Naredimo rekreacijo spet zabavno

To pravzaprav ni kolumna za nas, ki imamo radi rekreacijo – ampak za tiste, ki jo morajo šele vzljubiti.

Bianchi

Sobota. Pred šesturno vožnjo so bile gume napumpane, ketna namazana in žepi polni zobem škodljivih jestvin. Soseda je brkljala po visoki gredi, ko sem se počasi peljal mimo, skrbela je pač za to, da bodo imeli otroci na krožniku zelenjavo. »Joj, kako si priden,« je rekla z neprikritim občudovanjem mojega zanosa.

Preden sem zavil na prašne barjanske kolovoze in se zagnal naprej, v gozdnate širjave notranjske divjine, me je pot zanesla še mimo bifeja, ki je v bolj sproščenih časih moja druga dnevna soba, s kaminom, ki ga doma nimam, in letnim vrtom, ki ga doma tudi nimam. Kam me vodi pot na ta vroči dan, me je vprašala natakarica, in z neprikritim občudovanjem izdahnila: »Joj, kako si priden.«

Domov sem se vrnil čez šest ur, na debelo prekrit s popotnim prahom in utrujenega nasmeška na obrazu. Soseda je tokrat brkljala okoli plezalk, ki krasijo zid na skupnem dvorišču, in kar verjeti ni mogla, da sem šel meni nič tebi nič na Slivnico.

»Oh, kako si priden!«

Priden?

Dobršen del dneva sem zabil za družbeno skoraj popolnoma nekoristen konjiček – koristen le toliko, kolikor se bralstvo zabava ob popisih mojih kolesarskih dogodivščin. Zvečer pa nisem počel sploh nič koristnega, le pojedel sem dvakrat toliko, kot normalen človek, ter s tem ogljično obremenil planet. … v nedeljo pa ponovil podobno neumnost.

Kot psička, ki leze in da tačko, pa me hvalita soseda, ki si da celo soboto opravka z vegetacijo, in natakarica, ki od sedmih zjutraj do treh popoldne v pasji avgustovski vročini nabere dvajset tisoč korakov, s polnimi pladnji v rokah.

Že nekaj časa me zaposluje vprašanje, zakaj ljudje rekreacijo pojmujejo kot ene vrste trdo delo.

Verjetno rekreacijo razumejo narobe.

Rekreacija kot trdo delo

Poznam rekreativno tekačico, ki je po dobre pol ure teka doma naredila še vaje za stabilizacijo in ko je zaključila, je zadovoljno izdahnila: »Končno si lahko vzamem čas zase.«

Hm.

Šport očitno za mnoge ni oddih, ampak nekaj, kar pač morajo narediti za zdravje. Tudi umivanje zob ni nikomur v kako posebno veselje, pa to vseeno počnemo vsaj dvakrat na dan. Je pa res, da nam to vzame le nekaj minut časa in ni posebej naporno, sploh za napredne, opremljene z avtomatskimi ščetkami (mimogrede, če imate kaj proti električnim kolesom, zobe pa si umivate z električno ščetko, razmislite še enkrat o svojih stališčih). V rekreacijo pa je treba dejansko vložiti nekaj truda.

Dobro, vaje za stabilizacijo gredo tudi meni tako strašansko na živce, da sem jih lani izvajal vsega skupaj dve uri – v celem letu –, zato po svoje razumem ljudi, ki jim napor predstavlja tudi šport in jih pravzaprav spoštujem še bolj.

Kolesarim, ker sem len

Teči sem nehal, ker nisem nikoli zares užival. Kolesarjenje pa ima to bistveno prednost, da skoraj ni človeka, ki se na kolesu ne bi mogel imeti dobro. Poznam ljudi, ki jim je bil šport naravni sovražnik številka ena in se jim je ljubilo kvečjemu planinariti, pa še to bolj zaradi iskanja razgledov in manj zaradi gibanja samega. Potem pa so odkrili kolo, najhitrejše prevozno sredstvo, gnano na izključno človeški pogon, in ugotovili, da rekreacija ni nujno garanje, ampak ima širši smisel.

Zato nimam trenažerja: trud se mi zdi v rekreaciji smiseln, če me nekam pripelje. In ne nujno do merljivega uspeha. Oziroma predvsem takrat, ko ne pripelje do merljivega uspeha.

Rekreaciji delamo krivico, ko jo preveč povezujemo z merljivimi cilji in plani, ki nas pripeljejo do njih.

V treh mesecih do popolne postave. Trimesečni plan, s katerim boste izboljšali čas na Franji. Prehranski načrt za telebane. Pet načinov, kako boste na kolesu hitrejši. Lenuhu se mora ob teh naslovih obrniti želodec. Če že poskusi, bo hitro doživel bridko razočaranje ob ugotovitvi, da so tisti trije meseci dela za popolno postavo precej bolj zaguljeni, kot je videti v tabeli.

Če bi lani tistih 700 ur, kar sem sedel na kolesu – in vsemu, kar je s kolesarjenjem povezano, namenil še vsaj dodatnih sto ur –, raje služil denar, bi si lahko zdaj kupil nekaj lepega. Vendar bi bil v tem primeru bistveno bolj izčrpan. Kolesarimo zato, da si odpočijemo.

Jaz pa včasih kolesarim tudi iz gole lenobe.

Komentarji

Poznam primer človeka, ki v enem letu nabere toliko kilometrov, kolikor jih soliden rekreativec, s časom, ki ga presede na kolesu pa se lahko primerja z najresnejšimi amaterji.
S prijateljem sva razmišljala, kje je poanta tega da vozi v nekem svojem tempu in da se po "polžje" s kolesom vleče na vse možne kraje. Ugotovitev - boli ga za cel svet, saj se rekreiramo zase in ne za segmente na Stravi. Ker pot je pomembnejša od cija.

Super napisano.
In ne nismo pridni. Pridno bomo in heroji bomo ko bomo bicikl postavli v kot, vzeli v roke lopato ali skarje in nekomu pridelali eno uro prostega casa ali mu pomagali, ker sam tezko zmore... Do takrat pa smo sam uzivalci. Vsak na svoj nacin. Vsako tele za svoje veselje. Eni za stevilke, drugi za razglede.
Je pa zelo narobe a izjemno industrijsko prilestno da se kolesarjenje povezuje s cilji in tekmovanji, ker slednje vlece kolesarsko industrijo izjemno dobro za seboj. Ne da bi bilo komu mar za dosezke, vazno je da se dobro trosi.

In kot je inversion zakljucil: pot je tista, ki je pomembna, ne cilj.

Enkrat sem razmisljal o vseh treh sportih, kateri so bili takrat moj primarni vir rekreacije. In ugotovil, da imajo vsi trije nekaj skupnega...mi omogocijo, da tudi, ko v nekem trenutku neham "delati", se se vedno nekaj casa brez vsakrsnega napora premikam naprej. Pri teku npr. se pa ustavis in stojis na mestu. Skratka, omogocajo mi prirocno uporabo kineticne energije ali gravitacijske sile ali kombinacije obeh. Nekako mi je to spoznanje odgovorilo na vprasanje, kako, da sem kljub svoji lenosti, takrat se vedno lahko pogosto prezivel 4+ ur na kolesu....ali smucal od devetih do petih prakticno brez postanka.

Tek pa sovrazim, in sem vedno ga :)

Sonce, voda, zrak svooboda :)

Ha sem prepričan da starejša soseda ki vrtnari in te pohvali s "priden" jo jemlješ bolj za hec, kelnarica po drugi strani pa (če je kolkkrtolk ok) pa ti godi če ti reče iste stvari saj zakaj bi se pa vsakič ravno tam ustavljal haha
Razlogov za rekreacijo pri 100 ljudeh je natanko 100! Ne moreš rečt da nekdo narobe razume rekreacijo če se ne rekreira po tvojih merilih halo?

Ha,haa nekateri pa smo res prave lenobe. Tudi sam sem prelen za tek in pretirano hojo. Na kolesu pa mi ni težko prebiti 260 ur/leto. Ker ne tekmujem z nikomur, res uživam v vožnjah, predvsem odkrivanju lepot naše dežele.

Erika Jesenko
4. 1. 2021 21:46:28

@Eustahija, @Chavanel, @Matej Zalar ... Očitno je nas kar nekaj, ki nam tek ne leži. Ko prehitim s kolesom kakšnega tekača, se mi včasih kar zasmili 😀
Noben problem mi ni nareiditi 5 ur na kolesu... 1 ura teka mi pa nikakor ne diši.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.