Prizemljitev

Dobro se mi je zdelo, da nikoli ne padem. Že v redu, pred leti se mi je zgodilo, a obakrat je bila kriva druga oseba. Enkrat zelo stara teta in drugič zelo pijan stric. Odnesel sem jo brez težjih posledic. Potem sem začel gravlat, kar je precej bolj varno, saj druga oseba skoraj ne more povzročiti nesreče. Kar dobro se znam peljati, a sem lani dvakrat padel, obakrat po neumnem. Prvič sem se spuščal počasi in ob tem pozabil, da je tudi to nevarno Drugič je bilo bolj po neumnem. Za znanost sem trpel hudo pomanjkanje energije, tako hudo, da je bila na težki preizkušnji tudi koordinacija. Prejšnji teden pa sem se na nedeljskem izletu razmontiral iz gole objestnosti. To mi je dalo misliti.

Kolo pomlajuje

Nikoli več ne bom državni prvak, to si upam trditi. Za to sem enostavno premalo ambiciozen. Sem pa dovolj zagnan za dokazovanje pred samim seboj. V zakotjih širnega slovenskega gravlerskega ozemlja se kdaj pa kdaj tudi okronam. Ti dosežki vzbudijo več hvale, kot si zaslužijo glede na šibko gravlersko konkurenco in dejstvo, da rezultati v tej rekreativni disciplini sploh niso pomembni. Bolj kot pohvale, zaradi katerih mi je malo nerodno, mi godi zavedanje, da nisem tako zanič, kot bi lahko bil nekoč perspektivni kolesar, ki se je prvič upokojil pri 22-ih letih, in ga poklicna upokojitev čaka menda že čez kakih trideset let.

Včasih sem bil prepričan, da 45-letnikom, ki nosijo po mestu pisane trenirke in zelena sončna očala ter potencialno pod roko držijo dvajset let mlajše dekle, nekaj manjka. S približevanjem tej starosti pa ugotavljam, da niti ne gre za patologijo. Prehiti nas čas.

Kdor resno telovadi in se prehranjuje zdravo, je lahko pri 41-ih letih še vedno četrti na klasiki Liege–Bastogne–Liege. Podobno se na bistveno nižjih ravneh dogaja masterjem B in C, ki se lagodno vozijo z dvajset let mlajšimi od sebe. Pohvalite takega sivobradega plešca! To je tisto, kar potrebuje v svojem življenju.

Pohvala ga bodri med vsemi mogočimi streznitvami, ki se mu dogajajo, ko izstopi iz tistega svojega sveta, ki ga obvladuje kolikor toliko dobro. Recimo, da v svojem mehurčku veljaš za soliden material. Na Stravi te hvalijo, na Instagramu tvoje fotografije všečka mladina. Greš na izlet. Čez planoto priletiš v Cerknico kot bog in batina. Ustaviš se v kavarni. Naročiš kavo. V oči ti pade simpatična natakarica, ki se šele poslavlja od najstniških let.

V naslednjem trenutku se zaveš, da jo zanimaš prav toliko, kot jo zanimajo gume na starem avtu, ki je parkiran deset metrov stran. Ne da bi karkoli pričakoval od nje, a odsotnost vseh signalov, ki bi nakazovali njeno vsaj minimalno zanimanje za kaj drugega kot pet evrov na uro, razkrijejo neizbežno. Prijazna je sicer brez pretirane vljudnosti, s katero bi dajala vedeti, da si zanjo star stric, a ne pogleda nikamor drugam, kot v oči. Pred njo sedi človek s pravkar pristriženo brado, v ozkih cunjah in s po njegovem mnenju osupljivim parom nog, ampak ona ni v tem mehurčku. Samo od tvoje diskretnosti je odvisno, ali te ne bo imela za starega pokvarjenca. Tiho bodi! Daj ji velikodušno napitnino. Ker od tebe ne potrebuje ničesar drugega. Vsak, še tako nedolžen štos, bo izpadel bolj butasto kot kolesar, ki v cilju prezgodaj dvigne roke.

Bum (psihično)!

Kakšno zvezo ima to s kolesarjenjem? Ne vem. Take stvari opazim med kolesarjenjem. Profesionalni odnos devetnajstletne natakarice me je v dani situaciji tako zabaval, da sem se začel smejat in zaradi tega izpadel kot kolesar, ki v cilju prezgodaj dvigne roke. Potem sem šel naprej, spet v gozd.

Po mrzli prhi v kavarni sem se domov grede ogrel s tremi ali štirimi kronami ter užival večer v soju slave, ki jo je s kudosi utemeljilo 119 sledilcev.

Kar bizarno … ampak, odpustite mi, vsak čas bom star 38 let. In še vedno nisem nič drugačen kot vi: na Stravi nisem zato, da bi nabiral kudose in krone.

V nedeljo sem bil spet poln elana. Opažam sicer, da po dolgih vožnjah dalj časa prihajam k sebi. Kar nekaj treznega razmisleka je bilo potrebnega za ugotavitev, da je po sedmih urah v sivi do rdeči coni to precej normalno. Tudi zato sem se vozil v soboto kakšno uro manj in bolj zmerno, zato da bi se imel dobro tudi v nedeljo, ne kot teden prej, ko sem se po orkanski soboti vozil v nedeljo okoli Ljubljane kot betežno govedo.

Tokrat je letelo.

Bum (fizično)!

Spet ta občutek, ko gre po razgibanem terenu samo od sebe od 25 do 40 kilometrov na uro. Morda podzavestno kolesarim zato, da se počutim mlajšega in prav gotovo tudi zato, da se mi v tem svetu ne zmeša, ampak tako veliko sem na kolesu tudi zato, da lahko doživim te občutke, ki so mogoči samo ob zgledni formi.

Preletel sem še zadnji klanec in do Ljubljanskega barja me je čakal bolj ali manj samo še spust. Precej strmih odsekov in precej globokega šodra. Nadzorovano sem drsel, dokler nisem pridrsel na malo globlji pesek, iz katerega ni bilo rešitve, obupani poskus obračanja krmila v drugo smer pa me je izstrelil, tako da sva šla s kolesom vsaksebi. Poleteti sem moral v slogu supermana, z levo roko naprej, preden sem se zavalil na hrbet in se zagledal v modro nebo. Števec je nazadnje zabeležil hitrost 38,9 km/h.

Desna ročka se je obrnila za kakšnih 40 stopinj navznoter, menjalnik je za silo deloval, sedeža kot po čudežu nisem opraskal, stanje podlakti pa je dajalo klavrn vtis. Vdeti je bila, kot da sem zapeljal čez mino. Malo naprej sem naletel na korito s postano vodo, a sem si umil le dlani, nisem pa tudi spiral rane.

Počutil sem se kot idiot. In občutek me ni varal.

Še vedno smo otroci

Trmasto sem izvedel izlet do konca, kot sem si ga zamislil, seveda v ponižnem ritmu. Med potjo sem opazoval okrvavljeno koleno in si rekel, da se to za take strice ne spodobi. Potolčena kolena so za predšolske otroke. Prepričan sem, da smo to takrat prenašali, morda ne tako dostojanstveno, sicer pa dosti bolje kot zdaj, ko dajemo vtis, da smo čvrsti kot jeklo. Vraga, niti solze nisem potočil, čeprav je bilo vse skupaj res žalostno.

Na bencinski črpalki sem uporabil stranišče, ki je nekaj časa spominjalo na srednje snažno klavnico, in na koncu uporabil razkužilo, ki verjetno ni namenjeno razkuževanju zevajočih ran. Česa takega pa še ne. Nekdo me je videl, ko sem se zvijal v silnih mukah. Oči je v grozi izbuljil verjetno še bolj kot jaz.

Doma sem moral izbezati iz mesa še nekaj kamenčkov in sploh eden se je zaril tako globoko, da sem moral s ščipalcem za nohte – pinceta je pri meni doma toliko, kot ženska – izvesti manjši operacijski poseg. Kot eden in edini! Žal nisem imel pri roki sukanca.

Obenem pa je po svoje dober občutek, da se nam še vedno dogajajo enake neumnosti kot otročadi. Navsezadnje mi je nekoč, preden sem šel na kolo s prijateljem, ena rekla s povsem resnim obrazom: »Pa lepo se igrajta!« … in ne se kregat.

Ta šport te vedno znova pomlajuje. Telesno in duševno. K sreči te zna tudi prizemljiti. Kar je včasih še bolj koristno.