Vštric z Aleksandrom Sterdjevićem

Sašo je nosil ogromno brado, še preden je bilo to kul. Iz bazena in drugih voda, kjer je plaval na dolge razdalje, je skočil v ring in se lep čas ukvarjal z boksom. Potem je sedel na kolo in slednjič zamenjal tudi službo učitelja plavanja, tako da zdaj že dve leti dela v kolesarski trgovini eBike Store A2U v Ljubljani.

Lansko zimo sem ob mehiški hrani poklepetal z vodjo trgovine Dejanom Poženelom in že takrat je bilo jasno, da bom moral prej ali slej pred diktafon spraviti tudi prvo brado Slovenije. Sašo je uživač na specialki, rad spije dobro pivo in nima več nobenih predsodkov pred električnimi kolesi. Prej obratno. Poklepetala sva kot bradač z bradačem.

Vemo katerih je 10 najbolj nadležnih vprašanj za kolesarje. Midva veva tudi, kaj je najbolj nadležno vprašanje za kolesarja z brado.

A ne povzroča brada zračnega upora?

Povej kako je s tem, da ne bo treba meni.

Seveda to ni res. Vsak, ki zna malo bolje pomisliti, bo razumel, da se brada skrije med ramena in pod trup.

Brada je pri kolesarjenju prednost. Na primer: če naletiš na barju na roj mušic, lahko še vedno dihaš skozi usta, ker jih brki zakrijejo.

Ženske skrbi, kako mrčes pobereš ven.

Doma greš pod prho, brado razčešeš in je rešeno.

Sam opažam resen vpliv brade na aerodinamiko, ko se ozrem nazaj. Glavo hoče veter kar zasukati, kako močno,pa je seveda odvisno od tega, kdaj mi je Loko brado nazadnje skrajšal.

Tako je tudi, če piha s strani. Ko sem imel daljšo brado, ki sem jo spenjal v čop, je včasih doma stala postrani, če je bilo precej bočnega vetra. Če je ne bi spel bi mi jo postavilo nazaj, za ramena.

Sicer pa se mi s kolesom ne vozimo zato, da bi bil aerodinamični, kajne?

Potem bi moral najprej dati dol kakšnih 15 kilogramov.

Kaj si misliš o tem, da je pred leti Walter Planckaert, športni direktor ekipe Sport Vlaanderen Baloise, kolesarjem prepovedal brade?

Neumnost.

Njegova teorija je bila, da se v brado lovi smrkelj in nanjo lepi gel. To je res.

Geli so zoprni. Sam jih ne uživam, ampak ko sem enkrat poskusil, in to prvič na Franji, sem prišel v cilj čisto zapacan. K sreči smo rekreativni kolesarji in če že jemljemo gele, se lahko med vožnjo ustavimo ob kakšnem koritu in se umijemo.

Problem je jesti kruh z marmelado, to tudi veva oba.

Še hujši je kruh z maslom in medom. Ampak, tudi na to se navadiš. Ko sem imel daljšo brado in brke, sem se vsaj navadil jesti počasneje in nositi v usta manjše kose.

To pomeni, da si z brado postal tudi bolj uglajen, gospod. Kako se je brada razvijala?

Že od nekdaj nisem bil rad sveže obrit, tako da sem brado enkrat tedensko pristrigel s strojčkom. V nekem obdobju pa sem se vprašal kako bi bilo videti, če bi si pustil daljšo brado Potem sem kar vztrajal brez britja in minilo je leto in pol. Šele po tem času sem šel prvič k brivcu.

Brado mi je skrajšal za kakšnih pet centimetrov in takrat me je bolelo, kot verjetno boli žensko z lasmi, ki segajo do križa, če se postriže na paža. Ampak, potem se navadil in začel hoditi k brivcu enkrat mesečno.

Pred nekaj leti si osvojil laskav naslov za najbolj urejeno brado. Povej kaj več o tem.

Moj brivec Edis se je že dobro uveljavil v Novem mestu, manj znan pa je bil v Ljubljani, zato me je prosil, da bi prišel na tekmovanje. Nisem bil ravno pristaš takih zadev, a sem prišel že zato, da sva se videla in spila pivo. Slučajno so me potem izbrali za naj brado Slovenije.

No, ni bilo čisto slučajno. Kaj je bilo odločilno?

Pač, slučajno sem prišel tja. Kot so mi povedali, je bilo odločilno, da je temna in zelo gosta, predvsem pa urejena, ker sem bil ravno pred kratkim pri brivcu.

Nekaj časa so bili bradači glavne zvezde cele vrste oglasov. Si se kaj ukvarjal tudi s tem?

Uporabili so me za dve reklami, eno smo snemali za neko češko pivo za ruski trg, drugo pa za čevlje. S sedanjo službo pa nimam več časa za kastinge, poleg tega mi ni več treba niti s finančnega vidika.

Slučajno sem ujel, da si na neki dirki dobil nagrado za najdaljšo brado. Kje je bilo to?

Na Vzponu na Zasavsko Sveto goro. Povabil me je moj nekdanji šef Marko Lebar, ki je soorganizator dirke, a nisem niti vedel, da je razpisana nagrada. Sicer pa je Vzpon na Zasavsko Sv. Goro res lušten dogodek, v luštnem okolju in tudi ljudje so na tistem koncu čudoviti.

Kaj te je pičilo, da si si brado, ki jo nosiš že več kot deset let, kakšno leto in pol nazaj … obril?

Pojma nimam kaj me je pičilo. S Pužijem sva imela spontan večer po službi. Zaželel sem si videti, kako sem videti brez brade. Že drugi dan mi je bilo žal … ker sem videl podbradek, v tem času sem se malo poredil (smeh).

Odtlej furaš precej krajšo brado. Zakaj?

Vmes je zrasla na približno tri četrtine najdaljše, kar sem jo imel, ampak sem jo prikrajšal zaradi nošenja mask. Žal je epidemija vplivala tudi na brado.

Če bi še vedno tekmoval v plavanju, brada verjetno ne bi bila prednost?

Ne, v vodi bi me pa res ovirala, sploh daljši brki so problematični, ker voda čez brke teče v usta in ni mogoče dihati. Mark Spitz je nekoč izjavil, da je postavil svetovni rekord oziroma da je najhitrejši šprinter zaradi brkov. To je bil psihološki nateg. Do naslednje olimpijade so si vsi Rusi pustili brke.

Menda se človek v desetih letih kar nažre modre barve bazenskega dna.

Po toliko letih in preplavanih kilometrih res. Ampak, dokler sem se ukvarjal s tem športom, mi je bilo plavanje daleč najbolj všeč. Ko sem nehal, sem šele čez čas ugotovil, da sem se vsega prenajedel. Tudi ko sem na bazenu delal kot učitelj, mi ni bilo več do plavanja, Predvsem sem si želel poskusiti kak drug šport.

Lahko poveš kaj več o plavalni karieri?

Treniral sem enajst let, potem sem trinajst let delal kot učitelj plavanja. Plaval sem kravl, dolge proge. Proti koncu, zadnjih nekaj let plavalne kariere, sem se pa bolj ali manj posvetil maratonskim razdaljam na odprtih vodah. Želel sem si poskusiti nekaj novega, predvsem pa sem ugotovil, da sem prepočasen tudi za 1500 metrov v bazenu. Pravili so mi dizel, steklo mi je namreč šele po dveh kilometrih.

Maratonsko plavanje sicer ni tako prepoznavno kot bazensko. Te discipline na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah niso prisotne tako dolgo kot bazenske. Manj je disciplin – glavne so 5, 10 in 25 kilometrov. Manj je tudi plavalcev, ker sploh za plavanje na 25 kilometrov pravijo, da moraš biti malo premaknjen. Sam sem bil še premlad za najdaljše razdalje, plaval sem največ 15 kilometrov.

Koliko časa to traja?

Tri ure in 20 minut.

To je brutalno, huje kot tekaški maraton. Kot tri ure kronometra, recimo.

Odvisno tudi od tega, kje se plava. Morje zna biti zoprno, sploh če je voda zelo topla. Ali če se po hrbtu ne namažeš dobro z vazelinom. Ker nisem poslušal bolj izkušenih in tega nisem naredil, sem si enkrat z lasmi tako spraskal hrbet, da sem mislil, da bom umrl od bolečin. Pri maratonskem plavanju namreč ne dihaš na stran, ker moraš gledat naprej. Ko dviguješ glavo, si z lasmi spraskaš kožo na hrbtu in ramenih in če gre do krvi, je v morski vodi res hudo.

Noro. 25-kilometrska tekma mora torej trajati kakšnih pet ur?

Dobrih pet ur. In ves čas gre kar na polno. Koliko je naporno, je sicer odvisno tudi od pogojev.

Plavalne tekme v morju na Kitajskem potekajo ob močnih tokovih, v umazani vodi, med meduzami … zaradi ožiga meduze je že prišlo do smrti.

Kako se maratonsko plava v Sloveniji? V krogih?

Dobesedno v krogih. V Sloveniji smo na morju plavali pred Portorožem oziroma Koprom, sicer pa še na Blejskem, Bohinjskem in Šmartinskem jezeru, na Dravi … lažje je sicer plavati v jezeru, lepše je pa v morju. Že zaradi drugačnega okusa (smeh).

Kdaj in zakaj te je navdušilo kolesarjenje?

Še ko sem treniral plavanje in smo imeli avgusta po koncu sezone kakšen mesec odmora, sem plaval v Podpeškem jezeru, ki sem ga imel precej blizu doma.

Zjutraj sem odkolesaril do Podpeškega jezera, odplaval uro do uro in pol, potem pa skočil s kolesom na Rakitno in nazaj – ampak govoriva o maminem mestnem kolesu.

Z maminim mestnim kolesom se je začela tvoja kolesarska kariera? Je vedela, da se z njim voziš na Rakitno?

Ne, ker je bila v službi. Če bi vedela, bi šel od hiše (smeh). Kakorkoli, popoldne sem šel odplavat še eno rundo in s kolesom nazaj. Tudi sicer sem pogosto odpeljal kakšen krog s kolesom. Z maminim. Svojega niti nisem imel. Ker sem tako intenzivno plaval, bil sem reprezentant, mi zaradi možnosti poškodb niti niso dovolili ukvarjanja z drugimi športi.

Ko sem nehal, sem sedem let treniral boks, kar je bila moja želja že od mladosti, a je ni bilo mogoče kombinirati s plavanjem. Potem me je en dan kolega sprovociral s fotografijo z Vršiča: že naslednji konec tedna sem se eno jutro zbudil zgodaj in skočil na Vršič. To so bile dogodivščine. Na vrhu mi je počila guma in ker nisem imel rezerve, sem se vrnil v Kranjsko Goro peš. Tam sem dobil zračnico, tako da sem se lahko odpeljal še do Gozda - Martuljka.

Ko sem kolegu povedal, da sem bil na Vršiču, me je vprašal, če poznam koga, ki bi kupil njegovo rabljeno specialko. Preskusil sme jo kar jaz in že na prvi vožnji sem videl, da je to stvar, za katero si želim, da postane del mojega življenja. Videl sem neko vzporednico s plavanjem, tudi kolesarstvo je namreč vzdržljivostni šport. Dejansko sem začel uživati na kolesu, na njem sem lahko presedel več ur, kondicija takrat ni bila problem, bil sem pa tudi mlajši in nisem vedel kaj pomeni biti utrujen.

Na kolesu nisem imel naprave z GPS-om, ampak sem si zrisal traso na papirček, ki sem ga nalepil na okvir, da sem približno vedel, kje se bom peljal. Z glavo skozi zid!

Kolesaril si romantično, kot jaz pred dvajsetimi leti. Koliko časa nazaj je bilo to?

Pred sedmimi leti. Potem me je prijatelj vpeljal v družbo kolesarjev. Najprej me je skrbelo, če se bom sploh lahko peljal z njimi, ker so imeli vsi huda kolesa, jaz pa staro aluminijasto specialko ... sploh ne vem kateri okvir, ker je bil prebarvan, grupa pa je bila mešana – od devetredne Dura Ace do Ultegre in 105-ke …

Ko sem se končno opogumil, smo se iz Črnuč odpravili v Kamniško Bistrico. Kar nekaj časa sem jih čakal pri koči in takrat sem ugotovil, da se lahko peljem z njimi. Tako sem spoznal super družbo, ki mi je ponudila nekaj novega, in tudi zaradi njih sem se še toliko bolj navdušil nad kolesarjenjem.

In kdaj si si prvič obril noge?

Uh, noge sem bril že prej zaradi plavanja, potem pa si jih nekaj časa nisem, dokler me na neki rundi ni nekdo vprašal, zakaj si nisem obril nog. To so bili kar našpičeni fantje, s katerimi se prej nismo poznali, potem pa sem jih iz Besnice proti Dražgošam pustil kar lepo zadaj in jim rekel: »Očitno si mi jih ni treba briti, fantje.« Vseeno sem se potem odločil za to, predvsem zaradi higiene.

Primitivno je imeti kosmate noge.

Res je (smeh).

To rečeta dva bradača. Verjamem, da kar dobro plavaš, s kolesom se znaš voziti in najbrž ne bi bil problem kaj odteči. Kako to, da te ni potegnilo v triatlon?

Imel sem preblisk, da bi se res lotil triatlona, ampak me je oviralo plavanje. To je bilo takrat že na stranskem tiru, tako da se sploh nisem več spravil plavat. Pravijo, da plavalci ne znajo teči, a sem bil dober tekač že kot plavalec.

Nisem vedel, da plavalci ne znajo teči. Zakaj?

Zaradi velikih stopal … in ker je voda pač drugačen medij.

Kakšna je številka tvoje noge?

47. To je kar prava številka za plavalce.

Zanimivo se mi zdi, da sploh ne plavaš več.

Recimo, da se mi je zamerilo. Če sem na morju, se grem v vodo samo ohladit … ali če je stranišče predaleč. Zaradi plavanja sem imel precej težav s poškodbami ramen in tudi to me je oviralo. Če sem šel odplavat 500 metrov, kar je bilo včasih samo ogrevanje, so me ramena dva tedna tako bolela, da nisem mogel spat. Ni imelo smisla.

Precej logično je, da nekdo s tako bogatimi plavalnimi izkušnjami dela kot učitelj plavanja. Ali si bil trener, ne vem točno?

Ne, ne, na tečajih smo učili plavati šolske otroke. Udeležen sem bil v program Naučimo se plavati. Ni me pa zanimalo trenersko delo. Videl sem kako poteka proces s po dvema treningoma na dan, tako da so trenerji ves čas na bazenu in skoraj brez prostih vikendov zaradi tekem in priprav. Na tako življenje nisem bil pripravljen.

Zakaj si se slednjič odločil za spremembo in delo v kolesarski trgovini?

Moj dober kolega Puži je dobil zamisel za kolesarko trgovino in prišel na dan z vprašanjem, če poznam koga, ki bi mu naredil predelno steno. Odgovoril sem mu, da jo bova naredila kar midva z očetom. Ko sva se s Pužijem usedla ob pivu, pa sem ga vprašal, če sploh ima koga za delo v trgovini. Odgovoril je, da je želel reči meni. Takrat sem potreboval kakšnih deset sekund, da sem mu rekel ja. Prosil me je, da prespim, a sem vedel, da bo odgovor enak.

Potreboval sem spremembo, tako v zvezi s službo, kot v zvezi z življenjem samim. Skrbelo me je, ker nisem vedel, v kaj se spuščam. O specialkah sem nekaj vedel, malo manj o gorskih kolesih, sploh nič pa o električnih kolesih. Nisem vedel niti, kako se bomo lotili prodaje, kako delati s programom za račune … ampak nekako smo zvozili. S Pužijem sva se pripravljena učiti in se k sreči tudi hitro učiva. Vrgli so naju v vodo in morala sva splavati.

Plavati znaš.

(smeh). Oba sva kar hitro splavala in spotoma sem se našel v tem. Od nekdaj rad delam z ljudmi in lahko rečem, da imam pedagoški čut še iz časov, ko sem bil učitelj plavanja. Tako znam ljudi podučiti o kolesih, sploh popolne novince, ki si kupujejo prva kolesa.

Všeč mi je, da imamo stoodstotno medsebojno zaupanje, tako midva s Pužijem, kot z direktorjem A2U, ki nama je dal proste roke, da vodiva zadeve v skladu z najino filozofijo.

In nista se še skregala!

Enkrat sva se! Kajne, Puži?

Puži (iz servisa): Po dveh letih!

Zjutraj sem vstal na levo nogo, Puži je bil verjetno tudi malo živčen, ker je bilo ogromno dela. Šlo je za malenkost. Logično je, da se po dveh letih, ko sva cele dneve skupaj kot rit in srajca, zgodi tudi to. Marsikdo bi pričakoval, da bo usekalo že prej in večkrat … ampak moram reči, da se tisti dan nisem dobro počutil in tudi ponoči nisem dobro spal. Na Pužija ne gledam kot na sodelavca oziroma nadrejenega, ampak predvsem kot prijatelja.

Kaj te največkrat vprašajo kupci kolesa?

Saj veš: Kaj mi priporočate? Vedno odgovorim z vprašanjem: »Kako in kje bi kolesarili?«

Ampak, saj ne vedo. Vozili bi se po cesti, tudi po makadamu in občasno po kakšnem trailu.

Pogosto stranka ne ve niti, ali si želi specialko ali električno gorsko kolo.

Ponavadi presedlajo s treking koles. Treking je najbolj popularno kolo in vsi bi ga vozili, ker si želijo biti hitri na cesti in na makadamu. Strankam poskušamo razložiti princip treking kolesa, ki ni ne tič ne miš. Skozi debato jih skušamo usmeriti v smer, kamor želijo iti, a tega še ne vedo.

Občutek imam, da si imel tudi ti sprva nekaj odpora do električnih koles, kljub temu, da delaš v trgovini, ki se imenuje eBike Store A2U.

Res je. Kot večina Slovencev sem imel predsodke, da so to kolesa za lenuhe. Dokler nisem poskusil prvič.

In se verjetno domov vrnil bolj utrujen, kot kadarkoli prej.

Z Viča smo štartali na Sv. Jakoba nad Katarino. Na vrhu smo dobesedno ležali v travi in se dvajset minut sploh nismo mogli pogovarjati. Takrat sem dojel, da je to čisto drug koncept kolesarjenja. Še vedno je treba poganjati, koliko se boš utrudil, pa je odvisno od kolesarja. Včasih sem se že tako izmučil, da mi je šlo vmes na jok. Po furi z električnim kolesom se mi je tudi že zgodilo, da mi doma ni bilo niti do hrane.

Všeč mi je, ker se greš lahko z e-kolesom igrat na gozdne poti. Seveda moramo biti pozorni na pešce, ki imajo prednost. To je res čisto drugačen segment kolesarjenja. Izbiraš si drugačne poti, kot če greš z običajnim gorskim kolesom, v bolj strme klance, domet se poveča, seveda odvisno od tega, koliko varčuješ z baterijo.

Na e-kolesu sem kar precej pozimi, ko se manj vozim s specialko, med sezono pa odvisno od dela … ampak v zadnjem letu in pol se raje spravim na e-bike že zato, da se spravim s ceste. Žal je postal promet konkretno stresen … in ob službi ne potrebujem stresa še na cesti. Verjetno sam veš kako je to, glede na to, da si odkril lepote gravlanja.

Manjša je verjetnost, da boš na Krimu srečal medveda, kot da te bo nekdo zbil na cesti.

Predlagaj za konec traso za e-kolo v okolici Ljubljane.

Po barjanskih kolovozih do Strahomerja, po gozdni poti do Gornjega Iga in na Krim. Potem spust proti Rakitni in po gozdni poti v Preserje, do Ljubljane pa spet čez barje po kolovozih. Dobrih sedemdeset izzivalnih kilometrov, tako da prideš domov s skoraj prazno baterijo.

 

Najljubši vzpon doma in na tujem.
Pri nas Zasavska Sv. Gora iz Zagorja. Všeč mi je razgibana trasa, vmes je lušten spust, na koncu pa je špička pravi poperček.
V tujini pa definitivno iz Budve na Lovčen. 53 kilometrov v eno smer, vmes je malo spusta v Cetinje, da se noge prezračijo, potem pa spet vzpon po lepi pokrajini. Spodaj začneš na 35 stopinjah Celzija, gori pa jih je 18.
Najljubši spust doma in na tujem.
Doma z Jezerskega vrha do Preddvora, ker se ga da odpeljati hitro in ves čas si v dolini, kjer je hladno. Žal vedno piha nasproti. Na tujem pa z Vidove gore v Bol na Braču. To je dolg spust z dolgimi, odprtimi ovinki. Rad se spuščam na odprtih, dobro preglednih cestah.
Katere ceste še nisi prevozil, a si jo želiš?
Definitivno klasiki: vzpon na Stelvio in Sello Rondo.
S katerim kolesarjem bi šel najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
Z Janom Polancem, ker je res garač. Ko sem treniral plavanje, sem bil dolgoprogaš in vem kako smo garali, da smo prišli do svojih dosežkov.
Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Pred rundo cedevito ali kakšen izotonični napitek. Med rundo, če me zakisa, obvezno kokakolo, še najraje pa pir, ki najbolj prija tudi po rundi. Če se ga dobi, imam najraje Kilkennyja, sicer pa kako temno, belgijsko, bolj čokoladno. Če ni drugega, je v redu tudi lager. Samo da je mrzel.
Kaj najraje ješ pred, med in po rundi?
Pred rundo karkoli kaloričnega, najraje pa jajca s slanino. Zraven obvezno malo kruha, ki se mu sicer izogibam, ampak toliko ga mora biti, da pomažem rumenjak. Med rundo imam najraje energijske ploščice, po rundi pa karkoli, a najbolj prijata dunajc in pomfri.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Ker se lahko med furo v družbi tudi pogovarjaš. Med tekom je to namreč malo teže, med plavanjem pa ne gre.
Kakšno kolo voziš?
Colnago Concepta z Ultegro Di2 in 50-milimetrskimi Michejevimi obročniki ter obročnimi zavorami, obvezno obročnimi zavorami, dokler bo še šlo in se bomo lahko izogibali diskom. Imam še e-kolo Haibike Nduro 6.0 s Foxovim vzmetenjem. Zverina, ti povem!
Kakšno kolo bi vozil, če bi bila meja nebo?
Colnaga C60 z mehanskim Campagnolom Super Record in 30- do največ 35-milimetrskimi obročniki.

Komentarji

Ne vem no, brada skor v vsakem prispevku, kot bi hotel odgnat normalne bralce,...pa koji ***** nas briga, lah mate brade do penisov zaradi mene, sam ne nas posiljevat dnevno s tem.....S takim tempom se bo Runda lah preimenovala Runda -> Brunda

Mogoče se motim in me boš argumentirano popravil, ampak nazadnje smo o bradah resno pisali 27. 2. 2020. Torej, v povprečju vsakih 12 mesecev.

Ko je človek star, čas teče hitreje. Misliš, da je bilo včeraj ali prejšnji teden, pa je minilo že celo leto. Ali pa na primer imaš občutek, da si se na hrib peljal 15 minut, v resnici je bilo pa več kot pol ure.

Hm, na klancih se meni dogaja obratno. Občutek imam, da vsaka minuta traja 2 do 3 minute.

"Primitivno je imeti kosmate noge."

Zelo ozkogledna je taka izjava, pa čeprav se post festum, kot izgovor, lahko pakira v provokacijo. Ampak uokvirjanja se človek kmalu prenažre. Kolesarjenje naj bi bila svoboda. Živi in pusti živeti.

Upam da "Runda" zraste in odraste izven okvirjev egocentrizma. Od kogarkoli že.

Opravičujem se bralcem, ki niso razumeli očitno premalo očitne samoironije, ki jo izžareva izjava dveh sicer precej poraščenih možakarjev.

... izjavlja avtor, precej poraščen možakar zgoraj, ki si sicer brije noge. Samoironija? :-)

Matej ti maš čist fetiš na brade in na kurje nogice ha, ha,...

Lastnega telesa pa res ne fetišiziram.

Joj kakšni napadi na bradače. Kaj bi šele bilo če bi bil Runda plačljiv portal, ali pa bognedaj imel oglase.

Hahaha, kako se eni obremenjujete z nepomembnimi stvarmi. Jaz ne maram brade, niti si ne brijem nog...ampak članek mi je pa vrhunski! ;-)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.