Dvesto nesmiselnih kilometrov

Do Human Fish Gravla bo treba enkrat ali dvakrat na kolo za nenormalno veliko časa. Ne zato, ker bi bilo nujno izboljšati fizično pripravljenost, ampak zato, da se na te norosti navadi glava. Najljubši gravlerski partner je zbolel, zato me je čakala kakšnih osem do devet ur dolga solaža. Obetal se je dolgčas. Ne meni, jaz bom na kolesu in se bom imel dobro. Spraševal sem se koga zanima kako skozi gozdove sredi ničesar tlačim pedale 200 kilometrov in več, zato se nisem ukvarjal s fotografiranjem. A izkaže se, da takšne eskapade zanimajo mnoge. Seveda ne, če gre vse po planu.

Dvesto kilometrov pred sprednjo feltno, morala pa na dnu

Morajo biti solze in če je kri, še toliko bolje. Kakšen medved na poti tudi pomaga. Tega tokrat ni bilo, ampak pričakovanje dolgčasa na tako dolgi vožnji je bilo noro toliko kot to, da sem podcenjeval 200-kilometrsko traso z okoli 3500 metri višinske razlike. Rekel sem si, da z izjemo nekaj odsekov pot dobro poznam. Da mi ni treba na okvir pripet torbice. Žepe sem napolnil z nekaj hrane, a premalo za tak izlet. »Bom že nekako.« To sem si rekel. »Tako ali tako bom šel počasi.«

Morda sem tak odnos zavzel zato, ker je bila tudi morala na strašno nizki ravni. Je smiselno zabiti na kolesu polovico sobote in nedeljo posledično v vertikali? Niti ne. Dokazati mi ni treba ničesar. Že kaj daljšega smo odfurali in zaradi tega nismo nič boljši ljudje. To sem razmišljal, ko sem ob sedmih zjutraj srebal espresso. Ni bilo izključeno, da bom obrnil v Kočevju, morda pa tudi že v Velikih Laščah.

Tri ure ogrevanja

Blaž je nekje prebral, da za dolge gravlerske dirke nima smisla trenirati v sivi coni neudobja. Svetuje se polariziran trening. Na začetku dolgih voženj naj bi naredili dva petminutna intervala, sledile naj bi dolge ure v prvi coni, na koncu pa še dvakrat po pet minut v rdeče. Sliši se še kar smiselno, ampak meni se tako ali tako ne ljubi trenirat.

Sem pa na začetku, takoj po slabe pol ure ogrevanja na Ljubljanskem barju, vseeno odprl ventile: najprej od Gorenjega Blata proti Hudi Polici in drugič pod Taborom Cerovo. Presenetljivo dobro je šlo. Umiril sem se in nadaljeval skozi Lipljene in do Ponikev počasi, kot teži stroka, ki zagovarja polariziran trening.

Še vedno pa ni bilo pravega užitka. Počasi se rad peljem, ampak ko si sam, je malo dolgčas. Ni bilo niti prave lahkotnosti in poskočnosti. Za menoj so bile Velike Lašče, dolgi kilometri samotne ceste na Mali gori in hiter asfaltni spust skozi Žukovo kjer daje teren s pašniki skoraj alpski vtis. A odprlo se mi je šele po dobrih dveh urah in pol, ko sem med drevesi že razločil Ribnico. Obšel sem jo skozi gozd, edini stik z njo je bilo lokalno smetišče.

Daljši, položnejši vzponi na Mali gori so mi ustrezali, tako kot tudi popoln mir. Od britofa v Velikih Laščah, kjer sem točil vodo, nisem imel stika s človekom, samo od daleč sem videl kolesarja, ki je grizel proti Grmadi nad Vrhom pri Poljanah. In po 35 kilometrih: cesta Dvor–Kočevje. Že zjutraj tak promet, da se bog usmili rekreacije.

Hudiček je rekel, da je v peklu OK

Slabih deset minut na tej cesti. Potem tabla usmeri kolesarje skozi industrijsko cono in od tam sem šel naravnost v center. Kočevje postaja prijetno mesto in to me preseneča vsakič znova. Če se prav spomnim, je nekoč občina slovela po velikem številu samomorov, a zadnja leta ni več tako. Uredili so Rudniško jezero, izdelujejo robote, tja je, sicer res počasi, pripeljal vlak, imajo bajk park in nedeljsko dopoldne v centru je bilo živahno, tako da sem v mestni kavarni komaj dobil mizo v senci.

Ob kokakoli in espressu sem spet nagubal čelo. Je to, kar počnem sploh pametno? Za menoj je bilo dobrih sedemdeset in pred menoj še 130 kilometrov. Če nadaljujem po začrtani poti, bom šele čez 30 kilometrov na najbolj oddaljeni točki. Sredi ničesar, na manj znanem terenu, med medvedi. Priložnosti za udobno vrnitev nazaj ne bo več. Vode je v tistih koncih malo in začenjala se je pripeka.

Hudiček je spet prevladal nad angelom varuhom in me prepričal, da nadaljevati ni greh. Navsezadnje sem v civiliziranem svetu, ne pa nekje sredi Aljaske. Tako sem se namenil po znani trasi Polhove poti, najprej skozi MTB Trail center Kočevje. Živahno je bilo kot med prireditvijo in skoraj sem jim zavidal sproščenost, ki si je ne more privoščit nekdo, ki ima do doma še pet ali šest ur.

Davkarija seže tja, kamor ne pride telefonski signal

Tokrat sem na Rogatem Hribu vendarle opazil nekaj primerkov škotskega visokogorskega goveda, ki je moje najljubše govedo. Vsaj na pogled. Ne toliko zato, ker so menda silno prijazna bitja, ampak ker ne dajejo s pogledi vtisa popolne zabitosti. Mogoče jih rešuje frizura, kaj vem.

To so res simpatični konci za gravlanje. Teren je razgiban, z ne predolgimi klančki in cesta je hitra. Le streljaj bolj južno se teren strmo spusti za več kot tristo metrov v dolino Kolpe, od koder so prišli gor fantje, ki s seboj verjetno niso imeli potnih listov, so bili pa dobre volje. Skozi nekaj ovinkov sem že prispel v Podlesje, nekdanjo kočevarsko vasico.

Od Polhove poti sem se poslovil v okolici Svetlega Potoka, še ene kočevarske vasi, ki pa je zdaj praktično ni več. Tam so kraji še posebej divji. Cesta je bila nasuta z globokim peskom, tako da mi je enkrat skoraj odtrgalo balanco iz rok. Vode mi je zmanjkovalo, ampak vedel sem, da bom prišel skoraj do Koprivnika, precej čudne vasi sredi ničesar. Imajo bife. V skrajni sili tudi pokopališče. Malo sem moral skrenit s poti, ampak zdaj je šlo za življenjsko tekočino: upal sem, da dobim kokakolo. In takoj, ko sem zavil po asfaltirani cesti v dolino, presenečenje: kolesarja! Prva primerka od Dolge vasi. Rekel bi, da sta tisti konec tedna tam bivala.

Bife je bil odprt in domačini so bili pri stvari. Pogoja CTP (tako piše) niso preverili, je pa gospa vestno izdala račun, kar me je v danih okoliščinah, sredi ničesar, kar presenetilo. Kokakola stane poldrugi evro in prija bolj kot skoraj kjerkoli. Ne vem pa, kako telefonirajo, kajti telefon ni ujel niti ene črtice.

Slepa cesta

V Kočevskem rogu so ljudje, kar jih srečaš, zelo gostoljubni, ne morem pa tega trditi za pse. Malo me je skrbelo kaj bo s kraškima ovčarjema v Rajhenavu, a ju ni bilo na spregled. Staremu Bregu, kjer sta me zadnjič psa okupirala tako temeljito, da me je bilo dejansko strah, sem se tokrat izognil po cesti malo bolj severno. K sreči je dejansko obstajala.

Ne morem pa tega trditi za cesto, ki se iz Vrbovca vzpne na Malo goro. Lahko bi sicer nadaljeval po makadamski magistralki v Struško dolino in naprej po asfaltu, a jaz sem si želel potovat više, skozi gozd. Na spletnemu zemljevidu se cesta priključi tisti, ki jo poznam že od lanske zime. Tri kilometre daleč sem se zapeljal in se vzpel za okroglih sto metrov, samo za ugotovitev, da se cesta konča. Če ne bi površno trasiral in bi si ogledal vroči zemljevid, bi videl, da te ceste ne uporablja nihče.

Na 150. kilometru, kjer sem torej udobno obrnil, pa se je dogajalo še nekaj. Ulilo se je. Med gostimi krošnjami dreves je padla do tal samo sem ter tja kakšna kaplja, ampak grmelo je kot v peklu. V usta sem si zatlačil zadnjih nekaj gumijastih kokakolic s sladkornim posipom. Vrečko sem obrnil in vanjo spravil telefon. Blazno dobro se mi je zdelo, da sem tako iznajdljiv. Manj simpatično pa mi je bilo, da šestdeset kilometrov do doma nisem imel več hrane.

To ni več šport. To je reševanje gole kože.

Nazaj na Malo goro sem šel iz vasice Rapljevo. Do tja je padlo le nekaj kapelj, a sem vozil po mokri cesti, saj je ves čas deževalo pred menoj. In to je bilo še slabše, kot če bi vozil v neurju. V gozdu je bilo kot v džungli, vlaga se je dvigovala s tal, a ni mogla prav visoko. Ni mi bilo več všeč. In vedel sem, da me bo prej ali slej odrezalo, da bo veselje. Nazadnje sem pravo hrano jedel ob pol sedmih zjutraj in še to presladko ovseno kašo, kot veli športno prehranska stroka. Sanjaril sem o beljakovinah in še bolj o maščobah živalskega izvora. O tistem simpatičnem škotskem govedu z Rogatega Hriba.

Odrezalo me je še preden sem v Predstrugah dosegel asfalt. Na 175. kilometru sem se sredi spusta kar ustavil, ker se mi je malo vrtelo. Kaj storiti? Ni šlo več za šport in rekreacijo, ampak za reševanje ponosa. V Ponikvah je picerija. Kolikor bi mi mastna vaška pica s preobilico sira in preobilico vsega teknila, sem tudi vedel, da bi moral po takem obroku klicat na pomoč. V Vidmu je trgovina, ki je tudi ob sobotah odprta do osmih, ampak za to je treba v nasprotno smer vsaj dva kilometra. V Rašici pa je bencinska črpalka. Spoti je, ampak tja sem se zavlekel. Vse kar sem kupil, sem zaužil še preden sem prišel do doma.

Peljal sem se pravzaprav kar dobro, čakala sta me pa še zaključna petminutna intervala. Prvega sem se lotil na precej razdrapani cesti, ki se vzpne na Rožnik. Kar dobro sem se počutil, a ko sem pohodil, me je po 30 sekundah tako spodrezalo, da sem se ustrašil, da imam srčni infarkt, čeprav merilnik ni pokazal več kot 150. V umirjenem tempu je pa šlo in na koncu sem imel, kot skoraj vedno, občutek, da bi šlo še eno uro. To je ta hakelj: ni težko iti daleč. Težko je biti hiter.

Večerna evalvacija

Sem se precenil? Niti ne. Podcenil sem izlet. Lotil sem se ga kot tisti, ki se julija v odrezanih kavbojkah usedejo na bicikel prvič po lanskem juliju in se odpeljejo 200 kilometrov daleč v Pulj in z ranjenimi ritmi razlagajo, da je kolesarstvo najtežji šport na na svetu.

Niti podloge hlač in riti si nisem namazal s kremo, čeprav imam polno omarico teh preparatov. Sem pa med večerno passegiato malo podvomil vase in zagnal manjšo paniko. Human Fish Gravel je pred vrati, jaz pa nisem sposoben normalno odpeljat niti dvesto kilometrov. Panika je odveč, a koristno se je bilo spomniti, da je treba take reči vzeti resno.

Še vedno se pa sprašujem o smislu vsega tega. Po mojem bi se imel enako dobro, če bi na kavču bral ali ob špricerju posedal na tržnici. Zakaj torej deset ur gravlerske solaže?

Ker kolesarimo iz enakega razloga, kot so šli Amerikanci na luno. Ne zato, ker je lahko. Ampak zato, ker je težko. Morda tudi zato, ker v bistvu res nima nobenega smisla. Ker sploh ni treba.