Vštric z Grego Boletom

Bole je pripadnik generacije slovenskih profesionalcev, ki je začela pred dobrimi desetimi leti opozarjati na Slovenijo z zmagami na veliki sceni. V karieri je zmagal na profesionalnih dirkah 19-krat, najbolj blesteči pa sta bili v drugi etapi na Dirki po Dofineji leta 2010 in na Veliki nagradi Plouaya leta 2011. Kljub slabši lanski sezoni, ki jo je žal končal z odstopom na Dirki po Španiji, bi si zaslužil vsaj še kakšno leto dirkanja, a ga Rod Ellingworth ni videl v ekipi – tisti Ellingworth, ki je potem tudi sam odšel iz moštva, ki ga je sestavil.

Jeseni je Bole odpotoval v Dubaj in po zmagi na dirki Al Salam sklenil pogodbo s klubom Shabab Al Ahli. Internet me je podučil, da gre za športni klub z nogometno in košarkarsko ekipo, a se ukvarjajo s celo vrsto športov. Del zime je preživel Bole v Dubaju skupaj z Janijem Brajkovičem, ki je odšel za nekaj časa nazaj v Slovenijo, a se naj bi mu čez nekaj časa spet pridružil.

Z Grego sva vzpostavila nekoliko šibko spletno zvezo, ko se mu je ravno iztekala stroga karantena. Zbolel je namreč za covidom-19, se nekaj dni res počutil obupno, a hitro okreval, tako da ga je zadnje dni dajal samo še obupen dolgčas.

Kdaj si izvedel, da ti v Bahrajnu ne bodo podaljšali pogodbe?

Mislim, da so mi to omenili že avgusta, a sem upal, da bom vseeno ostal. Dokončno pa so se odločili septembra. Poskusil sem povsod in stopil v stik z vsemi, ki jih poznam v Evropi, a ni bilo možnosti. V Dubaju pa imam kolega, ki je predsednik kolesarske zveze. Povabil me je na dirko, kjer sem nastopil za njihov klub. Ker se je treba na dirko uvrstiti skozi kvalifikacije, ki potekajo v novembru sem moral priti že zgodaj. Ko smo sredi januarja na tej dirki zmagali, pa se je začelo dogajati.

Si že prej poskusil tudi v Sloveniji? Adria Mobil je precej pomladila ekipo, a kak starešina na cesti vedno prav pride.

Ne, v domačih ekipah nisem poskušal, saj položaj v Sloveniji zdaj res ni rožnat.

Zanimivo se mi zdi, da si podpisal dvoletno pogodbo.

Pravzaprav za leto in pol. Tukaj se namreč sezona začne šele septembra in konča že konec aprila ali v začetku maja. V Združenih arabskih emiratih niso težava temperature minus dvajset stopinj Celzija, ampak plus petdeset (smeh).

Če prav razumem, imaš v ekipi tudi vlogo nekakšnega učitelja mlajšim fantom.

Kolesarstvo je tu zelo razvito, kolesarjev je veliko, ni pa med mladimi pravega znanja. Sicer so kar dobri kolesarji, a ne razumejo kako se dirka, ne ukvarjajo se s prehrano in ni tistega pravega kolesarskega življenja.

Je mogoče govoriti o profesionalizmu?

To so mladi fantje, ki so za slovenske razmere dobro plačani. Tudi denarja je dovolj za profesionalno raven, sicer pa po kakovosti ekipa ne dosega kontinentalne ravni. Ekipo vodi sam šejk Mohamed bin Rašid al Maktum oziroma njegovo osebje. Če on da zeleno luč, se bo delalo profesionalno. In to se lahko zgodi z danes na jutri. V UAE Emirates sicer dirka Yousif Mirza, ampak UAE Emirates je ekipa iz Abu Dabija, ne iz Dubaja.

Ne znam si prav dobro predstavljati kakšen je način dirkanja. Če prav razumem, gre za lokalno ligo s serijo dirk.

Tako, vsak vikend je ena dirka, ki je nekoliko krajša, do sto kilometrov. Seštevajo se točke, a še sam ne vem točno, kako to funkcionira. Težko rečem koliko ekip dirka, ker skupaj nastopajo profesionalci in amaterji, ampak ponavadi je od osemdeset do sto tekmovalcev. Običajno se dirka po kakšni cesti gor in dol ali na krogih. Za kolesarji so tudi spremljevalni avtomobili, skratka, vse je tako, kot mora biti.

Predvidevam, da se dirke običajno odločijo v šprintu.

Ali na veter. In v vetru se fantje kar dobro znajdejo.

Praviš da se sezona konča konec aprila. Kaj sledi? Se vračaš v Slovenijo?

Pravzaprav še sam točno ne vem kdaj je sezone konec, ampak nekje konec aprila ali v začetku maja. Takrat bom šel domov, pred začetkom šolskega leta pa načrtujemo, da pridemo sem s celo družino. Poskusili bomo živeti v Dubaju, tukaj nam namreč vse omogočijo, šole so sicer drage, ampak tako pač je. Žena si je že od nekdaj želela živeti tu. Zanjo je sicer trenutno res težko. Ni me doma, v Sloveniji je karantena in vsi otroci so doma.

Kje bivaš?

V najetem stanovanju izven središča Dubaja, predelu se reče Motor City. Ker je čisto blizu kolesarske steze, grem lahko s kolesom tako rekoč iz sobe takoj na kolesarsko stezo. Na cestah v Dubaju se namreč ne kolesari.

Kako je videti kolesarsko življenje v puščavi? Kdaj se gre na trening?

Pozimi ne prav zgodaj, ob deset ali enajstih. Zjutraj je namreč mraz in v puščavi je lahko januarja in februarja tudi pet ali osem stopinj. Proti poletju pa se gre precej prej, že aprila bomo hodili zgodaj zjutraj. Novembra, na primer, smo odšli na trening ob osmih zjutraj.

Bi priporočil rekreativnim kolesarjem Dubaj za zimski kolesarski dopust?

Ni slabo, sploh če pridejo s celo družino in gredo žene malo po Dubaju in v šoping. Imaš tudi hribe, ampak moraš do tja z avtom, eno uro vožnje. Imaš klanca 20 kilometrov na 1400 metrov.

Ker se vse dogaja v okolici Dubaja, odpadejo nadležna potovanja. Verjetno ti to kar ustreza.

Tako, in za krajše dirke niti ni treba prav veliko trenirati. Treniram dve, tri ure na dan, in sem pripravljen.

Nimam nobenega razloga, da bi se pritoževal. Seveda, to ni več World Tour, ampak situacija je nanesla, da je pač tako. Drugače bi bilo, če bi bil star 25 let in izpadel iz World Toura, v tem primeru bi se gotovo tolkel po glavi.

Skratka, če bi imel ob sebi družino, bi bilo že skoraj sanjsko življenje.

(smeh) Za to moraš pa tukaj že kar dobro zaslužiti. Moraš vedeti, da stane v Dubaju kava šest ali sedem evrov. V naslednji rundi bom verjetno vzel dol kavomat, tudi če bo draga poštnina.

Ne more biti poštnina tako draga, kot je v Dubaju draga kava. Ko se boš vrnil domov, boš verjetno poskusil kaj dirkat tudi pri nas.

Če bo možnost, veš da bom. Državno bom gotovo odpeljal, če bo mogoče pa še kakšno dirko za reprezentanco. Lahko se zgodi marsikaj, navsezadnje lahko pogodbo s tukajšnjim klubom prekinem kadarkoli.