Vštric: Pavel Marđonović

Po petih mesecih od nastopa njegove funkcije sem novega predsednika Kolesarske zveze Slovenije povabil na daljši pogovor, ki se je v uradnem delu razvlekel na poldrugo uro. Govori umirjeno, a odločno, odgovori niso strogo politični, ampak se tudi že pohvali s konkretnimi dejanji.

Ni nastopač, pravi, ko ga izzovem z vprašanjem o višini obročnikov. Zadovoljen je z 28 do 35 milimetri materiala. Tudi sicer se ne izpostavlja: ne uporablja socialnih omrežij. Profil na Instagramu je odprl, ko je postal predsednik, a objavlja malo, ima ga zato, da sledi kolesarski sceni. Še več – to že meji na neverjetno: ne uporablja niti Strave, čeprav je več kot dovolj dober kolesar, da bi se lahko hvalil: lani je prevozil deset tisoč kilometrov, letos sedem tisoč. Sicer je tudi karateist. S črnim pasom.

Za začetek dolgočasno vprašanje: kakšni so vaši kolesarski začetki?

Kolesaril sem rad odkar pomnim, nismo pa imeli doma kolesa. Vozit sem se naučil s sosedovim, ki mi je bilo preveliko, zato sem poganjal tako, da sem dal nogo skozi prednji trikotnik okvirja. Sem si pa vedno želel svoje kolo. Ko je v tretjem razredu osnovne šole kazalo, da bom prav dober, so mi starši za odličen uspeh obljubili kolo. Spomnim se, da sem se učil, se javljal in na koncu sem bil res odličen in, takoj, ko sem dobil spričevalo, zavriskal od veselja. Sledilo je veliko razočaranje, ko sem dobil specialko. Oče mi jo je kupil v dobri veri, da je to dirkalno kolo, ampak takrat nisem nikogar poznal, ki bi jo imel. Sčasoma sem se je navadil in res užival. Matjaž Zanoškar, sin Zvoneta Zanoškarja, nas je v šoli prepričeval, da gremo trenirat in leto ali dve sem treniral pri Rogu.

Spomnim se treningov na Rožniku in v Tivoliju, ciklokrosa s težkimi kolesi na ramenih.

Nisem bil hudo dober, tako da sem odnehal in se začel ukvarjat z drugimi športi, še vedno pa sem kolesaril in se v gimnaziji navdušil nad gorskim kolesom. Kupil sem si Rogovo mestno kolo s širokimi gumami in Shimanovimi prestavami, snel blatnike in prtljažnike ter se s hardtailom s trdimi vilicami vozil po Polhograjskih dolomitih.

V študentskih časih sem v Italiji kupil dobro gorsko kolo in tudi dirkal, največji izziv in dosežek pa je bil Transalp, kamor sva šla leta 2000 s prijateljem. Mislim, da sva bila prva Slovenca, ki sva se ga udeležila. Takrat sva že hodila v službo, a sva trenirala petkrat ali šestkrat na teden. Kolesi sva imela kar na strehi avtomobila in trenirala takoj po službi. Takrat sva občasno za trening vozila tudi slovenski pokal v cross countryju. Podprl naju je Stane Velikanje iz Idrije, ko je začenjal z blagovno znamko Cult, tako da sva imela tudi pokrovitelja. Na Transalp sva šla malo naivno, ker nisva vedela, kaj pričakovati, ampak končala sva okoli 50. mesta, mislim, da 52. v kar hudi konkurenci. To je bilo super obdobje.

Potem so me začeli prijatelji prepričevat, da grem še na cesto. Dolgo sem se upiral, dokler nisem enkrat poskusil. Sčasoma sem bil vedno več na specialki in zadnjih deset let predstavlja 95 odstotkov mojih kolesarskih aktivnosti.

Delate v zahtevnem okolju, zdaj vodite Lafarge Cement, prej pa ste tudi veliko potovali.

Z družino sem skoraj tri leta preživel v Franciji. Delal sem za francosko multinacionalko Saint-Gobain, prav tako v gradbeni industriji. Z rezultati sem dobival čedalje večje odgovornosti in višje pozicije. Nikoli pa nisem bil obremenjen s funkcijami, ampak so prišle po naravni poti. Pred dvema letoma in pol sem začel delati za Lafarge.

Gradbena industrija je pomembna branža, ni pa atraktivna ali popularna kot na primer visokotehnološka IT-podjetja ali farmacija, kjer sem sploh začel. V Leku sem se zaposlil takoj po študiju in kot vodja prodaje veliko potoval po Aziji: Indiji, Iranu, Filipinih, Indoneziji. Zadnja leta potujem manj, kar mi ustreza. Ambicije po službenih poteh, vodenju velikih skupin in razvijanju novih trgov sem uresničil. V Sloveniji je Lafarge relativno majhen, imamo enajst zaposlenih. Tovarno smo morali še pred mojim prihodom zapreti, ker nam Arso ni podaljšal okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje. Tako smo zdaj v bistvu trgovsko podjetje za distribucijo cementa iz naših tovarn iz okoliških držav. Ni najbolj atraktivna branža, ampak mene zanima. Tradicionalna industrija me vleče veliko bolj kot moderna.

Po svoje gre za bolj otipljive produkte.

Ljudje se mogoče ne zavedajo, da je cement nujna dobrina. Bolj nujna kot mleko, jaz to dokazujem, ker živim brez mlečnih izdelkov. Tudi bolj nujna kot moka. Brez cementa se življenje ustavi.

Industrija išče nove rešitve, v gradbeništvu se vedno bolj pojavlja les, ampak še vedno potrebuješ betonske temelje, sicer ne moreš postavit hiše.

Tako kot vse druge industrije tudi naša skrbi za to, da je vpliv na okolje vedno manjši. Popolnoma se pa temu ne moremo izogniti, enako kot velja npr. za promet. Odtis na okolju lahko zmanjšujemo, ne moremo pa ga popolnoma izničit.

Torej znate francosko?

V Francijo sem šel brez znanja francoščine ...

... grozno!

Res, grozna izkušnja. Kljub utrjenosti nisi pripravljen na reakcije, ignoranco. Imam pa dobro lastnost, da se jezika hitro naučim, če sem v okolju, kjer se ta jezik govori. Nisem toliko tip, ki se usede in uči, ampak se v praktičnem življenju hitro učim, tako je bilo bolj ali manj tudi pri športih. V Franciji sem imel dva tedna intenzivnega tečaja francoščine, uporaba v praksi pa je pripeljala do tega, da sem bil sposoben v običajnih življenjskih zadevah tekoče komunicirat v francoščini. V poslu smo se tako ali tako pogovarjali angleško. Žal jezik pozabljaš, ko ga vedno manj uporabljaš.

Veliko bolje kot francosko govorim špansko. V Južni Ameriki ali Španiji sem bil desetkrat ali dvanajstkrat po par tednov do celo tri mesece. Govorim seveda tudi angleško in nemško pa balkanske jezike.

Francoščina in španščina prideta prav v kolesarstvu, navsezadnje pol Belgije govori francosko.

To je res, ampak v profesionalnem kolesarstvu opažam, da je najpomembnejši jezik italijanščina, ki jo malo razumem, da bi govoril, mi pa še manjka (smeh).

Pravite, da vam ustreza nekoliko manj intenzivno delo v panogi, kjer delujete zdaj. In potem se lotite predsedovanja Kolesarski zvezi Slovenije.

Kaj mi je bilo tega treba (smeh)?

Kaj vam je bilo tega treba! Kdo vas je prepričal v to?

Ni me bilo treba.

Imam krasno, precej utečeno in enostavno življenje. Ampak star sem šele petdeset let in pravim, da sem na polovici življenjske poti. Če bi se ustavil, ne vem kaj bi bilo čez deset, dvajset let.

Zakaj ta funkcija? Šport je že vse življenje moje velika strast. Na razgovoru za službo v Saint-Gobinu pred več kot dvajsetimi leti me je bodoči šef vprašal, če lahko računa, da bom nekaj let ostal v podjetju. Takrat sem rekel, da garantirano ostajam več let, razen če bi dobil sanjsko službo, recimo testiranje koles ali podobno dobro plačano službo, v kateri bi se ukvarjal s športom. No, to se ni zgodilo (smeh).

Športu sem vedno želel pripomoči s svojimi izkušnjami in znanjem. Zdaj lahko to konkretno delam v kolesarstvu. O tem sem razmišljal že pred mnogimi leti, ampak takrat mi tega ni dopuščala služba, družina, gradnja hiše, zdaj pa se mi je zdela to odlična priložnost.

Nihče me ni prepričal. Teorije, da so me nastavili bajkerji – in po drugi teoriji Dolenjci – prihajajo iz istih virov in so popolnoma neosnovane. Vsi, ki me poznajo vedo, da mene oziroma osebe, kot sem jaz, ne moreš nastavit. Lahko pa jo podpreš. In zelo sem vesel, da me podpira velika večina klubov; cestnih, gorskokolesarskih in rekreativnih.

Navsezadnje se je spodobilo, da je dobil prejšnji predsednik konkurenco.

Kdor je objektivno sledil času pred in po volitvah, ve, kaj se je dogajalo. Govorilo se je, da bi bili vsi radi predsedniki, zdaj, ko so naši kolesarji uspešni. Dejstvo je, da ni bilo tako. Samo dva sva si želela biti predsednika, od tega je eden bivši predsednik, ki načeloma po statutu ne bi mogel dobiti tretjega mandata. Po drugi strani so nekateri klubi zadnje leto ali dve intenzivno iskali kandidate, a jih niso našli. Torej: v teoriji bi si vsi želeli biti predsedniki, ampak v praksi se tega nihče ni želel lotiti.

Jaz se izzivov ne ustrašim. Želim dokazat, da obstajamo ljudje, ki smo pripravljeni pomagati pozitivno in transparentno, ne pa delati za lastne interese.

Morda je videti naivno, ampak verjamem v to in mislim, da je čedalje več takšnih ljudi, ne le v kolesarstvu, ampak tudi v drugih organizacijah.

Mislim, da je to tudi pozitiven vpliv menjave generacij. Sicer pa se vedno tarna, da je vse slabo. Ko pride do spremembe, se pa vsi ustrašijo: zdaj bo pa še slabše. Potem odstopi selektor cestne reprezentance in to postane velika zgodba. Reprezentanca ima novega selektorja in mislim, da je Uroš Murn odlična izbira. Kako je z generalnim sekretarjem?

Ljudje se v povprečju bojijo sprememb. Vedno se najdejo takšni, ki iz raznih razlogov pljuvajo proti spremembam, tudi če gredo na bolje. Prepričan sem, da bo v okviru Kolesarske zveze Slovenije za večino bolje, kot je bilo. Delam na tem, da napredujemo in se razvijemo. Ljudje se v multinacionalkah naučimo, da so spremembe nujne; da so vedno potenciali za izboljšave; da nihče ni nenadomestljiv; da moramo graditi za zanamce, ki bodo nadaljevali to pot in nas presegli. Vesel bom, če bo čez štiri ali osem let več kandidatov za predsednika. Pravica in dolžnost klubov je, da izberejo osebo, ki bo največ pripomogla k boljši situaciji v kolesarstvu.

Zelo sem zadovoljen, da je bil za selektorja izbran Uroš Murn, ki je značajsko super oseba in izkušen nekdanji profesionalni kolesar, ki še vedno uživa velik ugled v teh krogih. Prepričan sem, da bo opravil dobro delo.

Z velikim veseljem lahko tudi povem, da začenja svoje delo novi generalni sekretar. Dogovor z njim smo sklenili že poleti, a je lahko začel šele decembra. Andrej Filip je za katarsko zvezo za kolesarstvo in triatlon dolga leta opravljal podobno funkcijo, kot jo bo zdaj na KZS. Ta teden bo končno začel opravljat svoje delo. Tega sem zelo vesel, ker sem več mesecev opravljal velik del sekretarskega dela in tega je enostavno preveč. Zdaj se želim bolj fokusirati na strateške zadeve.

In sva pri strategiji. Mislim, da se zavedate, da čudeži niso mogoči, čeprav jih mogoče pričakujemo.

Ljudje lahko pričakujejo marsikaj, ampak na KZS gledam kot na podjetje. Nemogoče je izboljšati vse naenkrat, še posebej na tako širokem področju. V kolesarstvu je ogromno disciplin. Imamo odbora za cestno in gorsko kolesarstvo, odbor za množičnost in rekreacijo pa še parakolesarstvo. Znotraj teh področij je še veliko podzvrsti. Poleg tekmovalnega je tu še kolesarstvo kot mobilnost, razvija se kolesarski turizem. Postaviti bo potrebno prioritete, pravilno porazdeliti resurse, trendi pa bodo pokazali, kje se bodo zadeve razvijale bolj ali prej. Vse je povezano in pogojeno z dobrimi ljudmi. Z Andrejem Filipom na mestu generalnega sekretarja in ljudmi, ki ostajajo na zvezi ter tistimi, ki se bodo pridružili, bomo delali na tem, da se izboljšujejo zadeve na vseh področjih.

Potencial vidim pravzaprav povsod. Pri delovanju pisarne, od administracije do izboljšanja procesov, nove internetne strani. Z veseljem lahko povem, da delamo na novi celostni grafični podobi in logotipu, ki bo predstavljen ta teden.

Potencial vidim tudi v podpori klubom. Moje trdno prepričanje je, da je zveza servis klubom. Mnogi klubi so zdaj člani zveze, ker morajo biti za pridobitev licence. Zvezo oziroma kolesarstvo si želim pripeljat do ravni, ko si bodo klubi želeli biti člani, ker jim bomo nudili ugodnosti in podporo, na primer pri organizaciji dirk in razvoju mladih kolesarjev.

Če se ne motim, je podobno naredila pred leti Gospodarska zbornica Slovenije z ukinitvijo obveznega članstva.

Tako. Včasih je bilo članstvo v Gospodarski zbornici Slovenije obvezno, podjetja so plačevala članarino, nič pa nismo imeli od tega. Ko je postalo članstvo prostovoljno, so mnoga podjetja nehala plačevat članarino, a nekatera so se spet včlanila, ko je začela GZS delat za podjetja nekaj dobrega.

Veliko možnosti za izboljšave je tudi pri trženju. Nočem prositi za denar. Čedalje manj je podjetij, ki so pripravljena donirat. Želim si poslovnih dogovorov s sponzorskimi partnerji, zmagovalno situacijo za vse. Želeli si bomo večje podpore, hkrati pa tudi več ponudili. Na tem že intenzivno delamo in prvi uspeh, ki sem ga dosegel v tem času, je podpis sponzorske pogodbe z marketinško agencijo, ki je zelo močna tudi na športnem področju. Agencija 101 bo tri leta kot naš partner skrbela za marketinško strategijo, trženjske pristope, strategijo komuniciranja preko socialnih omrežij, odnose z javnostmi in, kar je pomembno za naše pokrovitelje, na splošno za upravljanje s sponzorji. Gre za ekipo mladih strokovnjakov na področju marketinga, ki so športni entuziasti, in prepričan sem, da bo iz tega nastalo nekaj dobrega.

Govorila sva že o tem, da Marđonovića niso nastavili bajkerji. Lahko pričakujemo razcvet gorskega kolesarstva? Navsezadnje je uspeh panoge odvisen od dela odbora.

Zelo veliko je odvisno od odbora in Odbor za gorsko kolesarstvo dela zelo dobro. Predsednika OGK Jana Starmana poznam že od prej, je eden mojih kolesarskih prijateljev. Je zelo aktiven in razmišlja podobno kot jaz. Iz srca si želi nekaj dat kolesarstvu, ima jasne in čiste namene. Zaupam, mu zato se v zadnjih mesecih, iskreno, ukvarjam z gorskim kolesarstvom manj kot s cestnim, kjer so izzivi trenutno večji.

V cestnem kolesarstvu je več razkola med klubi. Famozna je tradicionalna ali zgodovinska borba med Dolenjci, Ljubljančani in Gorenjci. Občutim jo manj, kot se o tem govori ali misli, a še vedno več, kot bi si želel.

Gorskokolesarski klubi so po mojih izkušnjah bolj povezani, manj je konfliktov in želim si, da bi jih bilo manj tudi v cestnem kolesarstvu. Vemo, da je bilo v preteklosti nekaj zelo močnih egov, ki so veliko naredili za kolesarstvo, hkrati pa so zelo direktno med seboj tekmovali. Napredek je in mislim, da bo z menjavo generacij, ki ste jo omenili prej, vedno bolje.

Zdaj pa o razcvetu. Dogaja se povsod, v smislu interesa ljudi, otrok za ta šport. Rezultate pa je težko napovedati. Nihče ni mogel napovedati Rogliča, Pogačarja, Mohoriča.

Tanje Žakelj?

Tudi nje, ampak če se osredotočim na sedanje rezultate: imamo evropsko prvakinjo v spustu Moniko Hrastnik. Uspeh se lahko zgodi vsak trenutek, s kvalitetnim delom pa je večja verjetnost, da kakšen talent eksplodira. Po eni strani je v gorskem kolesarstvu lažje, ker je šport bolj individualen. Po drugi strani je v cestnem laže uspeti, ker je vrh širši kot v gorskem kolesarstvu, kjer dejansko nekaj šteje peščica najboljših. Si pa želim, upam in tudi verjamem, da bo prej ali slej v vseh disciplinah nekdo eksplodiral.

Vseeno je treba postaviti prioritete. Bazen je majhen. Ciklokros in dirkališčno kolesarstvo za zdaj vidim kot podporo cestnemu kolesarstvu, na pisti se je spet pojavil tudi Matej Mohorič. Težko je najti vmesno pot, torej te dicipline kakovostno gojiti, ne da bi trpele tiste, ki so paradne. Ne mislim samo finančno, pač pa tudi kadrovsko.

Popolnoma se strinjam. Navsezadnje več disciplin pomeni, da v vsaki dirka manj kolesarjev, pozitivne rezultate pa prinaša le konkurenca. Ne moremo pa ustaviti trendov. Vprašanje je tudi, kje bo zanimanje sponzorjev. Eni bodo iskali nišne zvrsti. Ne smemo pozabiti na žensko kolesarstvo. Nekaj let nazaj je kazalo, da bo to obrobna zadeva, ampak poglejmo razcvet ženskih smučarskih skokov in uspehe slovenskih skakalk. S kolesarstvom je enako in tudi žensko kolesarstvo v Sloveniji se razvija, še posebej amatersko in rekreativno. Imamo pa, vsaj deloma, tudi profesionalno ekipo, ki so jo zdaj sicer prevzeli UAE Emirates. V okoliških državah nikoli ne vidim na specialkah toliko žensk kot v Sloveniji.

Opažam enako.

Nekatera podjetja se želijo s sponzorstvom in podporo fokusirati na žensko kolesarstvo, ker so ugotovili, da je razmerje med vložkom in povratkom boljše kot v moškem profesionalnem kolesarstvu, ki postaja vedno dražje.

Še glede piste: otroci se na dirkališču naučijo nadziranja hitrosti, spremljanja okolice, hkrati pa je zimsko dopolnilo treninga. Če se izkažejo potenciali, bomo to razvijali. Prej ste omenili Mateja Mohoriča, ki spet trenira na pisti. Njegovih besed ne bi vzel kot zagotovilo, da razmišlja o olimpijski medalji, možno je seveda tudi to, ampak bolj sem razumel, da govori o večjih potencialih za olimpijsko medaljo. Zakaj? Na pisti je veliko disciplin, malo držav pa se ukvarja zelo aktivno s tekmovanji že zato, ker so potrebna velika sredstva. Imamo srečo, da imamo pokrit velodrom.

Mohorič lahko že s tem, da se tu in tam pojavi na pisti, naredi za popularizacijo med mladimi več kot vsi mediji skupaj.

Ne samo v Sloveniji, tudi v tujini zvezdniki pomagajo na različne načine: z vzorom, motivacijsko, strokovno, tudi finančno v svojem lokalnem okolju. Mateja zdaj omenjam, ker je ravno začel s svojo fundacijo, ki bo podpirala mlade kolesarje, otroke, ki začenjajo s kolesarskim športom, še posebej pa mladinskim reprezentancam. Mladinskih reprezentanc pa ne bo podpiral samo finančno, ampak tudi kot vzornik. Prišel bo na njihove treninge. Selektorju mladinskih reprezentanc Nacetu Korošcu bo pomagal pri programih priprav in dirk.

Ne moremo se zanašat na, če sem preveč ciničen, strice iz Amerike. Verjamem, da se tega dobro zavedate.

Od nikogar, govorim kot predsednik zveze, ne pričakujem, da mora pomagat. Iskreno, sem pa vesel podpore. Ne zaradi zveze same. Otrokom, staršem in ostalim deležnikom v športu prinesejo ti fantje pozitivne občutke in motivacijo. To ne pomeni, da lahko na zvezi zaspimo, kvečjemu obratno: to je še večja obveza za dobro delo.

Z Matejem smo se dogovorili, da bo zveza več prispevala k mladinskim reprezentancam, ne le finančno, ampak tudi z večjo ekipo trenerjev, boljšimi pripravami in težjimi dirkami, zato da bodo lahko konkurirali najboljšim na svetu. Mladinska reprezentanca je izredno pomembna, ker je mladinsko obdobje prelomnica, ko lahko potenciali dosežejo vrhunsko kolesarsko kariero ali postanejo povprečneži in celo odnehajo. Naša obveza je, da jim omogočimo dobre pogoje.

Kolesarska zveza s tem razbremeni klube, kjer stroški bistveno narastejo, ko fantje prestopijo med mladince. Mlajši se lahko kalijo na domačih dirkah in v bližnji tujini. Starejši pa naj bi dirkali, ne le v Italiji, ampak v Belgiji, na Nizozemskem, ker se tam naučijo dirkat v vetru.

V programu za naslednje leto imamo nekaj težkih pripravljalnih obdobij tudi v Belgiji. Klubov pa ne bomo razbremenili le finančno, ampak tudi strokovno. Mladinski selektor in ostala ekipa bo v času, ko je reprezentančnih priprav in tekem manj, pomagala manjšim klubom, ki nimajo dovolj finančnih virov ali trenerjev.

Nekaj časa se je govorilo o cestnem svetovnem prvenstvu v Sloveniji. Bolj realno se mi zdi svetovno prvenstva v gravlanju, glede na to, da bo kotizacija gotovo bistveno cenejša in rekel bi, da imamo boljše naravne danosti kot mnoge druge države.

Kotizacija za evropsko prvenstvo v cestnem kolesarstvu je okoli milijon evrov, še milijon stane sama organizacija. Poleg tega se deli sponzorski prostor, izključeni pa so tudi sponzorji, ki so v konfliktu interesov z Evropsko kolesarsko zvezo. Na svetovni ravni je to še bolj zahtevno, ker znaša kotizacija od osem do deset milijonov, organizacija je zaradi večjih zahtev dražja, recimo dva ali tri milijone. To so preambiciozni načrti.

Delamo lahko na drugih velikih spektaklih. To je res lahko gravel in o tem se že malo pogovarjamo. Druga možnost je močna ženska dirka na ravni World Toura. V gorskem kolesarstvu že imamo dirke na najvišji ravni. Še vedno je moja velika ambicija, seveda v okviru finančne vzdržnosti, organizirati veliko cestno prireditev v Sloveniji. Dirko Po Sloveniji, ki je super projekt, želi KZS podpreti veliko bolj kot v preteklosti in jo pripeljat na višjo raven …

Še višjo? Kako je sploh lahko bolje, če pustimo ob strani fantazije o ravni svetovne serije?

V tem smislu, da postane med ekipami svetovne serije še bolj zaželjena za pripravo na Dirko po Franciji. Tudi v smislu trženjske aktivnosti, promocije. Želimo, da postane še večji dogodek, ne le kolesarski, ampak na splošno kot dogodek v Sloveniji. Giro je že letos obiskal Slovenijo in jo bo tudi prihodnje leto. V Slovenijo bi radi pripeljali celo etapo. Ali je to mogoče, bomo videli, ampak mislim, da si slovenska kolesarska javnost to zasluži.

Po pravici: imate Kolesarsko kartico kolesarske zveze Slovenije?

Po pravici, nimam. Imam licenco, kartice pa ne. Kupil jo bom januarja, ko bo na voljo v novem dizajnu.

Imenitno. Priznam, da je nimam niti jaz.

Delamo, ne le na posodobitvi, ampak na popolnoma novi spletni strani. Seveda bo boljši tudi postopek nakupa kolesarske kartice in vpeljali bomo pridobitev licence na modernejši način.

S kartico imamo sicer zelo velike načrte. Je odličen inštrument za današnje čase. Kolesa so vse dražja in Slovenci v povprečju kupujemo zelo draga kolesa. Po drugi strani se žal dogaja vse več kraj in nesreč, tudi takih, v katerih povzročimo škodo kolesarji. V takem primeru je kartica dobrodošla in nas rešuje. Hkrati bo kartica omogočala razne bonitete pri naših partnerjih. Nekdo, ki si kupi kolo za tristo, petsto, kaj šele pet tisoč evrov, bo za dvajset evrov dobil zavarovanje in kup ugodnosti.

Praktično bi mu morali to kartico …

… podariti?

Ne, zakaj? Potem od tega zveza nima nič. V trgovinah bi jo morali prodajat ali bi jo ob nakupu kolesa prodajal celo sofinanciral ali podaril.

To vprašanje sem postavil, ker mnogi vprašajo, zakaj je ne podarjamo. Ne moremo, ker imamo z njo stroške. Namen zveze pa ni služiti s kartico, ampak jo popularizirati in razširiti. Kot ste dobro omenili, smo se že dogovarjali z distributerji kolesarske opreme in kolesarskimi trgovinami, da bi jo ponujali v trgovinah. Na trgovcih je, ali bodo kartico prodali ali podarili. Navsezadnje je kartica lahko motivacija, da se kupec vrne v isto trgovino.

Pogovarjamo se tudi o trženju kartice po drugih kanalih, ki niso neposredno povezani s kolesarstvom, tako da sem prepričan, da bo v prihodnjih letih dosegla precej večji uspeh.

Če ostaneva pri mobilnosti: vedno sem pogrešal udeležbo KZS pri načrtovanju infrastrukture in akcijah glede varnosti. Jasno, zveza nima kadrovskih virov, bi pa lahko bila partner državnim institucijam. Veliko lahko spet naredi prisotnost enega naših vrhunskih kolesarjev. Voznik avta bo olimpijskega prvaka vzel bolj resno kot povprečnega »moža v pajkicah«.

Strinjam se. Po eni strani je zveza v smislu resursov težko aktivna na tem področju, po drugi strani je to naša moralna dolžnost. Odbor za množičnost in rekreacijo se že aktivno ukvarja s področjem zakonodaje kolesarjenja na cesti. Ločiti moramo med kolesarjenjem kot mobilnostjo in temu morajo biti prirejene kolesarske steze. Drugo smo kolesarji, ki vozimo po cestah za trening in rekreacijo. Ne smemo pozabiti na področje gorskega kolesarjenja in vožnje v naravi. Tretja zadeva je varnost.

Enkrat so krivi za nesreče kolesarji, drugič vozniki avtomobilov. Naučiti se moramo sobivati in uporabljati cestno infrastrukturo v sožitju, imeti empatijo drug do drugega.

V sodelovanju s pristojnimi institucijami se bomo gotovo lotili tudi tega, a v tem trenutku ne morem konkretno reči kaj bo naslednji korak na tem področju. Dobre volje za to je veliko, ne le s strani institucij, ampak tudi nekaterih podjetij. Recimo zavarovalnic. Zanje je to področje zelo zanimivo.

Zaključiva! Kaj vas v prometu najbolj moti kot kolesarja?

To, da nekdo divje trobi za teboj, še posebej, če pazljivo voziš ob robu ceste. Drugič, ko vozniki avtomobilov sekajo ovinke.

Ali kolesarji!

No, zdaj govoriva o voznikih avtomobilov. Kolesarji so bolj ogroženi, ker so manj zavarovani. To ne pomeni, da si lahko privoščimo kršenje prometnih predpisov. Ampak mislim, da ni osebe, naj je voznik avtomobila ali kolesar, ki ne bi nikoli kršila kakšnega predpisa oz. naredila napake. To je človeško. Razviti moramo empatijo, do drugih, če se to zgodi. Drugo je objestnost ali izzivanje. Napake pa se dogajajo in do tega moramo biti tolerantni in pri tem upati, da ne pride do hudih posledic.

 

Najljubši vzpon doma in v tujini.
Težko izberem enega. Resnično skoraj doma Rakitna in Šentjošt, med bolj oddaljenimi Pokljuka in Mangart. To so obenem tudi najljubši spusti. Ne bi pa definiral vzponov ali spustov v tujini, raje izpostavim regijo. Najbolj sem užival v ekvadorskih Andih na nadmorski višini od 3000 do 3500 metrov. V Ekvadorju sem sredi devetdesetih preživel več mesecev na študentski praksi v mestu Cuenca, ki leži približno 2400 metrov nad morjem. Imel sem srečo, da sem bival kar pri svojem šefu. Imel je dve odlični gorski kolesi, o kakršnih sem lahko takrat le sanjal. Enega mi je posodil. Kolesaril sem večinoma sam, ker kolesarstvo tam sploh ni bilo popularno. Krasna narava, malo ljudi.
Najljubši spust doma in v tujini.
Ne maram zelo strmih spustov, najraje imam 5- do 8-, največ 10-odstotni naklon. Pa asfalt mora biti dober. S Črnega Vrha ali Katarine je cesta res katastrofalna. Mimogrede, slišal sem, da naj bi spomladi obnovili cesto s Katarine.
Katere ceste še niste prevozili, pa si jo želite?
Teh je veliko, ampak najprej se spomnim na Stelvio, legendaren, lep, dolg vzpon. Vedno raje imam dolge klance. Zame je lepota kolesarskega športa, da se klanca ne ustrašiš, tudi po nekaj urah kolesarjenja, ko si že utrujen.
S katerim kolesarjem ali kolesarsko bi šli najraje na kavo ali pivo?
Gotovo z vsemi slovenskimi. Z nekaterimi sem že bil na pijači in bom še šel. To je, jasno, prioriteta že po funkciji. Če torej izvzamem Slovenke in Slovence, bi šel še najraje s Petrom Saganom, ki je fascinantna oseba: ni samo vrhunski športnik, ampak tudi dober poslovnež, zabavljač in, mislim, da zelo načelna, močna osebnost.
Kaj najraje jeste pred, med in po rundi?
Odvisno ali grem zjutraj ali popolne. Klasične zadeve: sendvič, musli, testenine, jajca … Med rundo sadne, ovsene in čokoladne ploščice, tudi kakšen sendvič, skoraj nikoli pa gelov. Po rundi običajno hrano, ki jo imam tudi sicer najraje: steake, ribe, pice, testenine, riž, solate … karkoli, samo da ni mleko, ker mlečnih izdelkov ne prenesem že od rojstva.
Kaj najraje pijete pred, med in po rundi?
Spet bo odgovor malo dolgočasen: pred in med vodo in izotonične napitke. Potem pa brezalkoholno pivo, radler ali jabolčni sok z radensko. Ne prija mi toliko sladka pijača, ampak predvsem mehurčki.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Sem navdušen vsestranski športnik, ampak kolesarstvo mi je res najbolj pri srcu. Po eni strani zato, ker deluje enostavno, pa ni. Marsikdo misli, da se le usedeš na kolo in poganjaš, dokler lahko. Ampak ni čisto tako. Po drugi strani zato, ker je garaški šport in te lahko, neglede na pripravljenost, pripelje do konca moči, psihičnih in fizičnih. Ne veš, kje je meja. Všeč mi je, ko dosežeš to raven, da prideš pod klanec crknjen, a še vedno veš, da ga boš prevozil, četudi počasneje. Zame ni le najbolj kul, ampak tudi najlepši šport. Če dodam še to, da lahko v gibanju v enem kosu vidiš sto kilometrov narave, se voziš po gozdovih in hribih, je to res fascinantno.
Kakšno kolo vozite?
Treking kolo Mongoose uporabljam za vožnje v trgovino in mesto na kavo. Gorsko kolo Cube Pro Elite z opremo XT je dober hardtail, ki ga nekateri uporabljajo za dirkanje, jaz pa ga vozim vse manj in je pravzaprav skoraj nov. Z njim sem najbolj hudo padel in bil skoraj eno leto na bolniški. Specialka je De Rosa Protos, super kolo z obročniki Mavic Ksyrium Exalith Pro in komponentami Ultegra Di2. Elektronske prestave me navdušujejo, imam pa klasične obročne zavore in si želim, da bi jih imel lahko čim dlje.
Kakšno kolo bi vozili, če bi bila meja nebo?
Odlično specialko z elektronskimi prestavami, dobrimi obročniki in klasičnimi zavorami. Težko izpostavim eno znamko. De Rosa mi je všeč, ampak všeč so mi tudi novejše znamke, kot je Factor. Moram pa reči, da ne maram mat barve. Všeč sta mi črna in modra, ampak sijaj.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.