Vštric s Petro Grmek Green

Odraščala je v okolici Postojne in kot modna oblikovalka začela kariero v metliškem Kometu. Nadaljevala jo je v Londonu, po vrnitvi v Slovenijo pa bogate izkušnje širi v okviru znamke Sans Concept. Doma je spet odkrila strast do kolesarjenja, ki jo zdaj združuje s tem, kar najbolje obvlada.

osebni arhiv

V Londonu se je ukvarjala s tehničnimi rešitvami pri razvoju oblačil, zato obvlada sodobne tehnologije oblikovanja in proizvodnje oblačil, ob tem pa jo zanima razvoj trajnostnih modelov proizvodnje in prodaje v modni industriji. Zgodilo se ji je, kar je v tem cirkusu žal preveč običajno: izgorelost, po kateri zdaj okreva, njena terapija pa je tudi kolesarjenje. O tekstilni industriji sem vedel pred intervjujem bolj malo, a mi je Petra v uro in pol dolgem pogovoru z iskrivimi in ognjevitimi odgovori široko odprla oči. Preberite intervju in bolje boste razumeli kolesarski modni vrtiljak. Za začetek pa tisto bedno vprašanje, ki se mu ni mogoče izogniti:

Zakaj si začela kolesariti?

Kolesariti začneš, ko se prvič usedeš na kolo in spelješ: to je kot hoja. V osemdesetih letih nisi bil del družbe, če nisi bil na kolesu. Bila sem drobna, slabokrvna, nasploh šibka, zato je trajalo dolgo, da sem speljala Ponyja, ki je bil takrat edino kolo. To je bila za skoraj podhranjeno devetletnico težka mrcina. Nisem dohitevala vrstnikov. Ne bom rekla, da sem imela odpor, ampak je bila to točka razlike, ki me je žulila. Že takrat sem raziskovala po svoje, kar je bilo v sedemdesetih nevarno, saj so bile ceste zelo prometne, čelad ni bilo in vozniki niso bili vajeni kolesarjev. Tako s kolesarstvom nisem nadaljevala.

V Londonu sem imela zložljivega Bromptona, ampak London je nevaren za kolesarjenje. Imeti moraš živce, oči na pecljih, izjemen občutek za prostor in odlične reflekse. Tisti, ki dnevno kolesarijo v Londonu, poznam jih kar nekaj, so supermani. Jaz sem kolesarila zaradi nuje. Delala sem v centru in morala v določenem času prevzeti otroke v vrtcu in šoli. Brompton je bil edini način, da sem iz podzemne prišla pravočasno do doma. Skratka, ni bilo užitka, kolo je bilo orodje.

Ko sem se vrnila v Slovenijo, pa je postalo kolo užitek. Spomnila sem se na otroške čase in kolo me je držalo pokonci v zadnjem letu, ko sem se borila z izgorelostjo. Ampak, če gre čez rob, gre čez rob. V bistvu je kolo neka ljubezen. To ljubezen ponovno odkrivam. Skrbim za svoje zdravje in da bom vstopila v starost v dobrem fizičnem stanju. Odkrivam nove stvari.

Tudi otroke uvajam v kolesarstvo – ne v športnem aspektu, ampak v absolutno svobodo, ki jo prinese kolo. Zame bi bilo idealno, če bi vsi kombinirali vlak in kolo – zakaj potrebuješ avto? Razen za prevažanje tovora.

Ta življenjski slog si želim razviti po svoji meri, osebno in karierno, pa tudi za mojo družino, otroke. V sodobnem svetu vse večje digitalizacije spregledamo notranje vodilo za odkrivanje sveta. Pozabimo gledati okoli sebe, se ustaviti v času – kolo pa omogoča doživljanje sekunde po sekundi, minute po minuti.

Uf, lepo povedano! V Kometu Metlika si se ukvarjala perilom. To se mi zdi zanimivo, glede na to, da je nedrček precej tehničen kos …

… izredno tehničen kos, ki ima veliko skupnega s športnimi oblačili. Specializirala sem se za spodnje perilo in tu imam največ tehničnega znanja. Bolj kot s kroji sem delala kreativno, a pri tem je seveda pomembno poznavanje krojev in potreb, sploh pri športnih nedrčkih. Marsikatero žensko fizionomija ovira pri določenih športih in spodnje perilo to pomaga nevtralizirati. Poznaš Sweaty Betty? V Angliji sem oblikovala njihov prvi nedrček. To mi je omogočilo znanje, ki sem ga pridobila v Metliki. Veliko kreativnih oblikovalcev nima priložnosti pridobiti tega tehničnega znanja, dandanes pa sploh ne, ker sta kreativa in proizvodnja čedalje manj v stiku, ne dogajata se v istem prostoru. Za transfer znanja pa je zelo pomemben fizičen stik.

V Angliji sem v velikem podjetju delala v oddelku za raziskave in razvoj in se kot geek za tehnologije in materiale soočila z različnimi inovativnimi pristopi, tehnologijami, rešitvami. Vpeta sem bila v razvoj zdaj široko uporabljanih izdelkov, ne le spodnjega perila, ampak tudi športne obutve – tkanih športnih čevljev, recimo. Sicer smo razvijali v drugo smer, a sem videla, kako se je rodila ta tehnologija.

Imam ogromno nekega znanja, ki ga skušam zdaj implementirati v Sloveniji. Na en način iščem stike med oblikovalci in proizvajalci, na svoji strani pa se lahko ljubiteljsko kreativno izživljam skozi Sans Concept in kolesarsko linijo Lone Rider, s katero se bom malce igračkala.

Renderji poskusnih, "družinskih" dresov Lone Rider

Renderji poskusnih, "družinskih" dresov Lone Rider

Če prav razumem, si v Londonu delala v razvoju in manj kot oblikovalka – ali sta področji nerazdružljivo prepleteni?

Delala sem eno in drugo. Razvoj moraš zapakirat v dopadljiv produkt, ki ima raison d'être na trgu. To je izredno kreativno, čeprav ne zveni tako. Vsak si kreativo predstavlja po svoje: jaz jo vidim tudi v tem, da kuharski recept prirediš po svoje. Tudi v poslovnem in marketinškem smislu moraš v iskanju novih pristopov uporabiti levo stran možganov – ali desno? Saj ni važno. Včasih je to zahtevalo dizajnerski pristop, včasih pa samo dizajnerski razmislek, za končno vizualno podobo ali tehnološko rešitev pa je poskrbel nekdo drug.

Ena od stvari, s katerimi se zdaj ukvarjam je, kako uporabiti odpadek kot vir za izdelavo tekstila. Tu gre za interdisciplinarnost, to pa zahteva kreativen um, ki vidi te povezave. Ne bom oblikovala končnega proizvoda oziroma rešitve, ampak bistveno je, da odkrijem povezavo.

Svoje znanje zdaj skušaš prenašati mladim slovenskim oblikovalcem.

Tako ti bom rekla: poskušala sem, ampak … hm … (pomolči, op. p.)

Te ne poslušajo?

Zelo ozko orientirani so. Bolj prodorno je pomagati podjetjem do ravni, ko lahko delajo z oblikovalci, bodisi slovenskimi bodisi tujimi. To je bolje tudi s perspektive družbene odgovornosti: en oblikovalec dobi eno plačo. Podjetje pa priskrbi sedem, osem pa do sto ali dvesto plač. Prihodnost slovenske in evropske tekstilne industrije je v transformaciji zastarelih poslovnih modelov v nove, krožne, etične, trajnostne modele.

Najprej je treba zgraditi temelje in optimizirati način dela. Na tem področju nisem vila, ki čarobno vse rešim, ampak pokrivam določen del v širši ekipi skupnosti Etri. Ukvarjamo se s transformacijo v smeri načel Etri. To so ekologija, ergonomija oziroma prilagajanje delovnih mest čim širšemu spektru različno zaposljivih ljudi, in etična ekonomija – vlaganje profita v humanizacijo delovnih mest in okoljsko osveščenost znotraj podjetja. Da se profit ne sifonira na Kajmanske otoke ali v nov audi za direktorja.

Omenila si, da na ta način sodeluješ tudi s slovenskimi proizvajalci športnih, kolesarskih oblačil.

Predvsem tuje oblikovalce – domači se znajdejo sami – povezujem s slovensko mikroproizvodnjo. Slovensko produkcijo bolje predstavimo na tujih trgih kot neko razvojno-produkcijsko destinacijo za majhne blagovne znamke z višjo dodano vrednostjo. Sodelujem z manjšim ljubljanskim podjetjem, ki sem ga povezala s tremi malimi blagovnimi znamkami, z dvema še vedno sodelujejo.

Šlo je za naravno progresijo, ki je tipična za oblikovalsko razmišljanje. Ko sem začela kolesariti, sem potrebovala oblačila in ko sem gledala okoli … dolgčas! Gre za osebno potrebo oblikovalke, da sem oblečena v svojem stilu.

Zdaj imam možnost, da se oblečem. Podjetja, ki delajo opremo za klube, delajo tudi za končne naročnike. Ni treba naročiti 50 ali sto komadov. Delajo en po en kos, ki je sicer dražji, a je personaliziran.

Nisem samo oblikovalka, ki si je to izmislila in sedi na domačem kavču, ampak ideja izhaja iz osebne potrebe in pristne strasti. Lone Rider, neka kvazi podznamka blagovne znamke Sans Concept je eksperiment, s katerim testiram nove potencialne poslovne modele. Tudi zato sem na Stravi ustanovila klub.

Testiram različne produkcijske, marketinške in prodajne modele. Za kakšen prodajni model se bom odločila? Bom pobirala izključno prednaročila na podlagi vzorca? Bom naredila oblačila na zalogo? Kakšen bo način naročanja? Bom dala možnost pomerjanja pred naročilom? Vse to testiram, ne samo za Lone Rider ampak kot potencialni poslovni model, ki bi bil lahko repliciran tudi drugje.

V športni industriji se precej govori o krožnem gospodarstvu, torej reciklaži materialov. Neža Peterca sodeluje v Patagoniinem programu mobilne popravljalnice športne opreme Worn Wear.

Patagonia je globalno podjetje in globalne blagovne znamke pač niso trajnostne. Ampak Patagonia se trudi iskati čim bolj trajnostne rešitve, ker lahko le tako preživi naslednjih deset let. Nova generacija potrošnikov odrašča ob miselnosti, da izdelka ni treba kupiti in da ga je mogoče kupiti iz druge roke.

Ali veš, da Patagonia uporablja econyl? To je ekološko proizvedena in najbolj kakovostna najlonska preja, ki se uporablja tudi v športni industriji. Material je recikliran iz odsluženih ribiških mrež s celega sveta. In to v BTC-ju v Ljubljani proizvaja italijansko podjetje Aquafil, ki izhaja iz starega Julona. Toploto, ki se ustvarja pri proizvodnji, prodajo v Atlantis, ki tako ogreva bazene. Tovrstnih krožnih zgodb imamo veliko, a se o njih ne govori.

V glavnem, uporaba econyla se širi tudi v kolesarstvu.

Vseeno o krožnem gospodarstvu manj slišimo v kolesarski industriji. Ali se motim?

Na splošno slišimo o tem zelo malo. V kolesarstvu se drese tiska sublimacijsko, to pa je možno le na poliestru. To je malce sporen material. Tehnologija za proizvodnjo poliestra se namreč težko pohvali z nekim pozitivnim ekološkim vplivom. Kaj narediti? Ena rešitev bi bila sprememba načina uporabe – ampak poskusi uvesti v kolesarstvo bombaž ali celulozo …

… merino volna?

Ja! Ampak, po drugi strani – oprosti rada imam volno – se mi zdi, da se zaprti krog proizvodnje z ničelnim vplivom, torej brez odpadkov, ki se porabljajo znotraj sistema, dosti laže vzpostavi z materiali, ki jih izdela človek. Pri naravnih virih moramo biti pozorni, ali so pridobljeni etično.

Skratka, imava ovco oziroma zelo veliko ovac in že to je problem, saj veliko pojedo …

Kaj je volneno vlakno? Je organske sestave na bazi keratina. Mora keratin res priti od živali ali lahko pride iz odpadnih volnenih oblačil. Je lahko sintetiziran v laboratoriju?

Priložnosti vidim v tem, da se naše organske ali anorganske odpadke tekstilne, prehrambene in težke industrije uporabi, ne samo v tekstilni, ampak tudi drugi industriji.

Zanimivost: blago lahko barvaš z odpadnim grafitom, ki je na Daljnem vzhodu stranski produkt težke industrije. Ta onesnaževalec gre v odpadne vode in reke so zaradi grafita obarvane vijolično. V zaprtem krogu je lahko ta grafit barvilo za tekstil iz naravnih vlaken. Tudi glineni prah je v opekarski industriji odpadek, a je uporaben za barvanje tekstila.

Barvarska industrija je v tekstilstvu najhujša obremenitev … v industriji kolesarskih oblačil se tiska sublimacijsko, torej digitalno vsak kos posebej, zato je to eden od okolju najmanj škodljivih načinov transferja barve na material. Uporabiš samo toliko barve, kolikor je potrebuješ. Poleg tega je možno uporabiti recikliran poliester. Težava je v tem, da so lastnosti recikliranega poliestra slabše, zato se vedno dodaja nerecikliranega.

Torej ne gre za čisto zaprt krog.

Ja, ampak največ se naredi s ponovno uporabo in s tem, da oblačilo uporabljamo čim dalj časa, zato je pomembno, kako te kose vzdržujemo.

Je za proizvajalce ceneje izdelati oblačila iz recikliranih materialov?

Reciklaža ni poceni. Tudi če pridobiš surovino zastonj, jo moraš obdelati in predelati, še prej pa sortirati in tega ne zmore stroj, ampak samo ljudje. To je priložnost za zaposlitev težko zaposljivih, ki pa jih je treba plačati. Ampak ceno pri končnem uporabniku lahko upraviči družbena investicija.

Zavedanje, da sem z nakupom dražjega oblačila omogočil službo človeku, ki je sicer ne bi imel in zaradi tega vsi bolje živimo.

Tudi država lahko nagradi proizvajalca, ki se je odločil za tak način proizvodnje. Z nižjimi davki, na primer. Zahvaljujoč evropskemu zelenemu dogovoru bodo za podjetja in investitorje čedalje bolj pomembne investicije v produkte in storitve s pozitivnim družbenim učnikom, bodisi ekološkim bodisi humanim oziroma demografskim. Tako da te spodbude niso samo breme potrošnika.

Za potrošnika je lahko razmislek o invalidu iz Bolgarije, ki sortira te cunje, precej abstrakten …

… saj to počnejo tudi invalidi v Sloveniji.

Dobro, še vedno si želi potrošnik kupiti majico za ceno točenega piva v Ljubljani, kar je seveda bizarno.

Ne govori! Takšni bodo vedno obstajali. Tu gre za osebne prioritete. Kar hočem povedati je, da ni prav, da nosi potrošnik breme investiranja v čistejšo prihodnost. V končni fazi tudi potrošnik nekje dela. Lahko dela v industriji. Se pravi, če hočeš neke pozitivne spremembe v lastni industriji, ker bi ti olajšale delo, lahko to motivacijo nekako prepoznaš, torej ni več abstraktno. Če nekomu rečeš: a bi ti delal cel dan za en sendvič?

Točno to ti bo rekel: delam za en sendvič, zato nimam za majico, ki stane 20 evrov.

Oprosti, nekdo, ki je polno zaposlen v Sloveniji? Mislim, da smo edina država z regresom in trinajsto plačo. Če boš to razlagal Angležu, bo mislil, da si iz Indije Koromandije! Ne rečem, ni idealno, nekateri res malo zaslužijo, ampak stališče, da me ne briga za tiste, ki jim gre slabo, ker gre slabo tudi meni … tukaj zaključim pogovor, ker že vidim, da ne morem zmagati z argumenti.

Enkrat bo prišel v veljavo zakon, ki ne bo več dovoljeval prodaje netrajnostno proizvedenih izdelkov. Če si je Evropa zadala, da bo do leta 2050 ogljično nevtralna, je logično, da bo težila k samooskrbi. Se pravi, da izdelki, narejeni v sweatshopu v Vietnamu enostavno ne bodo prišli v Evropo. Pika! Uvoz iz ne vem kje ne more biti ogljično nevtralen. To bo še zanimivo.

Če sva že pri cenah, prideva do nerazumno dragih kolesarskih oblačil.

Ja, absolutno.

Seveda je sešiti kolesarski dres z zadrgo in žepi teže kot majico za pohodnika, ampak komplet dobrih hlač in majice stane od 200 ali 250 do 500 evrov. Visoko ceno opravičuje proizvajalec z dragimi materiali, zapletenimi postopki šivanja, stroški razvoja, testiranja v vetrovniku. Je to na koncu res normalna cena?

Pogledati moraš celoten poslovni model. Na eni strani imamo malega ljubljanskega proizvajalca, ki dela po naročilu. Glavne stranke so klubi. Njegovo ceno sestavljata proizvodna cena in tržna marža. Stroškov skladiščenja za končne izdelke nima, ima ga za surov material, ampak ta se hitro obrača in zaloge niso velike.

Večje znamke, kot je Isadore, imajo strošek produkcije, ki jo izvaja nekdo drug. Potem je tu strošek skladiščenja. Pa strošek transporta, ne le surovin, ampak tudi končnih izdelkov na različne lokacije, zalagati mora pač trgovine, če ne deluje samo po modelu neposredne prodaje kupcem. Vse to doda smiselni marži, da lahko plača delavce in razvija svoje podjetje. Če se drese prodaja v trgovinah, te dodajo svojo maržo, da plačajo svoje delavce in razvijajo to blagovno znamko – tu sta torej dve ravni marketinga, najprej na strani blagovne znamke in potem na strani proizvajalca.

Razlika med kompletom za 200 in 500 evrov je v prodajnem modelu, ne toliko materialih. Prodajni model pa diktira koliko so podjetja pripravljena plačati za dobre materiale, dober razvoj.

Ni garancije, da so hlače za 200 evrov veliko boljše, ampak, če stanejo 50 evrov, so nekje sprejeli kompromise: ali material ni dovolj dober ali pa so jih izdelovali otroci v kleti v Bangladešu.

Če iščeš cenovno dostopne in kakovostne izdelke, išči pri znamkah z modelom neposredne prodaje kupcem, brez posrednikov – to pomeni, da vmes ni dodatne ravni marketinške beštije, ki jo je treba nahraniti.

Druga opcija je, da greš k lokalnemu proizvajalcu.

Ali se vpišeš v kolesarski klub, ki ima svoje drese, ne nujno estetske, z ogromnim napisom, ki ga raje ne bi videla, in mogoče še z logotipom lokalne mesarije.

Hja, to je pač tako … ampak posameznik lahko naroči dres brez napisov pri slovenskem proizvajalcu. To je model proizvodnje in prodaje po naročilu, ki je eden od modelov v celotni tekstilni industriji.

Torej se, po domače rečeno, vračajo lokalni krojači, ki so konkurenčni velikim proizvajalcem?

Ja. Moraš razumeti: modno industrijo sestavljata tekstilna industrija in proizvajalci oblačil oziroma končnih izdelkov. Tekstilna industrija mora biti organizirana masovno. Le tako se lahko splača, le tako je ekološko napredna. Sistemi zaprtih krogov so mogoči samo pri masovni proizvodnji.

Ampak! Ko govorimo o masovni produkciji oblačil, torej končnih izdelkov, vemo, da so velik problem oblačila, ki se ne prodajo in se jih skuri. Rešitev je lahko razpršena produkcija. Globalne znamke tudi zaradi vse večjih stroškov logistike produkcijo razprši. Izdelke proizvajajo bliže končnemu kupcu. Kopalke bodo proizvajali v Južni Ameriki, ker je tam največji trg za kopalke. Zakaj bi jih tovorili s Kitajske?

Celotna industrija je v nekem transformativnem krču. Tudi zaradi razvoja internetnega prodajnega modela se proizvodnja dispergira in vrača v Evropo, saj želi kupec dobiti produkt čim prej.

Skratka, neposredna prodaja kupcem spodbuja lokalno proizvodnjo.

In tudi višjo dodano vrednost za samega proizvajalca. Če znamka pristopi z naročilom 5000 majic, ki jih hoče imeti v roku štirih tednov za najboljšo ceno, je to za malega proizvajalca velik posel. Ve, da ima na trgu ostro konkurenco, zato si bo zagotovil posel z nizko ceno.

Morda pa naročnik ni pripravljen tvegati s 5000 majicami, ker ne ve ali jih bo sploh prodal ali ker sta dizajner ali tehnolog morda naredila napako, zaradi katere se bodo majice vračale. Zato jih bo na začetku naročil 50, potem sto … v enem letu bo naročil 5000 majic, ampak z manjšimi posameznimi naročili. In proizvajalec mu reče: v redu, ampak zate moram skladiščiti material in našteje mu še kup stroškov … s tem pa pri manjši produkciji upraviči višjo, pravzaprav realno ceno. Profitirata oba: naročnik nima stroška skladiščenja in je na trgu bolj prilagodljiv: produkt lahko vmes optimizira ali ga zamenja in material uporabi za malo drugačen kos.

In na koncu: faktor dobrega počutja. Če vse to oglašuje kot družbeno odgovorno proizvodnjo, pritegne družbeno odgovorne potrošnike, ki razumejo, da morajo plačati več, a tudi vedo, zakaj. Pri tem so vsi na boljšem, najbolj pa šivilja, ki ni ukleščena za mašino pod pritiskom nenormalne norme. Veš, v tekstilni industriji imajo zaradi bolniških odsotnosti lahko tudi do 20-odstotni izpad! Zaradi pritiska, norm, nižjih cen, povečanje konkurenčnosti. E, klinc konkurenčnost!

Konkurenčnost ne sme biti to, da si čim cenejši, konkurenčen si v tem, da lahko nudiš kupcu čim bolj razvito storitev.

Nesporedna prodaja tudi slovenskim proizvajalcem odpira možnost, da jim ni treba loviti slabih naročnikov, ker lahko s pomočjo kreativcev – kot sem jaz (smeh) – razvijejo svojo lasten model neposredne prodaje.

Ana Marija Hribar

Vseeno je internetna prodaja kočljiva za kupca. Kupiti kolesarske hlače je bolj zahtevno kot kupiti kavbojke.

Absolutno. To je del mojega eksperimenta: na kakšen način lahko ponudim kupcu, da izdelek preveri, preden investira. Ali po drugi strani: kako rešujem zadevo, če kupec izdelka ne more preveriti in vseeno investira, pa mu izdelek ne ustreza?

In imava problem: dostavljavec vozi te nevšečne hlače sem in tja po Sloveniji. Kje je tu ekologija?

Tudi to je izziv. Reševanje teh izzivov je kreativno razmišljanje. V določenih državah lahko določene izzive rešim, v drugih ne. Tu je možnost franšizinga – prodaja poslovnega modela nekomu drugemu v drugi državi, kreativa pa ostane doma. Dizajn potuje preko interneta in to je pravilno uporabljena digitalizacija: gre za transfer informacije. In te informacije se na različnih koncih sveta uporabljajo v produkciji končnega produkta.

Slišal sem zamisel, da bi bilo smiselno kolesarska oblačila prodajati v specializiranih trgovinah in ne tam, kjer se prodajalec ukvarja še s prodajo koles in nečesa tako banalnega, kot so zračnice. Zakaj je to slaba zamisel? Ali je dobra?

Mislim, da sedanji model ni problematičen. Dandanes človeka težko spraviš iz internetne trgovine, če v fizični trgovini nima čim več izbire. Supermarketi delajo dobro, ker prodajajo hrano, gate in še pralni stroj. Na en način je to za potrošnika bolj priročno, po drugi strani pa je tudi priložnost za to, da kupec kupi dražji izdelek, kot ga je prvotno zanimal in za impulzivne nakupe. Res pa je, da bi bili lahko na strani storitev trgovine same malce bolj izobraženi.

Diplomatsko rečeno.

Oziroma da trgovina funkcionira po principu trgovina v trgovini. Kot na primer Plac v Ljubljani, kjer je na enem velikem prostoru več biznisov: varilec piva nudi pivo, drugi prodaja kruh, pri tretjem dobiš pico. Ko prideš tja, imaš občutek, da je vse povezano, da je to eno in isto podjetje. Ampak ni. In to je priložnost za šoping centre: da razmislijo, katera ponudba sodi skupaj in ne samo, kdo ima denar, da plača čim večjo kvadraturo.

Povej za zaključek kakšen je zate lep kolesarski dres.

Tak, ki ti je všeč (smeh). Zame je moj. V resnici nimam odgovora na to vprašanje. Lepota je v očeh opazovalca. Oblačimo se zase. Nekateri se za reakcijo, ampak oni se lahko namenoma oblečejo lepo ali namenoma grdo. Odvisno, kaj je njihova motivacija. Kaj se nekomu zdi lepo ali grdo, spodobno ali nespodobno, je pa njegov problem.

Pogosto izpostavim fenomen uniformiranosti kolesarske mode: že ženska in moška oblačila so praktično enaka, če izvzameva pristope z metuljčki in rožicami …

Meni osebno to ni všeč. Ne morem pa definirati kaj je lep dres. A želim si več raznolikosti. S svojimi dresi sicer ne bom predstavila nove forme, ker hočem najprej preveriti estetiko samo, če vžge ali ne.

Primer Neonpro: punca ima ogromna jajca, ampak to ima lahko samo nekdo, ki ne pozna te industrije in ni indoktriniran. Pogumna je, da si je upala predstaviti popolnoma novo obliko in funkcijo. Veš, to je tako, kot da hočeš človeka, ki si je vajen čistiti ušesa s palčko, prepričati, da to počne z neko sonično napravo ali da si v ušesa vliva vodo. Navada je navada!

Z novim inovativnim produktom greš mogoče preveč naprej, če od ljudi zahtevaš čisto drugačen pristop in skoraj definiraš novo funkcijo. Navaditi nekoga na novost na trgu je proces. Pomisli na prehod z obročnih zavor na diske.

To, kar si je ona dovolila s prvim produktom v kolekciji, je fenomenalno in da ji je uspelo dobiti manjšo bazo fanov, je izjemen dosežek. Zato upam, da bo še naprej nadaljevala. Res je korajžna, vsa čast!

Skratka, rada bi videla več teh zadev. Weirdness. Pa saj to niti ni čudaštvo, pač drugačen pristop. Mogoče bom tudi jaz, ko bom kolesarila več, zaznala potrebo po nečem drugačnem. Ali pa tudi ne. Včasih je osnovno najboljše.

Mislim, da bo šla vsa inovativnost v tehnologijo materialov. Pika. S kroji se ne bomo ukvarjali več kot toliko, razen, če nam zraste še ena glava ali še en par rok, potem bo seveda treba nekaj prilagoditi.

Ali pa spodnje perilo: moram kot ženska res nositi športni modrc, ki dobro stisne in povzroča potenje? Podpora bi bila lahko integrirana v samem dresu. Skratka, več možnosti za napredek vidim na tehnološkem področju. Kakšen bo vizualen učinek teh rešitev, je pa uganka.

 

Najljubši vzpon doma in na tujem.
V tujini se nisem prav dosti vzpenjala, doma pa vzpon na Krim iz Iške vasi čez Gornji Ig. Družba je bila super, ves čas sva čebljali. Po drugi strani sem ugotovila, koliko sem napredovala v enem letu, ker sem lahko med kolesarjenjem govorila, ker pred enim letom bi me zaheftalo. Multidimenzionalno prijeten vzpon je to. Moram pa reči, da mi je bil všeč vsak vzpon, tudi na Janče ali na Javornike ... lahko ti rečem, da so mi všeč vsi vzponi, razen Toško Čelo, uf, ta je pa ogaben.

Ana Marija Hribar

Najljubši spust doma in na tujem.
Spusti v gozdovih, kjer se ustavim, ker raje fotografiram dol grede kot navzgor. Všeč mi je bil spust s Sv. Trojice v postojnskih Javornikih.
Katere ceste še nisi prevozila, a si jo želiš?
Všeč so mi dolge transverzale. Potovati si želim iz Ljubljane do Obale in do Prekmurja. Želim si specialko, zato da bom lahko v enem dnevu prevozila čim več. S trekingom pa si želim prepotovati Slovenijo, obiskati prijatelje v Italiji in Belgiji. V prihodnosti si želim uporabljati kolo za potovanja, tudi z otroci.
S katerim kolesarjem bi šla najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
S kolesarjem ali kolesarko, ki ne jamrata, če morata tempo prilagoditi meni. S takim, ki kolesari ne zato, da tekmujemo, ampak zato, da čim bolje izkoristimo izlet. S pogovorom, pivom, tako da nekaj vidimo. Kolesarjenje je zame doživljaj. Če hočem tekmovati, bom tekmovala sama s seboj, tekma z drugimi me ne zanima, ker si potencialno vedno na strani poraženca. Vprašanje je tudi v čem tekmuješ s samim seboj? Da si hitrejši ali da si boljši?
Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Precej pred turško kavo, veliko, kar v kriglu, potem si naredim energijski napitek, ki ga pijem tudi med vožnjo. Na koncu pa ponavadi tisto, kar ostane v bidonu.
Kaj najraje ješ pred, med in po rundi?
Pred imam najraje granolo s suhim sadjem in jogurtom. Med vožnjo najraje gele, ker jih najlaže spravim v želodec, so kot tekoči pudingi. Ne bom rekla, da so dobrega okusa, a sem ugotovila, da ni pametno kolesariti brez hrane, še posebno, ker se rada izgubljam in dodam furi 10 ali 20 kilometrov. Po kolesarjenju mi najbolj prija pašta. Z omako od prejšnjega dne. Sicer odprem hladilnik in pojem vse salame in sire. Sendvič brez kruha direkt v usta. Takrat sem pred hladilnikom kot divja zver.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Ker ni samo šport. Ker je kolo prevozno sredstvo in omogoča svobodo v smislu, da nisi vezan ne na tračnice ne na asfalt, odvisno sicer od kolesa, a teoretično greš lahko z njim kamorkoli. Na kolo lahko skočiš kadarkoli in ga vpneš v svoj življenjski slog. Je tudi terapevtski šport; če drugi športi uničujejo sklepe, greš lahko vedno na kolo. Oprema je sicer draga, a ti kolesarjenje vrne veliko več, kot vložiš.
Kakšno kolo voziš?
Trenutno imam treking Orbea Vector in zdaj sem si nabavila Orbea Almo, aluminijasto gorsko kolo. Oziram se še po specialki in mislim, da bodo potem moje potrebe pokrite.
Kakšno kolo bi vozila, če bi bila meja nebo?
Želela bi si imeti kolesa za vse terene na vseh ključnih postojankah. Doma, pri mami, v Prekmurju ... kot bogataši v 17. in 18. stoletju, ki so imeli zbirko konjev po vsej Angliji, tako da so lahko s svojo kočijo prišli do naslednje postojanke in šli naprej s svojimi konji.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.