Vštric z Alešem Pirihom

Grozen padec v prvi etapi Istrske pomladi je kariero člana Kolesarskega kluba Kranj zapečatil pri komaj 21 letih. Že v prvih dneh po padcu je bil pozitiven, tako da si niti nisem mogel predstavljati, kako hudo je bilo. Dobre volje ostaja tudi zdaj, nekaj dni po spoznanju, da je najpametneje zaključiti z dirkanjem.

Po usodnem 12. marcu je naredil nekaj krogov s specialko pred kranjskim nočnim kriterijem, sicer pa pred najinim kofirajdom ni sedel na kolesu. V Škofjo Loko se je pripeljal s povitim prstom – nesreča z brusilko med obnovo njegovega mopeda. Večino časa sicer preživi v Piranu, saj na Univerzi na Primorskem študira fizioterapijo, zanima pa ga tudi masaža. Ves čas me je presenečalo kako zlahka jemlje vse skupaj, tako je vsaj videti – a gotovo se zaveda, da bi se lahko končalo tudi veliko slabše. Veliko izvemo o poškodbah kolesarjev iz svetovne serije – ne zavedamo pa se, da se enako dogaja tudi na nižjih ravneh, kjer je konkurenca po svoje še bolj neizprosna, organizacija dirk z varnostnimi standardi vred pa bolj po domače.

Prihajaš iz Železnikov. Kateri šport je tam najbolj popularen?

Imamo rokometni in nogometni klub, popularno je tudi smučanje.

Kako to, da si ti začel kolesarit?

Že od malega smo z družino zelo veliko kolesarili in to sem imel tudi zelo rad. Včasih se mi je res velik podvig zdel že ko sem šel k babici v sosedno vas – približno 5 km. Ko pa sem prišel v pubertetniška leta so se pa pojavile punce do katerih sem rad šel in glede na to, da sem bil zelo mlad, je bilo kolo edina opcija za prevoz. Ljubezen do nekaterih punc je minila … ljubezen do kolesa je pa ostala.

Kako daleč si šel najdlje zaradi punce?

Ah, takrat sem bil še mlad, tako da ni bilo daleč – mogoče deset, petnajst kilometrov. Sem si pa zelo želel trenirat. Oče sprva ni bil navdušen, ker ga je skrbelo, da bo to muha enodnevnica. Prepričeval sem ga tako dolgo, da je poklical v Kolesarski klub Kranj, takrat še Savo Kranj. To je bilo sedem let nazaj, začel sem torej precej pozno, v osmem razredu. Spomnim se, da sem 25. marca prišel na pisto v Kranju v kratkih rokavih in z gorskim kolesom in fante držal na treningu.

Kako si se kot mulec vozil na trening v Kranj?

Vedno s kolesom. Trideset kilometrov do treninga in trideset nazaj.

Praviš, da si rad treniral na pisti?

Ne, nisem tako rad treniral na pisti. Sem bil pa kar dober (smeh).

Če sva že pri tem: si raje dirkal ali treniral?

Uh ... raje sem dirkal.

Na dirki ti ni treba skrbet za hrano, zmasirajo te, med dirko dobiš hrano in med trpljenjem tudi uživaš.

Opažam, da se nekateri v manjših ekipah pritožujejo, da se premalo poskrbi za kolesarje …

Poglej, denarja je toliko, kot ga je. Včasih mi ni jasno, od kod ga privlečejo. Gotovo ne more biti vse vrhunsko, če ni vrhunskih rezultatov. Seveda so povsod možnosti za izboljšave, ampak ne moreš pričakovati razmer, kot jih imajo profiji, če to enostavno nismo. Ampak, glej, letos sem dobil tudi novo kozo. Imel sem dobre pogoje, imel sem možnosti, ampak usoda je hotela, da to kolo zdaj visi na steni v klubu.

Tekmovalno kariero si žal zaključil prej kot si nameraval. Padel si v prvi etapi na Istrski pomladi. Posnetek tega ne obstaja … kaj je pravzaprav bilo?

Štart je bil v Poreču, cilj pa v Funtani. Cel dan je deževalo in to je bil prvi dež po dolgem času. Istra, slabe ceste, dež. Dan prej smo vedeli, da bo drselo, a nihče si ni mogel predstavljati kako hudo bo. Spomnim se, da me je v Rovinju tako tiščalo na stranišče, da sem se hotel v hlače. Itak je deževalo. Ampak je tako letelo, da niti tega nisem mogel. V cilj sem si želel čim prej samo zato, da bi lahko končno šel na WC.

Iz Rovinja smo šli proti Vrsarju in na vrhu Limskega kanala sem bil med prvimi dvajsetimi. Drselo je, zato sem se odločil, se bom spustil počasi, ampak na drugi strani sem bil na vrhu vzpona spet v prvi tretjini skupine. V Vrsarju, kakšna dva kilometra pred ciljem sem se počasi začel pomikati naprej. Videl sem Nika Čemažarja. Bam, gremo naprej, da se postavimo za šprint.

Veš kje je v Vrsarju Konzum? Najprej je hupser, potem pa se začne cesta spuščat z naklonom okoli 13 odstotkov proti blagemu ovinku v desno, pred tem je križišče, kjer gre cesta levo. Letelo je okoli 70 km/h. Sto metrov pred križiščem so začeli pred menoj padat, jaz sem bil na dvajseti ali trideseti poziciji in sem se pomikal naprej. Nikamor nisem mogel, zato sem se skušal počasi ustaviti – ampak samo, da sem se dotaknil zavor, sem šel po tleh.

Kakšnih 50, 70 metrov sem drsel po cesti in z bokom pri 70 km/h zadel v otok. Vrglo me je v zrak in takrat sem že pomislil: »Fak, zdaj si pa res najebal!« Ko sem priletel na tla, sem takoj vedel, da imam zlomljena kolk in komolec.

Jaki Primožiču se je uspelo obrniti in se je z nogami ustavil ob robniku, kolesarji pa so se nabijali vanj. Kasneje mi je povedal, da sem jaz za njim priletel v robnik kot raketa. Cesta je bila tako drseča, da nisem imel niti praske, še dresa nisem strgal. Mehanik je rekel, da je skoraj padel, ko je stopil iz avta. Poglej, že na Google Street View vidiš, kako se cesta sveti. To je šajba. Recept za katastrofo.

Koliko vas je ležalo na tleh?

Kakšnih 50. Od tega sva jo z Yannikom Achtenbergom najslabše odnesla. Yannik žal še veliko bolj. Priletel v drugi otok. Z glavo je ležal petnajst centimetrov od znaka, ki mu je kolo prerezal na pol, kot puter. Trenerja ekipe je prosil naj ga ne pusti umreti. To so težke zadeve!

Za veliko športnih direktorjev je bila to ena najhujših nesreč v njihovi karieri. Ne veš kaj narediti. Odrasle moške slišiš, da jokajo kot otroci.

Pred menoj je stal policist in v paniki sem ga nadrl. V normalnih razmerah tega seveda ne bi naredil, ampak umiral sem od bolečin in premakniti se nisem mogel niti za milimeter. Globoko v spomin se mi je vtisnilo, kako prestrašeno me je gledal.

K meni sta prišla Viktor Potočki, ki je tudi padel, in, mislim, da Anže Skok. To mi je veliko pomenilo, ker v takih dejanjih se pokaže človeškost. Obstaja tudi fotografija, kako so Gala Glivarja, ki je tudi padel, potiskali v cilj. To je bila velika slika!

Prej si omenil vožnjo do bolnišnice v Pulju.

Yannik jim je med vožnjo padel z mize! Tudi mene so slabo namestili, tako da sem se ves čas premikal z nestabilnim zlomom. Skozi vsak rondo smo šli kolikor hitro je šlo. Je bilo to nujno? Smo se pa ustavili na cestninski postaji in vzeli listek ter plačali. In še to: šele v bolnici v Pulju sem šel lahko na WC (smeh).

Ampak takrat to ni bila več največja težava.

Še vedno je bila. Vse me je bolelo, pa še tiščalo me je in sem moral stiskat mišice okoli medenice, ki to zadržujejo. V rešilcu se pa nisem mogel kar po tleh … Dres, ki ni bil strgan, in sem si mislil, dobro, vsaj to je celo, so mi na koncu razrezali s škarjami. Pa gabbo in vse (smeh).

Rentgen je pokazal kaj vse je bilo zlomljeno: komolec, na medenici sem imel dva zloma in dva poka: križnica, črevnica, acetabulum.

Imel sem motoristične poškodbe. Še v toplicah niso mogli verjet da sem si to naredil na kolesu.

To je bilo v petek, 12. marca, tako da sem vikend prespal v Pulju. Ne vem ali so bile hujše poškodbe ali odnos v bolnišnici. Moja izkušnja v Puli je bila vse prej kot pozitivna. Kot sem ti prej rekel, ležal sem z roko v mavcu, hrano pa so mi prinašali v plastičnih ovitkih, ki jih nisem mogel odviti, ali pa neolupljeno pomarančno.

V ponedeljek so me prepeljali v Slovenijo in to je bila svetla točka hrvaškega zdravstva – dobro, ta prevoz je opravilo zasebno podjetje, ampak vtis se je vseeno popravil. Namestili so me v napihljivo posteljo, ki povsem onemogoči premikanje. Reševalka mi je na bencinski črpalki kupila snickers in liter soka, Seveda se je to dogajalo v času korone, tako da niso bili mogoči obiski v bolnišnicah. A bila sta tako prijazna, da smo se ustavili na Jesenicah, kjer sem se srečal s staršema. Ne bi jima bilo treba tega narediti, verjetno niti ne bi smela, ampak pri takih stvareh se pokaže človeškost.

V bolnišnici na Jesenicah se je naslednji dan izkazalo, da je prišlo do neke napake in da me bodo operirali v Ljubljani. Ampak, poglej, tudi ko so me peljali v Ljubljano, me ni niti enkrat zabolelo. Na Hrvaškem so me pa premetavali kot kos mesa. Grdo se sliši, ampak tako je bilo.

V bolnici v Pulju si ležal dva dneva ... kaj si počel? Predstavljam si, da nisi imel s seboj ničesar.

K sreči sem imel telefon izjemoma v dežni torbi, zato je bil takoj pri roki. Iz hotela so mi prinesli še polnilec, baterijsko banko in slušalke – tako sem imel vse, kar sem potreboval. Malo sem gledal Youtube, malo sem se pogovarjal s cimri v sobi domačini in prijatelji, malo sem se samemu sebi smilil … dobro, to sem se kar precej (smeh) … predvsem pa čakaš na neke točke v dnevu: na zajtrk, kosilo in da boš zaspal, da hitro mine tistih osem, deset ur.

Predvidevam, da je bila operacija v Ljubljani kar zahtevna.

Operirali so me en teden po poškodbi. Operacija je trajala štiri, pet ur, delali so štirje kirurgi, vse pa je vodil prof. dr. Matej Cimerman, predstojnik kliničnega oddelka za travmatologijo v UKC Ljubljana. Res sem vesel, da je slovensko zdravstvo tako dobro in bi se rad zahvalil vsem doktorjem v Ljubljani.

Koliko materiala so vgradili ob operaciji?

V komolcu imam žico. En velik vijak imam čez križnico. Nekakšno verižico. Pa še en, dva, tri, štiri ... kar ene par vijakov je še. Čakaj, moram pogledat. Devet!

Kako dolgo je trajalo, da si se postavil na noge?

Vsega skupaj sem bil v bolnici 18 dni. En teden po operaciji sem samo ležal, šele potem sem se prvič usedel, ampak so me morali dvigniti. Po petih minutah sedenja sem bil utrujen, kot da bi šel na kolo za tri ure v filter. Da sem priklopil polnilec v steno, sem se prepotil. Zanimivo je, kako padeš na nulo. Naenkrat. Nogo sem imel čisto tanko, to je bilo noro.

Konec marca sem prišel domov in potem sem bil še en mesec invalidskem vozičku. Konec aprila sem dobil podpazdušne bergle – običajnih nisem mogel uporabljat zaradi poškodbe komolca. Šele 19. junija pa sem lahko začel obremenjevat nogo.

Kdaj si ugotovil, da je s kariero konec?

Takoj po padcu, že v rešilcu, sem si rekel, da ni šans, da grem spet na kolo. Potem sem gledal Tadeja Pogačarja na Dirki po Baskiji in spremljal dirke v Avstriji, kjer bi lahko dirkal tudi jaz. Vleklo me je nazaj, ampak zadnjič mi je doktor rekel: »Če nadaljuješ, boš menjal kolk čez deset let, tudi če ne padeš. Sicer pa čez trideset let.« Dirkanje ni vredno mojega zdravja. Že tako je kolesarstvo veliko tveganje, ampak če si ves privit skupaj in še enkrat padeš, si res v buli.

Vesel sem, da hodim. Vesel sem, da sem živ. In ne bom več toliko tvegal.

Tudi samo dirkanje je postalo nevarnejše … med člane sem prišel leta 2019 in to je bil čisto drug svet kot je zdaj, ko na vse vpliva korona. Lani skoraj ni bilo dirk in letos so bili vsi naspidirani. Ves čas se tepeš, nobenega spoštovanja ni. Z vsake dirke gredo trije v rešilcu. Na vsaki dirki se podira rekorde. V Izoli so se razbili na prvem spustu.

Verjetno je to tudi posledica tega, da ima veliko mlajših članov, samo še leto dni časa, da podpišejo profesionalno pogodbo.

Točno tako. Vsak hoče dobiti tisto pogodbo. In potem se tvega tuje zdravje, kar je najslabše. Z glavo me je nek kolesar odrival sto kilometrov pred ciljem.

Kakšna je razlika med odnosom v pelotonu na manjših dirkah, kot so Istrske, ali na dirki Po Sloveniji?

Na dirki Po Sloveniji je vsem jasno, kje je njihovo mesto. Vzpostavi se hierarhija. Na manjših dirkah pa se mi zdi da tega medsebojnega spoštovanja primanjkuje in da so ali smo vsi bolj grobi en do drugega.

Koliko bi kolesarji lahko naredili za to, da bi bilo vse skupaj bolj varno?

Veliko.

Ogromno se govori o tem, da UCI ničesar ne naredi za varnost … seveda se bi dalo narediti več in po svoje se trudijo, ampak na koncu je pri manjših dirkah s finančno šibkejšimi organizatorji vprašanje ali bo dirka z visokimi varnostnimi standardi – ali pa je sploh ne bo. Če se gre v smrt tam kjer sploh ni treba, pa niti to ne pomaga. Sto kilometrov pred ciljem na ravni cesti nihče ne bo šel postavljat ograje, za vsak slučaj, če bo nekdo nekoga zrinil v jarek.

Strinjam se. UCI je boksarska vreča za kritiko. Res je velikokrat odgovoren UCI. Primer: dan pred padcem na Istrski pomladi je bil prolog, dolg kilometer. Ob obali so speljali progo okoli klopce. Na mestu, kjer je letelo 60 kilometrov na uro. Klopce niso umaknili ali speljali trase drugače – ogradili so jo s kovinsko ograjo. Take malomarnosti se res ne bi smele dogajati. Tudi prvo etapo bi morali skrajšati. Imaš pa kolesarje, ki se pritožujejo nad UCIjem, sami pa ne naredijo ničesar in se postavljajo v nevarne situacije.

Poglej, kolesarji med dirkanjem dirkamo in ne razmišljamo … in vedno je dvajset takih, ki so ubrisani do daske in jim je popolnoma vseeno.

In potem Uci prepove vožnjo na štangi ... ne poznam enega, ki bi zaradi tega padal.

Všeč mi je, da zaradi prezgodnjega zaključka kariere, in to pri teh letih, ne deluješ zamorjeno.

Ne, ne, nisem zamorjen. Sploh ne. Ko se zaprejo ena vrata, se odprejo dvoja, troje novih. Kolesarstvo je bilo zelo dobra izkušnja, spoznal sem ogromno dobrih ljudi, imam veliko vez in poznanstev. S prijaznimi ljudmi, ki radi pomagajo. Dobre prijatelje imam. Tudi takoj po padcu sem bil pozitiven. Ker kaj narediš z negativnim odnosom? Samo škodiš si. To vpliva nate in na zdravljenje. Kot bi rekli na Franji: vse je v glavi.

Ampak sam ne moreš prav dosti vplivat na svoje reakcije.

Ne pravim, da ni bilo težko. Bilo je zelo težko. Težko se je bilo sprijazniti. Po enem mesecu na vozičku postaneš jezen na ves svet. Ker si po nedolžnem nasankal, ker nekdo ni skrajšal dirke. Ampak, če se boš zaradi tega sekiral, bo samo slabše.

Kolesaril boš še?

Bomo videli, če se mi bo ljubilo (smeh). Zaenkrat nimam motivacije. V mrazu se mi gotovo ne bo ljubilo.

Všeč mi je, da si se tako povezal z Nemcem Yanikom.

Prej ga nisem poznal, ampak v bolnici sem pogledal kdo iz ekipe Maloja Pushbikers ni končal dirke in mu takoj pisal. Dvanajst dni je bil v komi, ampak ko se je zbudil, mi je pisal. Vesel je bil, da sem se spomnil nanj. Tudi jaz sem bil vesel, ko so mi pisali sporočila bivši trenerji in tudi ljudje, od katerih ne bi pričakoval. Nik Čemažar me je obiskal takoj, ko me je lahko in me tudi potem redno obiskoval. To mi je res pomenilo veliko ... sploh Čemažarju bi se rad zahvalil, ker je bilo res (vidno je ganjen, op. p.) … oprosti …

Ne se mi zdaj zjokat ...

Ne bom se, ampak res sem hvaležen. V taki situaciji vidiš, kdo je tisti, kdo je pravi prijatelj.

Praviš, da boš obiskal Yanika.

Konec meseca grem. Sicer je iz Münchna, ampak je klancar, zato se je preselil v Salzburg in se verjetno dobiva tam. Na pot sem si želel z mopedom, ampak je trenutno razstavljen.

Tvoji podvigi z mopedom se mi zdijo strašno zabavni. Fant iz Železnikov, ki rad kolesari in vozi moped. Kaj voziš?

Tomos APN 6S Alpino.

Skratka, klasičen a-pe-en, šestka.

Z očetom sva ga kupila v prvem letniku srednje šole, ko sem bil star šestnajst let. Ni bil registriran, imel sem ga za po gmajni. Lani sem začel razmišljat, da bi ga registriral. Hvala bogu sem prek serijske številke našel uradnega lastnika. Sploh se ni spomnil, da je kdaj imel ta moped. Nič ni kompliciral. Dal sem mu six pack pira, naredila sva prepis in moped je bil moj. Avta nimam, ker v Piranu ni mogoče normalno parkirat, zato imam na dvorišču moped. Za v šolo in po Piranu.

Bolje kot skuter.

Skuter ima vsak. To je pa klasika. Dobro je ohranjen, ampak star je dvajset let, tako da sem se odločil zamenjat feltne in auspuh. Ko začneš delat, pa ugotoviš, da je vse bolj tako. Na okvirju se je že kazala rja in sosed, pri katerem servisiram moped, mi je svetoval, da vse rešim naenkrat.

Pa znaš to delat?

Ne. Ampak rad delam z rokami, kolo sem vedno sam popravljal in rad se učim.

Se je bolj nobel peljat s tem Tomosom ali z biciklom?

Stari, naporno je oboje približno enako. Pozicijo imaš na mopedu tako kot na tem stolu. Ampak zdaj sem kupil kos, s katerim zatakneš ročko za plin …

Tempomat imaš!

Pa ja, če moraš osem ur držat gas …

No, ni to narejeno ravno za osem ur ...

Seveda je. Dobro, ni narejeno za to, da sediš na njem osem ur, ampak je pa neuničljiv. Naslednje leto bi šel rad daleč. Zelo daleč. S šotorom. Mogoče v London, če ne pa na Nizozemsko, kjer imamo družinske prijatelje. Ne vem če veš, ampak z mami sem šel leta 2017 s kolesom na Nizozemsko. Želel sem si gor, ampak je rekla, da sem še premlad, da bi šel sam. Nič, sem rekel, potem greš pa zraven. Oba z očetom sicer rada kolesarita, pred to potjo pa je naredila je 600 kilometrov za trening in sva šla. Petnajst dni, 1500 kilometrov, domov pa z letalom.

 

Najljubši vzpon doma in v tujini.
Nisem klancar, ampak uživam v vzponih, če niso predolgi in če se ne gre hitro. Reciva kar Dražgoše, moj domači vzpon, kjer sem tudi začel kolesarit. V tujini pa Passo Pordoi in ostali okoliški klanci, kjer sem bil enkrat štirinajst dni skupaj.
Najljubši spust doma in v tujini.
To pa je moj teren. Hitrostni rekord – 95 km/h – sem dosegel nekje v Dolomitih, na ravni cesti s 13-odstotnim naklonom. Ampak najbolj mi je všeč spust z Dobrača. Lep je, dolg 16 kilometrov, vmes se sicer malo vzpne, sicer je pa lepa, široka cesta in malo prometa.
Doma mi je eden najlepših spust s Soriške planine v Bohinjsko Bistrico.
Katere dirke ali ceste še nisi prevozil, pa si jo želiš?
Če sem iskren, sem si enkrat želel voziti na svetovnem prvenstvu. Zdi se mi, da bi bil lahko tako dober, da bi prišel zraven, vendar o tem ne razmišljam več. Težko pa izberem eno cesto. Mogoče Stelvio … in tudi Mangart, tja mi še ni uspelo. Enkrat sem šel, ampak sem moral zaradi snega obrnit.
S katerim kolesarjem bi šel najraje na kavo ali pivo?
Z Rohanom Dennisom, ker je res v redu oseba. Rekel bi, da je zelo razgledan, inteligenten. Med kolesarkami pa definitivno z gorsko kolesarko Kate Courtney. Ker je simpatična, bom kar tako rekel.
Kaj najraje ješ pred, med in po rundi?
Pred vedno ovseno kašo z jabolkom, banano in ovsenim mlekom. Ko je skuhana, po vrhu potresem še hrustljave kosmiče. To sem enkrat jedel cel mesec vsak dan in se nisem naveličal. Med treningom so idealne riževe ploščice, ki jih pripravim sam, ampak imam rad tudi bombone, najraje gumijaste kisle črve. Po treningu, sploh v Piranu, si najraje skuham riž, recimo s paradižnikovo. Ne kompliciram, en mesec lahko jem enako brez da se naveličam.
Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Nič posebnega. Kave načeloma ne pijem. Ko je bil trener Tadej Valjavec, je nismo smeli. To mi je ustrezalo – nimam tolerance na kofein in ko ga potrebujem, mi dejansko pomaga. Če sem utrujen ali če je res hud trening, recimo sedemurni, potem je kava, dve ali tri, v tem primeru tudi kakšna med vožnjo. Med vožnjo pijem izotonike, potem pa vodo.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Ker si zunaj, v naravi. Ker lahko sneži in trpiš (smeh) ... v dvorani ne moreš trpet in potem ne moreš ceniti lepih dni. Všeč mi je raznolikost, vsakič je drugače, idealno je tudi za druženje.
Kakšno kolo voziš?
Scotta Foil 30 z obročnimi zavorami, to je bilo moje rezervno kolo. Prej sem imel pa Scotta Addict 30 RC z diski, ki je bilo eno mojih najboljših koles, kar sem jih imel. Veliko raje imam diske, ker se mi zdi, da so veliko bolj zanesljivi, bolj primejo. In res je bilo lepo kolo ... tista, prelivajoča barva. Ampak sem ga vrnil v klub.
Kakšno kolo bi vozil, če bi bila meja nebo?
Res ne kompliciram glede opreme. Pomembno mi je, da deluje. Ne potrebujem elektronskih prestav … verjamem, da je fajn, ampak na naši ravni moraš najprej poskrbeti za marsikaj drugega. Kolo je samo orodje, ti pa z njim ustvariš izkušnjo.

Komentarji

Top intervju! Hvala obema. Aleš tebi pa še posebej veliko zdravja in sreče v nadaljevanju, kjerkoli in kakorkoli že. Saj veš kaj pravijo ... "Še so druge Anapurne."

Aleš, nesreča te je očitno tudi obogatila. Po pameti naprej in veliko zadovoljstva ti privoščim.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.