Tisoč in ena gozdna cesta nad Logatcem

Vsak izlet ima cilj, a ta ni vedno geografsko določen. Ni nujno da so cilj prelaz, vrh, pot ob reki ali kosilo. Včasih je še bolje, če je cilj samo vožnja po enolični pokrajini sredi ničesar. Kolesarski zen. Planinsko polje bi bilo lahko vmesni cilj, a je bilo na trasi bolj spotoma. Če bi se držala više, skoraj ne bi prišla v civiliziran svet. Cilj je bil tokrat začutiti najboljše makadamske ceste kar si jih lahko zamislite. Tako gladke, da so skoraj dolgočasne. Obenem pa ti žal vedno, ko je konec.

Ko idilo v gozdu zmoti kolesar

Ljubljanske gravlerje je obdarovala Marija Terezija že davno pred izumom bicikla, ko je ukazala za potrebe poljedelstva izsušiti močvirje med mestom in gozdnatimi pobočji na jugu. Za umirjeno drsenje po makadamih skoraj ni boljšega od te obširne ravnice, a po drugi strani se tisti pravi užitek začne, ko se nekje na južnih obronkih zaženemo v gozdove. Tokrat se zato začne izlet v Logatcu, kamor sem po že dobro zguljenih makadamih pridrsal z Vrhnike in po skriti enoslednici naravnost v logaško industrijsko cono. Kraj srečanja: mestno pokopališče, kjer je tudi primerno parkirišče. Cilj: začutiti cesto.

Asfaltirana cesta proti Lazam je komaj poldrugi kilometer dolgo ogrevanje preden skrenemo desno na gozdno cesto, ki se vzpne za kakih šestdeset metrov. Prav na začetku ceste sem nekoč naletel na prizor, ki ga človek raje ne bi videl. Avto, parkiran na začetku te gozdne ceste tako malomarno, da sem komaj prišel mimo, je pravzaprav ščitilo intimo ženskega bitja, ki je imelo opravka z nujno potrebo številka dve. Obrambno linijo sem z enoslednim vozilom z lahkoto prebil, najprej njo v najbolj kočljivem položaju, ki si ga je mogoče zamisliti, malo naprej pa s hrbta presenetil še moško in pasje bitje pasme nemški ovčar, ki sta stražila teren na zahodni strani.

Imela je smolo, da sem prišel mimo, kajti to je precej neobljuden teren. Drugače je, ko se po precej strmem spustu prevalite prav blizu Kalcam, kjer je precej več pešadije. Pa seveda vseeno ne toliko, da bi zmotila gravlersko idilo.

Otroška svoboda je prava svoboda

Drugi vzpon je zložen, dolg kakšne tri kilometre, a ker cesta sledi razgibanemu terenu, se občasno kar napne ali blago spusti. Bolj proti koncu preseneti obsežna krčevina in za ovinkom čedno urejena domačija. Kališe, se reče. Le enkrat sem tam videl človeka, sicer vlada popoln mir.

Pot se nadaljuje skozi gozd, a se cesta kmalu prevesi navzdol in do razpotja, ki ga boste skoraj gotovo zgrešili, saj se cesta na desni priključi pod takšnim kotom, da je praktično nevidna. Obrat, malo navzgor in potem spekatakularno slovo od Logaškega ravnika. Strmo je kot le kaj, tudi do slabih dvajset odstotkov in še naravnost gre. Iz gozda priletimo v popolnoma drugačen svet tako hitro, da je presenečenje skoraj popolno. Planinsko polje! Unico prečkamo tik preden malo naprej ponikne, pred nami pa cvetoča ravnica.

Človek zlahka zgreši odcep levo in v tem primeru ga po kratkem odseku makadama čaka do Laz nekaj kilometrov neprometne asfaltirane ceste skozi Jakovico. Lepo je. Z avtoceste je to ogromno kraško polje skoraj neopazno in vzbudi zanimanje samo, ko je poplavljeno, sicer je samo še ena oddaljena ravnica. Zato je bolje potovati s kolesom.

Še bolj simpatično je pred gričem, ki se zajeda v ravnico, zaviti ostro levo in se v Laze zapeljati po poljski cesti skozi Babin dol. Tam sem zadnjič dohitel lokalna mulca, ki sta drvela na biciklih čez polje kar razoglava in brez vsake pameti, kot smo to počeli mulci pred tridesetimi leti. Pogosto nabijamo o svobodi, ki nam jo nudi kolesarjenje, ampak kakšna je to svoboda, če buljimo v navigacijo in nas med vožnjo črvičijo vprašanja o optimizaciji opreme? In če imamo ves čas pred seboj neki cilj?

Dva tipa cest, dva svetova

Laze so zanimiv kraj z zanimivo mlekarno. Menda obratuje nekje v vasi tudi bar in če je to res, je skoraj gotovo edini na tej poti. Nisva se ustavljala, tokrat je bil dan za divjino. Komaj dva kilometra vodita po ravnini, potem je že strma cesta, ki se iz vasi vzpne nad avtocesto in potem še čez železnico.

Vedno imam nenavaden občutek, ko gravlam čez ali ob avtocesti. Oba svetova ne bi mogla biti bolj različna. Spodaj prometnica, katere edini namen je hitro priti iz enega v drug kraj, zgoraj pa cesta, ki je pravzaprav igrišče, čeprav so jo seveda zgradili iz za življenje praktičnih razlogov, tako da smo tudi na tem igrišču predvsem gostje. Spomnim se kolesarja, ki je preklinjal gozdarje, ker so razrili dvesto metrov njegove ceste. To je tisto, ko se človek oddalji od narave, in ne razume več, da ceste niso zgradili zanj, ampak za gozdarje.

Takoj za železnico je na desni železniška postaja Planina – vas Planina je sicer precej daleč na drugi strani Polja –, ampak desno sva zavila šele na naslednjem križišču in se spet za nekaj časa poslovila od hiš. Vstopala sva na Menišijo, kjer vladajo zakoni narave in njeni najbolj najbolj divji predstavniki – medved, volk in ris. Tako jo oglašujejo, a k sreči oglaševanje ni tako temeljito, da bi planoto preplavile množice.

Monotonija, ki nam je všeč

Tod se k sreči nikoli ne bo naselil človek. Ko se bo bo to konec za naravo. Zdaj je svet ravno prav kultiviran: že za zlikane gozdne ceste so komaj našli prostor med vrtačami, zato kar naprej vijugamo levo in desno. Cest je toliko, da verjetno še lep čas ne bom prevozil vseh, vseeno pa boste srečali kvečjemu kakega gozdarja in morda znanstvenika, rekreativci pa komaj najdejo do tja.

Desno bi se spustila v Rakek, naravnost v Begunje pri Cerknici, a sva obrnila na sever, proti Pokojišču, ves čas navzgor. Ničesar zanimivega ne morem povedati o tej poti. Ena sama monotonija. Tista, ki nam je všeč.

Še pred Pokojiščem sva, samo zato, da monotonije ne bi prekinilo naselje, odvila levo in se vrnila na cilj. Dobrih dvesto metrov spusta je do Logatca.

Na okroglih 40 kilometrih se nabere za kar 700 metrov višinske razlike, čeprav so na poti vsega štirje vzponi, ki bi si zaslužili kategorizacijo, pa še ti so kratki, z od 40 do 130 metri višinske razlike. Seveda pa je teren na kraškem svetu ves čas razgiban. Boljše trase za prvo spoznavanje z gravlanjem si ne bi mogli izmisliti. Asfalta je na vsej poti samo kakšnih pet kilometrov, in še to večina v Logatcu ter nekaj malega v Lazah. In kaj je najbolje? To, da ima ta krog tisoč in eno variacijo, zato vsakič vzbudi željo, da bi se vrnili. Ali, še bolje, pot podaljšali tja do Cerknice in še naprej. Ali na kolo namestili torbe in bi bila to šele prva etapa na daljšem potovanju.