Propad

Novoletne zaobljube, o katerih poslušamo vsaj ves december, januarja pa kvečjemu nekaj dni, so skrajno butasta tema. Sam si razne stvari raje obljubim kadarkoli v letu. Realizacija je vedno enako bedna. Tako se že vsaj dve leti spravljam k vajam za moč trupa in izboljšanje gibljivosti. Oboje mi je uspelo morda trikrat ali petkrat. V dveh letih. In če so moje fiziološke zmogljivosti približno enake kot pred petimi leti in vsekakor boljše kot pred desetimi, sta se postura in mobilnost očitno poslabšali.

A poznaš tisto, ko nikoli nisi lačen?

Na kolesu torej kar gre celo takrat, ko sem na dnu. Ko enkrat na dva meseca v drugo nadstropje nesem četrt stota pasjih briketov, se pa trup v vse mogoče smeri krivi vsakič bolj. Zadnje mesece si pa celo čevlje raje zavežem sede oziroma je postala dolga žlica moja zelo dobra prijateljica. Vsakič, ko se zjutraj odločim, da bom vrgel na tla podlogo in raztegnil krake, potem pa to nekaj trenutkov pozneje odložim na večer in takrat na naslednji teden, pomislim, kako težko mora biti kadilcem in drugim odvisnikom.

Doslednejši sem pri hujšanju. Decembra sem ugotovil, da se ne spomnim, kdaj sem bil nazadnje lačen. Živeti brez pomanjkanja, čeprav in k sreči le hipnega, je pravzaprav grozen občutek, ker se potem ne moreš normalno veselit niti obilja. Ne da izven sezone jem manj ali enako kot v tednih, ko na kolesu presedim po 15 ur na teden. Jem celo več, mislim, da preprosto zato, ker imam več časa. Ko sem 1. januarja končno slovesno stopil na vago, me je precej presenetilo, da sem se zredil samo za okoli pet kilogramov. Videti je namreč precej huje.

Z januarjem bom omejil hrano, sem se odločil. A prvega januarja ostane še hrana od 31. decembra, v tem primeru ena cela domača schwarzwaldska torta. Precej tatarskega biftka. Prvega januarja so tudi sarme in te ostanejo še za drugi januar, ko sem se še vedno basal s torto. Pa še darila pridejo, ki jih je tudi treba uničit čim prej, zato da ni skušnjav pozneje.

Trenutek resnice je spomladi

Rejenje ter nazadovanje moči in gibljivosti je zahrbtno, ker se dogaja počasi, skoraj neopazno. Hop, in se navadiš na špeh! V zimskih jaknah smo vsi videti debeli. Šele ko na pomlad oblečeš majico, ki spominja na preservativ, ni več šale. Kar je za povprečnega plejerja julij na morju, je za kolesarja maj na kolesu. Takrat ne moreš več blefirat.

Potolažila me je fotografija Alexandra Kristoffa, ki je ušla v javnost nekaj dni pred razkritjem novega dresa ekipe Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux. Fotka je grozna na več ravneh. Prvič; dres bo celo grši kot lanski, drugič; Kristoffu sploh še niso dali nove čelade, ampak nosi kar lansko, in tretjič; Kristoff je videti kot nekdo, ki konča Franjo na 375. mestu. Kot čisto simpatičen dedec, ki sploh ni slab kolesar, a je poleg vsega koristen tudi, ko je treba preštihat vrt.

Kristoff bo seveda vedno orjak, a bo shujšal, možnosti pa imamo tudi vsi ostali. In še lepše drese nosimo.

Ne, ne: trenutek resnice je pozimi

Bolj šokantna so spoznanja, do katerih prideš na kolesu. Že ko sem šel enkrat decembra s kolegom peš na Šmarno goro, me je presenetilo, da mi je z lahkoto sledil, tak sem imel vsaj občutek. Saj veš, ko bi najraje izpljunil pljuča, se vedno zdi, da drugi vrtijo z eno nogo.

Če je rejenje relativno počasen postopek, je značilnost forme, da vedno strmoglavi. To se nekega dne pokaže v brutalni maniri. Seveda je med vzroki tudi visokokalorična dieta z večjimi količinami alkoholnih zvarkov. A ni le to. Tudi razmere so slabe: v mrazu gre tako ali tako počaneje, moker teren te upočasni in prav vse je videti grozno, kot v peklu.

Toda glavni razlog je v zakrnelosti.

Spoznanje se ni zgodilo na drugi dan novega leta, ko sem se sredi sicer sproščene vožnje, ki bi bila lahko v prijaznejših razmerah celo romantična, malo hitreje zagnal čez Golovec. Točno četrtino slabši čas od rekordnega sem dosegel.To vem šele zdaj, ko sem izračunal, takrat pa se mi ni zdelo hudo.

Spoznanje se je zgodilo četrti dan novega leta, ko sem si sredi dne vzel čas za malo daljšo vožnjo. Tri ure. Samo božja previdnost, ki je poskrbela za neprijeten dež, me je obvarovala hujše katastrofe in nadaljevanja poti v klanec proti notranjskim gozdovom. Tam bi lahko postal hrana mrhovinarjem, če bi se mi zgodilo enako kot kako uro pozneje med kvačkanjem po razmočenih barjanskih kolovozih.

Da mi trda prede, mi je bilo jasno že pol ure prej, ampak šest kilometrov pred domom sem po vsega dveh urah vozakanja tako crknil, da sem se moral ustavit. Na ravni cesti! To se mi seveda ni zgodilo prvič, ampak vsakokrat je enako grozno, vsakič me popade panika.

Nisem vedel kako bom sploh prišel domov. Na Jurčkovi nekdo prodaja kebab in tudi do McDonaldsa bi se nekako privlekel po vseh štirih, a je oboje spoti. K sreči je bila prav blizu pekarna. Dva kilometra nista nikoli tako dolga. Ko gledaš ubežnika, ki ga dva kilometra ločita od zmage v etapi Toura, zadaj pa vidi konjenico … ne, ne, gotovo se mu ne vleče tako hudo.

Karikatura

Od nekdaj me preseneča česa vsega je sposobno človekovo telo, ampak tega se morda še najbolje zaveš, ko si v buli. Neverjetno je kako hitro propade telo. Razumete, pred nekaj meseci sem ga po šest ur klatil kot idiot, zdaj pa se nisem sposoben peljat počasi in po ravnem dve uri, ne da bi požrl med potjo krof z vanilijevo kremo, oblit s čokolado, in skutni zavitek. Stal sem pred tisto malo brunarico ob Ižanki, z nogami, od blata rjavimi do kolen, rjavo špuro čez rit in hrbet ter z rjavimi pikicami na obrazu, ter metal v usta hrano, ne da bi dihal.

Karikatura. Parodija. Groteska. Tragikomedija. V takih trenutkih razumem tiste, ki so prepričani, da ne bi prišli z biciklom niti na Vršič. Ker verjetno res ne bi.