Kolesarjeve metamorfoze

Ne, ne, nisem v krizi, v katero bi lahko zapadel ob ugotovitvi, da čedalje teže dosegam hitre čase in da predvsem dlje traja, da po resnih vožnjah pridem k sebi. To se namreč dogaja. Neizbežno je. Prav je tako. Želim si, da bi mi bilo popolnoma vseeno, a nisem prepričan, da mi je res. V neki točki bo treba spremeniti odnos do tega športa. Ga narediti spet človeškega.

Starejši kolesar ni nujno modrejši

Na kolesu uživamo na različne načine in zaradi tega med seboj včasih nismo kompatibilni. Tisti, ki se dve uri skupaj vozijo na točno 180 vatih, pa če gre naravnost ali navzgor, menda tudi noro uživajo. Ne razumem jih, ampak naj imajo svoje veselje. Spoštujem tudi vse, ki imajo v jeseni svojega življenja motivacijo dirkati proti svojim vrstnikom. Si pa želim, da ne bi bil med njimi.

Mislim, da nastopi čas za slovo od kakršnegakoli tekmovanja v trenutku, ko se začneš zanimati za rezultat v svoji starostni kategoriji in ko komaj čakaš, da boš vstopil v novo petletko kot najmlajši v kategoriji.

Prihajam na točko svoje rekreativno kolesarske kariere, ko sem na meji, da se to zgodi.

Res pa je, da me ne motivira tekmovanje. Samo da si zastavim dolgoročni cilj, že me mine vsa motivacija. Ampak dejstvo je, da prihaja na sceno mularija, za katero nisem še nikoli slišal, letijo pa kot kladiva, kot naturščiki s preveč energije. In si rečem, seveda, če so petnajst let mlajši. Nekaj let bo še šlo na polno, kolikor da telo, in tudi rezultati bodo to potrjevali. Kaj pa potem?

Enkrat se bo krivulja obrnila navzdol. Newagersko izpade, če napišem, da s tem telo sporoča, da je dovolj. Klinc, telo je treba slišati. Ne samo poslušati, ampak slišati. Prej kot glava bo reklo, da se mu ne ljubi več. Športna glava bi že zdavnaj odnehala, če ne bi bila neumna glava. Vsaj pri športu je pa tako, da ni z leti nič pametnejša. Morda izkušenejša, ne pa nujno modrejša.

Ne, nočem postati eden tistih, ki na listi z rezultati išče svojo kategorijo. Ko si star 30 ali 40 let, je to po mojem malo smešno, pri 55 letih pa sicer normalno in razumljivo, a tudi malo groteskno, to že moram priznati.

Najbolje bi bilo sploh ne pogledati rezultatov.

Ampak to verjetno ne uspe sploh nikomur na tem ljubem svetu, ki pač temelji na tekmovanju.

Redefinicija

Na svoj rojstni dan sem se počutil kot govno. Nič posebnega: trde noge, slabo počutje. Dve uri je trajalo, da je steklo in sem se nekje na Menišiji začel imeti dejansko dobro. »To je to,« sem si rekel. »Samo še na slabše gre.«

Naslednji dan pa sem imel cel dan časa in sem si privoščil pravo rojstnodnevno darilo. 200 kilometrov dolg krog po snežniških gozdovih. Spet sem se počutil mladega. A ob tem me je bilo malo strah, da bom enako počel tudi čez pet let. In čez deset let. Zakaj me je tega strah? Ker si želim redefinirati svoj odnos do kolesarstva. Drugačnega dojemanja kolesarstva se veselim. Volnenih majic. Torbice na balanci. Štroma? Na to si ne upam niti pomisliti. Veselim se tega, da bom še vedno za kolo zabil deset ur nedelje, a bom morda od tega kolesaril samo pet ur. Ali samo tri.

Oprijeta oranžna majica

Ampak dokler leti in se lahko peljem z mladino, bi bilo škoda kar spremeniti svoj odnos. Verjetno pa ga podzavestno niti nočem. Ali ne znam. Taki kot smo mi, ki smo nekoč dirkali in smo vajeni tega sistema, se moramo po mojem zavestno odločiti, da je pač dovolj. Da smo naredili kar smo naredili in da je zdaj čas za odkrivanje drugih lepot istega športa. Še vedno si na kolesu. Morda kolesariš tudi hitro. Morda še vedno malo popaziš na prehrano. Vendar počneš to na drugačen način.

Prav včeraj sem pa v kolesarski trgovini težil, da si želim najožji mogoč dres, ne tistega z vodoravnimi črtami, ker da bom v njem videti debel. Tista oranžna mi je bila všeč, tako da ne le po tesno oprijetem kroju, ampak tudi po barvi spominja na prezervativ … in tisti v njej na … no …

Čutim pa, da se v glavi počasi nekaj spreminja. In tega se veselim. Ker bom mogoče spet odkril veselje do fotografije in bom s seboj tovoril pravi aparat. In se ustavil. Zlezel peš dvajset metrov više. Mirno pojedel kranjsko klobaso, ker pred menoj ne bo še sto kilometrov in samo treh ur dneva. Ko se bom ustavil ob Idrijci in iz torbe zmagoslavno potegnil brisačo ter kopalke.

Sama sreča, da so marketinški oddelki popularizirali gravlanje. Na cestnem biciklu človek kaj hitro izpade groteskno. Na gravlu to skoraj ni mogoče. Četudi sušiš kopalke na podsedežni torbi.