V strmine nad Logatcem

Vzrok za dva tedna trajajočo lenobo je bilo morda tudi valjenje po grušču, od katerega še tudi po treh tednih nisem prišel čisto k sebi niti fizično in še manj psihično. Ves ta teden me ni nič grizlo, če na kak lep, sončen dan nisem šel na kolo. Res pa je bilo sončnih dni malo. Še ko sem šel na kolo, pa nisem videl smisla v basanju na živo in mrtvo. Ne da nisem poskušal, ampak potem ni šlo. Že dva tedna nisem na kolesu sedel več kot tri ure, bodisi sem izkoristil prevoz domov bodisi sem raje spremljal starega, kot da bi šel solo sto kilometrov dlje. Želel sem si nekaj resnega, a se mi ni ljubilo. Do ponedeljka, ko sva se z Blažem končno ujela. Naključje je hotelo, da točno leto dni po najinem prvem izletu.

Gravel malo drugače

Hribi med Logatcem in Rovtami so prepredeni s krasnimi asfaltiranimi cestami, gravlal pa sem tam samo enkrat in še takrat v naglici, ker se je nebo zapiralo z vseh strani in sem med gromom in bliskom komaj pobegnil skozi edino režo, tam nekje pri Godoviču. Tereni so v teh hribih neizprosni, a simpatično drugačni kot v gozdovih pod Krimom, Snežnikom, v Javornikih, na Hrušici in Menišiji.

Ceste in kolovozi nad prometnico Kalce–Godovič so strmi in nasuti z grobim peskom ali gruščem, ki pretrese kosti, gozd pa je redkejši in več je krčevin okoli domačij, ki so raztresene povsod naokoli, tako da je težko uganiti, kateremu kraju pripadajo. A poleg odličnih razgledov sem ter tja nagrajujejo tudi dolgi odseki temeljito zlikanih makadamov. To je bil prvi del kroga. V drugem delu pa sva iz Hotedršice skočila na obronke Hrušice in se vrnila v Kalce po novo odkritih cestah, kjer se po Stravinih vročih zemljevidih gravla bolj redko.

Seveda sva štartala iz Ljubljane, a transfer do Vrhnike in potem naprej do Logatca ni nič posebnega. Zgolj nekaj, kar mi gre na solo akcijah počasi že na živce. A nazaj grede se je obetal sila ugoden jugozahodnik, z njim pa postane zabaven, že skoraj adrenalinski, tudi ta ravninski raztežaj.

Po kolovozih okoli glavnih cest

Logatec ima gravlersko obvoznico, ki od industrijske cone vodi pod Sekirico, lahko po severni ali malo bolj razgibani, a hitrejši južni strani. Na glavno cesto se pride blizu gradu, prav pri križišču, kjer zaviješ proti Žibršam. Med hišami utegne imeti nekaj težav celo navigacija, ampak slednjič sva se znašla na makadamu ob Črnem potoku. Tam sva srečala zadnje kolesarje.

To ni najlepši odsek na poti, a v udobnem tempu se splača uživati, dokler lahko. Ko se namreč dolina zapre, se cesta zoži in se skozi nekaj ovinkov kar nasilno vzpne z nakloni tudi do 20 odstotkov. So pa klanci relativno kratki in že kmalu sva bila pri prvi domačiji, ki se po zemljevidu sodeč imenuje Cunta.

Še en strm odsek skozi gozd in spet čistina, tam še brez solidnega razgleda.

In nova domačija. Korenč. To je ena tistih spontanih fotografij, saj poznate. »Pa nogo našponaj,« je rekel.

Lagoden ritem

Pokrajina je surova, a v ravno prav nežnem tempu je šlo, ne da bi utihnila.

Že Rovte so v rovtah, domačije okoli Žibrš pa sploh, zato je tudi več makadamskih cest in kolovozov, ki jih bo treba letos podrobneje raziskati. Slednjič sva naletela tudi na asfaltirano cesto, a se je nisva niti dotaknila, ker se je levo spustil makadam.

Okoli Snežnika, Krima in Menišije so tereni res prijetnejši, tako da sploh nima smisla voziti z nizkim tlakom v gumah. Tudi tamkajšnja samota prija, v nekaj sto urah kar sem se tam vozil nisem videl niti medveda ali pa morda enega, a zanj nisem čisto prepričan. Vendar naravo v tistih gozdovih preveva nekakšna melanholija, ki bi se je verjetno slednjič nažrl tudi puščavnik. V teh rovtah pa človeku zlepa ne postane dolgčas. Pri eni domačiji te oblaja pes, potem se odpre razgled na Julijce, malo naprej te pribije smešno strm vzpon in potem je v zaselku sredi ničesar, povsod okoli so samo makadamske ceste in kolovozi, parkiran polpriklopnik.

Tako sva se kar nekaj časa prevažala na nadmorski višini od 650 do 700 metrov.

Potem pa padla v Žejno dolino. Spust je napet, cesta je slaba in strma, tako da nisem niti poskusil ustaviti pri izvirčku, za kar mi je bilo kasneje žal. Žejna dolina je lep odsek poti, šele doma pa sem ugotovil, da gre za geografsko, geološko, speleološko, botanično in zoološko znamenitost. To so tereni tik pod Medvedjim Brdom, ki ga mora poznati vsak resen kolesarski izletnik iz osrednje Slovenije. Tako lepih in malo prometnih asfaltiranih cest kot v Rovtah, je malo.

Nazaj na vzhodno stran rapalske meje

Ravnine je v dolini malo in kmalu se cesta nadaljuje skozi gozd, tam pa je že naslednja znamenitost: Snežna jama v Bretetovi dolini. Prav dosti ni videti, še snega ni bilo.

Sledi kar dolg spust po asfaltirani cesti do Ivanjih Dolin. Še malo naprej je Godovič in odondod se je možno zagnati na Hrušico po gozdnih cestah, a sem na zemljevidu odkril pot vzporedno z glavno Kalce–Idrija. Začne se dolgočasno.

Spust na glavno cesto pa je zanimiv, a vozen in ima potencial, da se tja še vrnem. Slab kilometer se je treba potem zapeljati po glavni cesti, kjer na poti v Hotedršico mimo ostankov mejnih prehodov prečkamo nekdanjo rapalsko mejo.

Na Hrušico, v znano neznano

Žabar je imel zjutraj še zaprto, na Vrhniki in v Logatcu se nisva ustavljala, zato sem vse stavil na Turka v Hotedršici, ampak tudi ta je vabil kvečjemu k osebnemu prevzemu malic. Bog pomagaj na poti v hrušiške gozdove, na kofein pač nisva mogla računati.

Čez polje sva vstopila v Novi Svet, ki sploh ne daje vtisa vasi, ker so zaselki raztreseni daleč naokoli. Tam je kar nekaj asfaltirane ceste, avta pa nisva srečala, še živega človeka ne. Ko sva z gozdne ceste priletela na precej široko prometnico in je Wahoo rekel levo, pa sem ugotovil, da nekaj ni v redu.

Nisem pričakoval, da bova prišla na cesto Godovič–Črni Vrh. Tudi potem, ko sva zavila spet levo v gozd, sem se še vedno začudeno gladil po bradi, a še nekaj časa je trajalo do ugotovitve, da očitno slediva neki drugi varianti sledi, ki sem jo bil naložil na števec kaj vem kdaj. Zdaj sem približno vedel kje sva, ne pa tudi, kam greva. Do Stare pošte? Nisem se mogel niti spomniti, če sem se tod že kdaj vozil. Malo me je skrbelo kam naju peljem, z vodnimi zalogami sva bila že na tesnem, a je števec rekel, da imava do doma samo 60 kilometrov. Poleg tega sva se vozila po kar obljudenih krajih med zaselki vasi Lome.

Tavanje

Dobro se mi je zdelo spet vedeti, da sem se tod že vozil. Blaž me je vestno opozoril na ročno izdelan smerokaz za Hotedršico, kot da ga je bilo mogoče zgrešiti. »Mislim, da vem katera cesta je to. Prej sva šla mimo tam, kjer se konča,« sem bil pameten in klatil naprej proti Stari pošti. Vedel sem pa o tej cesti toliko kot on, to mi je bilo jasno že takrat.

Še za slabih sto metrov sva se povzpela, preden sem ugotovil, da sva šla predaleč. Obrnila sva. In ugotovila, da bi morala slediti smerokazu za Hotedršico. Spet nisem imel pojma kam greva. Poleg tega nisem bil čisto prepričan, da se bo spust v Hotedršico iztekel korektno, kajti pot je bila zanič, ena tistih, ki se lahko iztečejo v brutalno enoslednico. Vseeno ima tudi ta pot še potencial, da se vrnem, sploh zato, ker se slednjič prav lepo razširi v gladko, belo progo. Da je moralo biti nekoč tukaj kar živahno, kažejo tudi razvaline ogromnega objekta.

Malo naprej sva naletela še na moped, ki je bil tujek v tem gozdu toliko kot iver v očesu.

Fatamorgana

Za seboj imamo že težje preizkušnje, a tudi ta ni minila čisto brez posledic. Še dan ali dva nazaj bi pot zlahka prevozila s pol litra vode, tokrat pa je bilo kar toplo in po treh urah je bila v bidonih suša. A zdaj sva bila spet med hišami in očitno je bila želja po vodi večja, kot so izdajale besede. Blaž je skoraj že ustavil pri nečem, kar je omenil kot vodnjak … ampak je bil klasičen vrtni palček.

Tako hudo, da bi beračila za vodo pri dobrih ljudeh, vseeno ni bilo. Nekaj kilometrov sva še gravlala, potem pa priletela na glavno cesto malo pred Kalcami in nekoliko spremenila načrt, tako da sva šla naravnost v center Logatca. Center. In tako vidiš dva pacienta, ki se na 40-milimetrskih gumah skozi mesto peljeta po vodo od 40 do 45 kilometrov na uro.

Kljukec nama je postregel z vsem, česar nisva dobila pri Žabarju in Turku.

Hitro. Udobno.

Večino bo verjetno zadovoljil tudi krog z izhodiščem v Logatcu – povezava do sledi GPX je na koncu članka. Mogoče ga je tudi skrajšati za kakih 15 kilometrov in se povsem izogniti Hrušici. Kdor gre iz Ljubljane, mora pa računati na dobrih 120 kilometrov in dobrih pet ur. Domov sva se vračal po isti poti, kar je na Vrhniki vzbudilo dilemo. Veter je bil namreč ugoden in podplati so zasrbeli v želji po tem, da z nekaj truda nazaj vzamem tiste KOM-e, ki mi po mojem pripadajo. A po drugi strani je bilo prijetneje gnati stroja s 35 kilometri na uro brez prevelikega vložka moči in v hitrosti raje uživati, kot trpeti.

Idealen dan. V zmernem, a športnem tempu. Na dolgi, a ne nesramno dolgi trasi. Z nekaj strmimi, a ne predolgimi klanci.