Strava (mi) ne diši

Andrej Dekleva piše v Pretresu o konfliktih. Na to nisem nikoli pomislil, a Strava me intrigira kot tipičen sodoben pojav, ki skuša narediti življenje bolj zabavno, čeprav je zabavno že samo po sebi. Nič ni spremenilo kolesarstva bolj, kot sta ga v zadnjih desetih letih Strava in Instagram – in zdaj še Zwift. Kolesari več ljudi, kar je dobro, a tudi kolesarimo drugače. In nisem prepričan, da je to dobro. Kje je romantika? Na Instagramu, boste rekli. Ampak, če je romantika fotografija tistega ovinka med vinogradi, ki spominja na srce, smo padli globoko v brezno banalnosti. Na Stravi … tam pa ni sploh nobene romantike.

Včasih smo pisali

Vem ne, a si želim verjeti, da večina Stravo še vedno uporablja predvsem kot ene vrste dnevnik svojih aktivnosti. Pri tem ni najboljša, pravzaprav je slaba, in kljub poskusom izboljšanja iskalnika je še vedno nepregledna. V času dobrih, starih Excelovih tabel ali zvežčičev je vsak zase vzpostavil odličen sistem dnevnika, zdaj pa zlepa ne boste našli tiste simpatične vožnje v Prekmurju enkrat leta 2017 ali 2018. Po svoje mi je nerodno priznati, da sem tak fosil, ampak še vedno vodim evidenco svojih voženj tudi v Excelovi tabeli.

Ste se nekako znašli sredi Nemčije in nimate pojma kam bi šli kolesarit? Lahko odprete Stravin vroči zemljevid in si pot narišete, če ste jim seveda plačali naročnino, a v resnici je bolje uporabiti skoraj vse druge aplikacije. Si želite resno trenirati in načrtovati trening? Spet, uporabite kaj drugega.

Strava je v resnici uspešna zato, ker – kaj vem zakaj, tega osebno ne razumem – spodbuja ljudi, da se premaknejo ven in telovadijo. In uspešna je tudi zato, ker spodbuja tekmovanje. To pa mi ne diši.

Nikoli ni dovolj. Vedno si lahko še boljši.

Strava nas v resnici ne spodbuja k zdravemu življenjskemu slogu in razumevanju rekreacije. Spodbuja nas, da kolesarimo več in hitreje. In to ji gre preklemansko dobro, kar dokazuje skoraj vsak pogovor v kolesarski družbi, ki se zaključi s »sicer mi je pa za čas na segmentu vseeno.« Vraga ti je vseeno! Zakaj si potem raztegnil grupo, ko si dirkal od enega do drugega kandelabra, tvegal življenje na spustu ali skoraj ubil človeka na enoslednici ?

Za ohranjanje zdravega življenjskega sloga je dovolj prekolesariti kakšnih 2000 ali 3000 kilometrov letno, v preostanku prostega časa skočiti s prijatelji ali družino v gore ter poskrbeti ob fizkulturi še za druge oblike kulturnega udejstvovanja. Kar ne pomeni, da je kaj narobe, če kolesarite veliko več, a potem vendar ne potrebujete nobene spodbude.

Lani sem en mesec kolesaril več kot 90 ur. To je bilo očitno, a načrtovano in z znanostjo podprto pretiravanje. No, Strava me je s tistim grafom, ki prikazuje primerjavo med številom prevoženih kilometrov v tem in prejšnjem mesecu, spodbujala, da naredim naslednji mesec še več. Še več kot v povprečju več kot tri ure na dan? Spodbujala me je k samomoru in za to sem celo plačal!

Kako naj se človek dobro počuti, ko na Stravi jasno vidi, da kljub vsemu trudu ne pride niti blizu najhitrejšemu v njegovi starostni skupini? Je to smisel kolesarjenja? Seveda ne.

Nehaj se trudit. Začni uživat. Ampak … Strava ti tega ne ponuja. Spodbuja te k popolnosti, spodbuja te k temu, da postaneš še boljši. Osnova je za tako zelo abotno preizkušnjo, kot je Everesting, torej vožnja gor in dol po istem klancu … Zakaj so s kudosi bolj nagrajene butaste 250-kilometrske vožnje, kot tiste počasnejše, v dobri družbi in z dobrimi fotografijami?

Šport ni samo dosežek

Po svoje je dobro, da ima Strava le obrise družabnega omrežja, da je neprijazna za komentiranje, všečkanje in deljenje fotografij. Primitivizma je zato veliko manj kot na Twitterju in Facebooku. Recimo, da je tudi manj ekshibicionizma in hvalisanja kot na Instagramu, čeprav bi se o tem seveda dalo razpravljati – vseeno je objava impresivnega kolesarskega dosežek manj gnusna kot objava fotografije dvajsetletnega prenapeteža, ki drži v roki dvajset bankovcev za dvesto evrov.

A ob vsem zgražanju, kako so družbo spremenila in kako vplivajo na posameznike najbolj razvpita družbena omrežja, se skoraj nič ne govori o Stravi. Dobro je, da ne prodajajo vaših osebnih podatkov, četudi niste plačali naročnine. Dobro je, da s pomočjo Strave prometno razvite družbe izboljšujejo infrastrukturo za kolesarje in pešce. Dobro je marsikaj.

Slabo pa je, da je Strava gemificirala kolesarjenje, kot da ta dejavnost sama po sebi ni dovolj zabavna. Ljudje postajajo nevarni sebi in drugim. Izgublja se smisel kolesarjenja kot prijetne rekreacije po eni strani in tekmovanja s svojimi pravili po drugi strani. Dirka za KOM? Pred dvajsetimi leti bi se režali. Zdaj to delamo vsi.

Reduciranje športa na športni dosežek je tisto, kar mi ne diši.

Uporabljam jo pa vseeno. Kriv sem toliko kot ti. Verjetno še bolj. Zaenkrat sem marca prevozil več kot februarja.