Strava je resna reč

Velja, da v resničnostni ni nihče lep kot na Instagramu, pameten kot na Twitterju in srečen kot na Facebooku. Strava pa je tisto družbeno omrežje, kjer se realnost lastnih omejitev izkaže v vsej svoji bedi. Po drugi strani pa tudi Strava opazovalcem več skrije, kakor razkrije.

Ko vam že zjutraj pokvarijo dan

Ko zjutraj preverite telefon, vas pozdravi grozno obvestilo, da je nekdo zrušil vaš KOM na najljubšem segmentu. Dethroned, vrženi s prestola! Se lahko začne dan še slabše?

Že na straniščni školjki se lotite analize njegovega podviga in se morda pomirite z ugotovitvijo, da je prišel na segment spočit ali da je imel veter v hrbet. Lahko pa se zdi tak dosežek popolnoma nemogoč, razen če se je držal za prikolico traktorja ali tvegal življenje v zavetrju tovornjaka.

Lahko pa je še huje.

Kaj je lahko še bolj podlo?

Za KOM-e mi je precej vseeno. Že res, da ga na kak klanec pohodim namensko, ampak vsak najboljši rezultat je vreden toliko kot piškav oreh, dokler segmenta ne prevozi resen kolesar. Koliko je vreden segment v okolici Ljubljane, če klanca še ni prevozil Matic Žumer? Segment na Krvavec pa je dobil pravo vrednost šele, ko ga je resno prevozil Tadej Pogačar.

Večino kron sem pobral spotoma, tako rekoč ponesreči, na segmentih, ki jih verjetno še nihče ni prevozil v resnem tempu. Vredni niso prav nič.

Vendar za nekatere vem, da sem jih odpeljal tako solidno, da bi moral za kogarkoli, ki mi z glave frcne krono, vsaj slišati. A za debelo minuto hitrejši je bil zadnjič nekdo, za kogar slišim prvič, ki je bil po Stravi sodeč na kolesu skoraj desetkrat manj kot jaz, fotografije pa razkrivajo precej skromne kolesarske predispozicije. Fotografije razkrijejo še nekaj.

Možakar vozi električno kolo.

Zakaj goljufov ne ovajam?

Pred kratkim sta mi na ta način v obdobju dveh ur dve različni osebi pobrali dva KOM-a. Na Instagramovih zgodbah sem se skušal glede tega pošaliti. A ugotovil sem, da je takšen način izboljševanja časov za marsikoga precej slaba šala in eno najbolj zavržnih dejanj v svetu kolesarstva. Morda se večini ne zdi več tako smešno, ker je postalo tudi zelo pogosto in se ne dogaja le nam, ki si lastimo nekaj zlahka izboljšljivih dosežkov, ampak tudi vrhunskim amaterjem.

Oba sem opozoril, da sta sklatila KOM-a na nepošten način. Prvi je najprej znorel, češ da mu je vseeno za vse KOM-e tega sveta, slednjič pa ugotovil, da je pozabil pravilno označiti vožnjo, zato se je opravičil. Drugi ni niti odgovoril.

Kakorkoli, za take primere pozna Strava inštitut activity flag. Ne vem točno kako se nekoga flega, a mislim, da je možno samo preko računalnika. Kako je mogoče, da ne vem? Ker tega nisem naredil še nikoli. A kolegi pravijo, da je to malodane dolžnost vsakega pripadnika te skupnosti. Po svoje jih razumem, vsekakor bolj kot tiste, ki so so sodelovali v nagradni igri Finančne uprave Republike Slovenije in namesto inšpektorjev ovajali goljufive obrtnike in šušmarje. Ampak, jaz se tega ne grem. Pod častjo mi je ovajati nečastne dosežke.

Ne samo zato, ker si o tekmovanju na Stravi mislim svoje, ampak tudi zato, ker se ob tem sprašujem, koliko uporabnikom izven našega mehurčka kolesarskih obsedencev je sploh mar za KOM-e.

Neslavni rekord na Alpe du Zwift

Strava je le ena od aplikacij za spremljanje aktivnosti. Z vsemi pomanjkljivostmi vred je resnici na ljubo ena boljših in bolj celovitih, predvsem pa je njena prednost v tem, da jo uporabljajo skoraj vsi. Če nisi na Instagramu, te ni v svetu selfijev, če nisi ni na Stravi, te ni v svetu rekreacije. Včasih me preseneti, da se na Stravo prijavi kak kolega, ki gre kvečjemu sem pa tja v hribe, poleti zabeleži tistih nekaj izletov s SUP-om, sicer pa se z njo ne ukvarja kaj dosti.

Strava je med drugim uspešna tudi zato, ker vsebuje elementa primerjave in tekmovanja, bodisi s samimi seboj bodisi s celim svetom. Toda večina ne bo nikoli dosegla KOM-a. Pravzaprav je marsikomu verjetno malo mar za segmente, kaj šele, da bi se zavedali posledic svojih dejanj na duševno stanje prvakov s Strave.

Spomnim se pogroma kolesarskega sveta, potem ko je dotlej neznani Kanadčan Cameron Child zrušil KOM na Alpe du Zwift. Ko so ga napadli kot hijene, se je izkazalo, da sploh nima pojma za kaj gre pri zviftanju. Želel si je samo telovaditi. Brez merilnika moči je na valjih gnal bicikel v filter, kot je pač značilno za začetnike. Človek enostavno ni razumel, da je s tem raztogotil celo Watopio in je v svoj zagovor množico okrcal, da vse skupaj jemlje preveč resno. Češ, saj je samo igrica.

Najhuje je to, da ima po svoje prav. Zwift je samo igrica (dokler ne postane svetovno prvenstvo po pravilih Ucija). In samo kolesarji ga vzamemo tako preklemansko zares. In tudi to, da nas prehitevajo ljudje na električnih kolesih, vzamemo absolutno preveč zares.

Tudi Strava je samo igrica

Električna kolesa so OK. Kolesariti so začeli tudi tisti, ki sicer ne bi, zato smo kolesarji na cestah bolj prisotni in počasi – prepočasi – tudi bolje upoštevani. Razumeti pa moramo, da je zaradi pojava e-koles med kolesarji več tistih, ki te oblike rekreacije ne razumejo kot resen šport in jim je prav malo mar za športni dosežek. Nekateri so vseeno prešerno razpoloženi, ko prehitevajo uboge pare na običajnih kolesih, a po mojem ne razumejo, kako njihovi neslani komentarji dejansko vplivajo na človeka, ki daje vse od svojih nog.

Navsezadnje so e-kolesarji na Stravi prikrajšani za tekmovanje. Z izbiro aktivnosti vožnje z električnim kolesom odpadejo vsi segmenti in Strava postane res samo še aplikacija za sledenje. Imamo svetovno prvenstvo v e-kolesarjenju z gorskimi kolesi, na Stravi pa so e-kolesarji prikrajšani za tekmovanje.

Stravo jemljemo preveč resno. Tekmovanja se dogajajo na tekmovanjih.

Seveda bo vsak odmahnil z roko, češ da ni prav nič obremenjen s Stravo … a že v naslednjem trenutku bo razpredal o vetru na tisti dan pa o tem, da je aplikacija zaznala štart prezgodaj in cilj prepozno pa da … je pravzaprav vseeno.

Za konec še zgodbica o uspehu

Ampak, saj je resna, mi boste oponesli, če ste na Velonews brali članek o tem, kako je dobil Keegan Swirbul službo v ekipi Rally Cycling. To je tisti obetavni Keegan Swirbul, ki bi moral dirkati za ekipo Ljubljana Gusto Santic, a nikoli ni prišel v Slovenijo. Pozimi se je vanj neki kolesar zaletel na kolesarski stezi, potem pa zaradi pandemije tako ali tako ni mogel odpotovati.

Ko se je zlomljeno vretence pozdravilo, je treniral kot še nikoli, in poleti odšel v Boulder v Koloradu, kjer je načrtno osvajal krone na okoliških klancih. Odločil se je, da bi bilo zabavno izboljšati čas na segmentu na ikonično goro Flagstaff, ki je menda v Koloradu nekaj podobnega, kot v okolici Ljubljane Rakitna.

Izboljšati pa je moral čas Levija Leipheimerja z USA Pro Challenga leta 2012. Tam je Leipheimer oblekel majico vodilnega. Swirbulu sicer ni uspelo, a zaostal je samo štiri sekunde (za osem pa prehitel Phila Gaimona) – a to mu je uspelo na specialki, ki si je komaj zaslužila svoj naziv. Gonilni ležaj je bil menda tako glasen, da so se mu kolesarji posmehovali, ko jih je prehiteval tja gor – in prehiteval jih je verjetno tako, da jim je obračalo čelade.

Slednjič je ubogi bicikel razpadel in Swirbul je športnega direktorja v ekipi Rally Cycling prosil, če bi mu posodili kako njihovo kolo. Ko je povedal kakšne čase je dosegal na tamkajšnjih klancih … pa so ga vzeli v ekipo in čez nekaj dni je že dirkal na Portugalskem.

Mu je uspelo na podlagi rezultatov s Strave? Ah, kje pa! Keegan Swirbul ni naturščik, pač pa dobro izurjen mladi kolesar, ki je skoraj dobil službo v Rally Cyclingu že na začetku sezone. V športu, kjer štejejo pretekli rezultati več kot potencial, je ekipo navdušil s svojo motiviranostjo – morda pa se jim je suhljati fant na kolesu z gonilnim ležajem, ki se je nehal vrteti, tudi malo zasmilil.