Prvi letošnji dober gravel

Triinštirideseti dan leta 2022. Petindvajseta vožnja s kolesom. A šele prva, ko sem se imel – v nasprotovanju z vsemi pričakovanji – res dobro. Pozor: morda je to malo osladen tekst. Bolj osladno pa ne znam.

Pošteno povedano: zima mi gre na živce. Sem pa tja me sicer popade romantika in z veseljem vozim skozi meglo. Skoraj sadomazohistično uživam tudi na kak pošteno mrzel dan, ko se na bradi in brkih dela led in sem si všeč, ker sem čvrst kot japonsko jeklo. Če že, naj bodo razmere res obupne, ker če je samo napol mraz, ravno tako zebe, samo da ni zanimivo. Klinc gleda pršec, če se lahko zliva kot v Bangladešu poleti.

Požri gnoj! Trpí!

Ampak večinoma mi gre vse to samo prekleto na živce. Na kolesu pozimi zmrzujem samo zato, ker se mi zdi noro plačat več sto evrov za opremo in zajetno mesečno naročnino zato, da bi pred ventilatorji in ekranom izvajal dejavnost, ki vsebuje samo en element kolesarskega športa, a ne bistvenega, torej premikanja skozi realni prostor.

Pa tudi zato, ker se mi ne ljubi ven iz Ljubljane. Res ne. V dveh letih, kolikor traja ves ta epidemiološki cirkus, sem postal urbani zapečkar, kakršne sem vedno črtil. Dobro, res se po zaslugi bicikla skoraj vsak dan znajdem na podeželju, kjer fašem gnoj s ceste med zobe.

Kakorkoli, kar triinštirideset dni je torej trajalo, da sem se imel končno fajn. Štiriindvajsetkrat sem bodisi že štartal z odporom bodisi me je odpor popadel nekje sredi poti. Spraševal sem se, če je z menoj kaj narobe. In ugotovil, da je prav ta odpor dokaz, da ni z menoj nič narobe. Osladni vplivneži in vplivnice, ki se s kolesa vedno režijo na vse pretege in vas spodbujajo, da greste še dlje, še hitreje, še večkrat … tisti lažejo.

Če hočeš kar naprej uživat, se loti kakšnega druge dejavnosti. Sicer pa požri tisti gnoj s ceste, potem pa stisni zobe in se pregrizi do boljših časov.

Težaven januar

Leto se je, kot običajno, začelo grozno. S spoznanjem. V vseh triinštiridesetih dneh nisem niti enkrat pošteno raztegnil krakov. Niti enkrat se nisem postavil v položaj, s katerim bi krepil mišice jedra. Zato pa telesna masa upada celo hitreje kot sem načrtoval, resda pa je bil načrt cagav: kilogram na mesec. Kupil sem celo novo vago, ki je srednje pametna, a po mojem črpa podatke iz neke čudne baze in me je kar sram povedati kaj vse mi je vrgla v glavo v obliki diagrama, ki predstavlja Gaussovo krivuljo neke populacije, ki je očitno precej v formi in še zdaleč ne gre za povprečne ljudi z ulice.

Tolažil sem se lahko samo s talentom, ki me v neko vsaj približno normalno formo pripelje v dveh do treh tednih konsistentnega kolesarjenja. In ko sem bil ravno tam nekje, ko sem si začel predstavljat, da bi se lahko brez težav privlekel na Krim, je v zgornji del dihal vdrl virus, a ne nujno tisti, na katerega si takoj pomislil. Več testov je bilo v več dneh negativnih, tako da v obstoj tega hudiča še vedno ne verjamem čisto. Ker je stroka rekla, da bomo v tem krogu prišli v stik z njim vsi in ker sem bil potem še štirinajst dni gnil, si težko predstavljam, da bi bilo lahko kaj drugega.

In potem še to prekleto vreme. Kolikor toliko normalno se je dalo vozit samo po barju, ne samo zato, ker sem na tisti Gaussovi krivulji bolj na desni strani osi x in me je prizadel vsak klanec, tako da sem se raje držal ravnine. V gozdovih nekaj sto metrov više od morosta je bila svinjarija, da bog pomagaj. Sredi januarja sem sicer skočil na Pokojišče, kjer so se gume ponekod vdirale centimeter globoko v blato, in potem na obronke Menišije, od koder sem prišel dol ves trd od strahu in se še zdaj čudim, da sem se na petnajst kilometrov dolgem ledenem poligonu razlepil samo enkrat.

Triinštirideseti dan je bil običajen dan

Šele ta vikend sem si upal vrnit. Še več, hočem na drugo stran, pogledat kakšna je situacija v Cerknici. Ampak tega sem se lotil previdno, kot da grem na južni tečaj. V dveh delih. Soboto sem rezerviral za sondiranje terena. Izkazalo se je, da sta sneg in led zgodovina, še več, vlažnost makadamskih cest je večinoma optimalna. Podlaga je hitra, guma v ovinku dobro prime.

Od sobote sem pričakoval malo, a dobil vse, kar sem hotel: prvi dober gravel letos. Ni bilo idealno. Na kolesu sem lesen, skoraj prestrašen; ne vem kdaj sem nazadnje resno zaviral na makadamu. In po treh urah se ni simpatično vračat na vzhod, če brije neugodno oster vzhodnik. Ampak samo za prizor na uvodni fotgorafiji se splača … ne vem zakaj, ampak to je moja najljubša gravlerska kulisa. Morda zato, ker ni nič posebnega. V svetu, kjer bi vsi radi izstopali – a jim to seveda sploh ne gre –, mi je vse bolj všeč tisto, kar je povsem običajno.

Štiriinštirideseti dan bo daljši

Ko zdaj to pišem ob vrčku temnega piva in neverjetno optimističnih funky ritmih banda Delegation, se sploh ne počutim kot kupček dreka. Že dve leti ugotavljam, da so štiri urice na kolesu optimalno dolga rekreacija. Zato me precej jezi, ker imam zdaj v sosednjem zavihku odprt Strava Route Builder, na katerem je izrisana 120 kilometrov dolga ruta, s tem da bom do doma naklikal še okoli trideset kilometrov. Nedelja bo dolga. Zvečer se bom ob vrčku temnega počutil izvrstno. Kot kup dreka.

Komentarji

Svaka čast. Matej, glede na to, da so temperature skoraj zgodnje pomladanske in ceste dokaj čiste, te ne vleče več na cestaka.
Če boš še kdaj šel, daj objavi še kakšno turo z asfalta.

V bistvu me vleče na asfalt. In glej, pet ur razmišljam v gozdovih kako je mogoče, da v celem dnevu nisem srečal niti enega zmeneta. Dobro, v nedeljo zjutraj sem imel malo sreče. Potem sem bil pač na samem.

Ko pridem v Vnanje Gorice, pa v desetih minutah nabašem na dva zmeneta, ki drug za drugim prehitita na centimetre. Na prazni cesti. In se domov vseeno vrnem togoten.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.