je nemogoče ogledati v celoti, potem pa trdi, da te aplikacije tako rekoč ne uporablja.

No, morda ni plačal, a težko vas bo prepričal, da je popolnoma ravnodušen do svojega osebnega rekorda ali da ga ne primerja z najboljšimi desetimi na segmentu?

Gotovo ni samo sedem laži. Dodajte še ostale. In, seveda … namočite kolega, ki je kriv.