SBT GRVL prihaja na televizijo

Amerika! 15. avgusta letos na malih in ne tako malih ekranih ne bomo v živo spremljali samo Vuelte, ampak tudi eno najpomembnejših gravlerskih dirk, Steamboat Gravel.

SBT GRVL

SBT GRVL je Velonews lani uvrstil med pet spomenikov gravlanja in to kljub temu, da so dirko dotlej izvedli samo enkrat. Lani je zaradi covida-19 odpadla, letos pa so spet privabili zvezdnike tega športa in razprodali 3000 štartnin v trenutku. Denar za organizatorja očitno ni težava: SBT GRVL zagotovi najboljšim zajetne finančne nagrade, najboljše ženske zaslužijo precej več kot na večini cestnih dirk v Evropi, zdaj pa je Wahoo plačal še za stroške prenosa zadnjih dveh ur dirke v živo.

Z makadama na televizijske zaslone

Dirko bodo prenašale MTN TV, ki bo poskrbela tudi za produkcijo, in lokalne televizijske postaje iz Kolorada, vsi iz daljnih dežel pa jo bomo lahko gledali na SBT GRVL-ovi spletni strani. Komentirala bosta Matt Lieto, nekdanji triatlonec in Ironman, ki je bil leta 2019 na pragu svoje petdesetletnice na SBT GRVL deseti, in Jayson O’Mahoney, človek, ki je pravočasno registriral domeno gravelcyclist.com.

Kaj pomenita »zadnji dve uri prenosa ženske in moške dirke na črni progi« bomo še videli, glede na to, da ženske dirkajo dlje kot moški. A glede na sloves organizatorja, ki zgledno poskrbi za enak pristop do obeh spolov, gotovo ne bomo razočarani. Prenos same dirke bodo podprli še z intervjuji in zanimivostmi o opremi – domnevamo, da se bo precej govorilo o sponzorjih, ki za ves ta šov plačujejo.

Kdo bo pa to gledal?

V Evropi so govorice o gravlanju kot Ucijevi disciplini potihnile, kar ne preseneča, glede na to, da ima Mednarodna kolesarska zveza med pandemijo več kot dovolj dela z reševanjem obstoječih programov. V ZDA pa se, ob tem, ko je cestno kolesarstvo v krizi, razvija gravlanje kot alternativa, ki ni več tako zelo alternativna. To je krasna in dinamična disciplina za rekreacijo in dirkanje, vprašanje pa je, če je dogajanje na 230-kilometrski dirki, ki traja več kot šest ur, kolesarji pa se pripeljejo v cilj napol mrtvi, dovolj dinamično za to, da bi ob njem dremali na kavču.

Pred časom smo za nekim omizjem razglabljali, da si želimo še več reportaž z velikih gravlerskih dirk, ki bi ta šport popularizirale, ne da bi moral organizator zapraviti ogromno denarja za prenos v živo. Kot nepomembno zanimivost se seveda pokaže najboljše, sicer pa se reportaža osredotoči na tisto, kar je pri gravlanju zares pomembno: to so pokrajina, udeleženci z jeziki do tal in tudi kak bradač vedno prav pride za tovrstne zgodbice in za to, da jezi spletne komentatorje.

Da bi dve uri skupaj gledali prenos, kot na primer Pariz–Roubaix ali kak drug pravi spomenik, pa se nam je zdelo nekoliko neverjetno.

Če smo gledali zviftanje, bomo pa še to.

A nekaj podobnega smo gledali in v tem noro uživali včeraj na Dirki od Tirenskega do Jadranskega morja. Ko se je Mathieu van der Poel podal v samomorilski napad, ni sprva nihče verjel, da bo prišel do konca, potem smo vsi verjeli, da bo prišel do konca, na koncu pa je skoraj izgubil, ker je Tadej Pogačar skoraj naredil to, kar je Primož Roglič na Pariz–Nici dan prej naredil Ginu Mäderju. V zadnjih dveh urah so se spopadli mož na moža in kapljali v cilj eden po eden – je pa tudi res, da je bil pomemben faktor dinamike tudi spopad za skupni seštevek med Pogačarjem in van Aertom.

A tu je še en primer: se je kdo dolgočasil na gravlerski cestni dirki Strade Bianche? V zadnji uri ali dveh prav nihče. Vseeno pred prelomnim prvim prenosom gravlerske dirke obstaja bojazen, da bomo na dirko pozabili takoj, ko je bo konec. Ne dvomim, da bo bolj razgibana, kot je bilo Ucijevo svetovno prvenstvo v zviftanju ali kakor koli se mu je že reklo. Dejstvo pa je, da so nas k ogledu e-športnega svetovnega prvenstva pritegnila velika kolesarska imena. Teh gravlerska scena še nima. Malo sem vohljal po internetu, a resnih informacij o štartni listi nisem dobil.

Kjer je kamera, tam so zvezdniki

Dirkala naj bi Laurens ten Dam in Peter Stetina. Oba imata na programu dan prej 160-kilometrski gorskokolesarski maraton Leadville 100, ki poteka poltretjo uro vožnje od Steamboat Springsa. Na štart bosta prišla s kislimi nogami. Spodobilo bi se, da bi na štart svoje predstavnike poslal EF Education Nippo. Prepričan sem, da bodo dirkali tudi Ian Boswell in Colin Strickland pa Heather Jackson in Amity Rockwell iz druščine Wahoo Frontiers. Nenavadno bi bilo tudi, če bi manjkala prva in edina zmagovalec in zmagovalka tega gravlerskega spomenika, Ted King in Brodie Chapman.

Ali je to dovolj, da nas bodo v tisto nedeljo zgodaj zjutraj prikovali pred zaslone, je seveda vprašanje. Verjetno se niso prijavili Mathieu van der Poel, Wout van Aert, Julian Alaphilippe, Tadej Pogačar in Primož Roglič, torej najbolj vroča peterica kolesarjev na svetu ta hip.

A v boju za medijsko pozornost se SBT GRVL uspešno spopada z Dirty Kanzo oziroma Unbound Gravlom, kot se po novem imenuje uradno neuradno svetovno prvenstvo gravlanja, potem ko so se v zadnjem letu novi organizatorji ukvarjali s politično korektnostjo.

Komentarji

martinjesihdale
15. 3. 2021 22:01:57

“... in tudi kak bradač vedno prav pride [...], da jezi spletne komentatorje.”

:D

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.