Liege–Bastogne–Liege 2022: Remco zmaga s številko 13

Liege–Bastogne–Liege ni najatraktivnejši spomenik na svetu. Zlahka si ogledaš le zadnjih štirideset kilometrov, samo za ugotovitev, da se na Cote de La Redoute spet ni zgodila odločilna akcija, ampak je bil samo formalnost. A letos je bilo drugače. Tisti, ki je enostavno moral zmagati, zase in za ekipo, je moral napasti zgodaj in končno je La Redoute upravičil svoj sloves, ki ga je imel desetletja nazaj. Res pa je bil to bolj ali manj teater z le dvema dejanjema: kolosalen padec in kolosalen napad. 

Padec, ki ga začutiš pred televizorjem

Zlahka se pojavi očitek, da je Remco zmagal, ker so se prve odločitve začele pred dirko. Primož Roglič rešuje težavo s poškodbo mišice, Tadej Pogačar je pokazal, da je družina pomembnejša od športa. A to je seveda neupravičen očitek: kot če bi Pogačarjevo zmago na Strade Bianche omalovaževali, ker sta v Toskani manjkala Mathieu van der Poel in Wout van Aert. V Valoniji je imel Evenepoel vseeno skoraj popolno konkurenco, dokler je ni opral v tako velikem slogu, da je vsakršno spraševanje, ali bi to lahko držala najboljša kolesarja na svetu, zgolj izguba časa. Tega ne vemo.

Za razplet je bil odločilen padec 62 kilometrov pred ciljem, ko je na spustu pri hitrosti blizu 70 km/h padlo vsaj 25 kolesarjev, cela vrsta pa jih je obtičala v gneči. S posnetka ni bilo jasno videti kaj se je zgodilo. Po Pidcockovih besedah, ki je med prvimi poletel, kot bi sedel na katapult, se je kolesar TotalEnergies rinil naprej in povzročil efekt domin.

Seznam poškodb je grozljiv, od poškodbe testisov do zlomljene čeljusti, najslabše pa jo je odnesel Julian Alaphilippe. Padel je že na Strade Bianche in zdaj na drugem velikem cilju sezone, a s hujšimi posledicami: dve zlomljeni rebri, zlomljena lopatica in pnevmotoraks. Prizor v jarku ležečega, povsem nemočnega Alaphilippa, je Romaina Bardeta tako šokiral, da se ni ukvarjal s seboj, ampak je pomagal rojaku in po krajšem lovu glavnine odstopil.

Dobro pripravljen napad

Takrat je bil Bahrain Victorious na misiji raztegovanja pelotona, ki so jo začasno prekinili, da so vsi po padcu prišli kolikor toliko k sebi, navsezadnje je v gneči obtičal tudi Dylan Teuns. Brez tega padca bi morda začeli napadat že na Col du Rosier, ki pa resda ni selektiven vzpon. Vsekakor bi na Cote de Desnie prišel marsikdo s precej mehkejšimi nogami in bi Mikel Landa naredil z napadi več škode.

Težko je bilo prešteti kolikokrat je Landa napadel, tako kot je pri njemu vedno težko oceniti, ali dirka na polno, gre na kavo ali pa ga je zabilo. In ni bil edini skakač, pomagala sta Damiano Caruso in Wout Poels, zmagovalec leta 2016. Kakšne posebne škode v smislu številčnosti skupine ni bilo, gotovo pa je bilo po vseh teh pospeševanjih veliko parov mehkih nog.

Tako je bilo spet videti, da se na La Redoute ne bo zgodilo nič posebej odločilnega. To je res zahrbten klanec: napenja se in napenja in napenja, a ko je najhujše za teboj, ga še ni konec. In prav tam je šel Evenepoel po svoje. Skočil je tako brutalno, da je zaplesal z zadnjim kolesom po vsej cesti, Neilson Powless pa ga je držal le nekaj sekund in se potem začel spogledovati z ostalimi, ki jim verjetno nekaj časa ni bilo nič jasno. Največja odgovornost za lov je bila na ekipah Bahrain Victorious in Movistar, ki sta bili dobro zastopani, a je začela delovati do cilja tudi matematika.

Belgijec je medtem tlačil po svoje in lovil preostale ubežnike, ne da bi jih sploh pogledal ali pričakoval kakršno koli pomoč. In to v kontraveter! Bruno Armirail je bil po celodnevnem begu zadnji, ki se je soočil s tem prikazom moči in je imel težave sploh vzdržat v zavetrju. Nepresenetljivo, glede na to, da je s 190 centimetri skoraj dvajset centimetrov višji od Remca. Ta se je tako lepo zložil na kolesu, da analitiki Uciju spet očitajo nekonsistentnost.

Remco se je začel veseliti zmage slabe tri kilometre do cilja, ko je imel zajetnih 50 sekund prednosti. Tudi to so mu nekateri zamerili, češ da je prepotenten, ampak zdaj že vemo, da karkoli naredi Remco, se bodo našli kritiki. Bolje se je veseliti tri kilometre pred ciljem z zajetno prednostjo, kakor dvajset metrov pred ciljem, ko nimaš nobene prednosti.

Tri stopničke trije Belgijci

Poraženci dneva so pri Bahrain Victorious. Ko sta se na Roche aux Faucons odpeljala Dylan Teuns in Aleksandr Vlasov, je bilo težko verjet, da bosta ujela tako dobrega specialista za kronometer. A je navsezadnje zmagovalec Valonske puščice ostal brez moči, Vlasovu pa je res dobro kazalo za drugo mesto, sploh ker se je v zasledovalno skupino vrnil Wout van Aert. Z njim nihče noče šprintat. A je tudi res, da šprint proti njemu po tako naporni dirki s 4.300 metri višinske razlike ni nujno misija nemogoče.

Vendar bi nazadnje pričakoval, da bo van Aerta odšprintal Quinten Hermans! Pojma nimam od kod se je sploh vzel, a očitno je v odlični formi. Z drugim mestom na zadnjem pomladanskem spomeniku je ekipa Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux še enkrat zablestela, potem ko so na Pariz–Roubaix dosegli četrto in šesto mesto ter pet uvrstitev med prvih dvajset. Da ne omenjam zmag Biniama Girmaya na Gent–Wevelgem in Alexandra Kristoffa na Scheldeprijs.

Odrešitev za Volčje krdelo

Ob koncu pomladanske klasične sezone bi se lahko Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux hvalili kot najuspešnejša belgijska ekipa. Če ne bi Evenepoel izkoristil zadnje priložnosti za Patricka Levevereja, da upraviči stroške lokalnih sponzorjev, ki vlagajo v ekipo. Quick Step-Alpha Vinyil z devetnajstimi zmagami nima porazne sezone, a med temi jih je samo šest na ravni svetovne serije, predvsem pa so zapustili beden vtis tam, kjer bi morali blesteti vsaj z napadalnim dirkanjem.

Dinamika v tem moštvu je verjetno boljša, kot bi lahko sklepali po Lefeverejevih izjavah in kolumnah. A na koncu potrebujejo zmage in to jim je zdaj prinesel Remco, ki so ga uvrščali šele v drugo, če ne tretjo vrsto favoritov. Seveda, saj je bil glavni favorit Alaphilippe, ki se mu na tej dirki vedno zalomi. Kaj bi bilo, če svetovni prvak ne bi padel? Izid bi bil verjetno popolnoma enak.

Evenepoelov napad na točno tistem mestu so namreč načrtovali, s tem bi namreč Alaphilippu kupili brezplačno vozovnico za prihod v cilj.V Liege morda niso prišli s tako močnim moštvom kot Bahrain Victorious, so pa prišli z najmočnejšim posameznikom.

Od čudežnih dečkov ne pričakujte še več čudežev

Prvič je, star 19 let, zmagal leta 2019, na 164. dan svoje profesionalne kariere. Čez tri dni je na Dirki po Belgiji vpisal prvo skupno zmago na večdnevni dirki. V svetovni seriji je prvič zmagal na 215. dan profesionalne kariere, to je bila Klasika San Sebastian. 220. dan je postal evropski prvak v vožnji na čas – v elitni konkurenci elite, saj na dirkanje v U23 sploh ni pomislil. V drugi sezoni je prvič zmagal tudi etapno dirko svetovne serije, star 20 let.

Potem se je skoraj ubil na Dirki po Lombardiji, svojem prvem spomeniku.

Po dolgem okrevanju se je pojavil na svoji prvi tritedenski dirki, kjer je pravzaprav blestel, dokler ni v 11. etapi na postalo jasno, da se ne zna peljat po makadamu. In, še huje, da se slabo sooča s porazi! Še naprej je zmagoval, a manj. Na evropskem prvenstvu se je na cestni dirki razburjal, ker je Sonny Colbrelli dirkal točno tako, kot je treba.

Letos se je na Dirki po Valenciji spet izkazalo, da ga moti makadam in da je slab na dolgih, strmih, klancih. Na Dirki po Algarveju je zmagal, a ko se je na Tirreno–Adriatico prvič soočil na etapni dirki s Pogačarjem, se je zlomil. Na Dirki po Baskiji ga je v kronometru prehitel Roglič. Na Brabantski puščici se je po nepotrebnem prerival. Vmes so mu vzeli vozniško dovoljenje.

Kritiziral ga je vsak, ki je imel pet minut časa, očitno pa so vsi pozabili, da je pravzaprav še mulec. Da, Pogačar je verjetno boljši športnik. Bolj kompleten kolesar. Predvsem je manj konflikten, čeprav tudi pokaže zobe. A ko je Pogačar na Dirki po Flandriji odrival van Baarleja, tega skoraj nismo opazili, ko je Evenepoel na Brabantski puščici odrival Bena Turneja, je bil cirkus. Ko je Pogačar v cilju vpil na van Baarleja, smo se hihitali, če Evenepoel samo gestikulira, ga že pečejo na ražnju vsi po vrsti.

Je pa lahko pozabiti, da je Evenepoel star šele 22 let. Da je preskočil vse deške kategorije in potem še kategorijo mlajših članov. Da se je vmes hudo poškodoval. Sa si štiri ali pet let nazaj nihče ni mislil, da bodo na tritedenskih dirkah in spomenikih zmagovali dvajsetletniki. Lahko je pozabiti celo, da je v treh sezonah v 96 dneh dirkanja zmagal 25-krat. 97. dan je zmagal 26.

Pogačar je bil star 22 let in 217 dni, ko je osvojil prvi spomenik. Evenepoel je bil včeraj star 22 let in 90 dni. Zadnji Belgijec, ki je pred Evenepoelom zmagal na Liege–Bastogne–Liege, je bil Philippe Gilbert leta 2011. Prav on je tudi zadnji Belgijec, ki je zmagal na Dirki po Flandriji. Leta 2017. Gilberta ni nasledil van Aert. To je bil Remco Evenepoel. Bržkone je bil močnejši – a gotovo ne pametnejši – že na lanskem svetovnem prvenstvu.

Ah, opazil sem tudi, da štartne številke 13 ni obrnil na glavo, kot bi se spodobilo. Očitno ne verjame v vraže in najbrž bolj malo ve o kolesarski tradiciji. Na LBL pa si je želel zmagat, odkar je začel kolesarit. To je bilo le dobrih pet let nazaj. Precej je izboljšal najboljšo uvrstitev svojega očeta, ki je bil pred 29 leti na tem spomeniku 94.