Prah je v zraku: makadam na etapnih dirkah da ali ne?

Med vsemi mogočimi norostmi je gravlanje v svoji najčistejši obliki eden boljših kolesarskih trendov. Vendar pravzaprav ni nič novega. Že na začetku tega športa se je dirkalo po makadamskih cestah, takšnih, kakršne so pač bile. Z razvojem cest so se razvile specialke s smešno ozkimi plašči, ki pa so bili sčasoma vse širši in danes se lahko s cestnim kolesom udobno pelješ tudi po makadamu. Res pa tega raje ne počneš, ampak si za take izlete kupiš še drugo kolo. Zakaj torej pošiljajo na makadamske ceste profesionalce? Odgovor je jasen. Zaradi šova. So makadamske ceste zagotovilo za šov? Brez dvoma. Tako ali drugače dvigujejo prah. Ali tak šov potrebujemo? Niti ne.

Gravel ni za Remca

Leta 2018 je Patrick Lefevere izjavil, da dirkanje po poljskih cestah na dirki Pariz–Tours nima nobene zveze s cestnim dirkanjem in od takrat njegove ekipe ni bilo več na štartu klasike z več kot 120-letno zgodovino. In to kljub temu, da sta na Strade Bianche v dresu belgijske ekipe zmagala Zdenek Štybar (2015) in Julian Alaphilippe (2019). O makadamu Lefevere nima dobrega mnenja.

Podobno velja za njegovega varovanca Remca Evenepoela. Lani so enajsto etapo Gira v Toskani odločili štirje daljši makadamski sektorji. To je bila ena tistih etap, kjer dirke ni mogoče dobiti, jo pa z lahkoto izgubiš. Remco je vozil porazno. Na kolesu je bilo videti, kot da se je kolesarstva resno lotil šele pred petimi leti. Kolesarstva se je res lotil šele pred petimi leti. Ko so mulci njegovih let noreli s kolesi, je on igral nogomet.

V luči njegovega problema z neasfaltiranimi cestami sem razumel pot v Združene države Amerike, kjer sta lani konec oktobra z moštvenim kolegom Mattio Cattaneom nastopila na srednje dolgi izvedbi dirke Belgian Waffle Ride. To sicer ni čisto prava gravel dirka, saj vsebuje relativno malo makadama, a vseeno sta dirkala z novima Specializedoma Crux, vse skupaj pa sta vzela kot zabavo, ne kot resno dirkanja.

In leta 2022 je po četrti etapi Dirke po Valenciji z dvema kilometroma makadama na zadnjem klancu Remco izjavil: »Gravel sektorji so vedno nekaj posebnega, ampak to je bilo nekoliko na meji. Bilo je kar nekaj skal. Mislim, da se je to približalo gorskemu kolesarstvu.« Kolikor ima po svoje morda prav, je izjava smešna. Dirkanje po makadamski cesti nima nobene zveze z resnim gorskim kolesarstvom.

K sreči vsaj ni iskal izgovorov, ampak je priznal, da bi pregorel v vsakem primeru, četudi bi šla trasa po konvencionalni asfaltirani cesti. Vendar imam nekako občutek, da je Evenepoel slabo spal že več dni pred to etapo. Traso si je šel ogledat že januarja med pripravami v Calpeju, ko naj bi bila cesta tako obupna, da je mislil, da se je zmotila njegova navigacija. Organizator ga je sicer miril, da naj bi cesto pozneje očistili, a na Twitterju so se tik pred etapo pojavile fotografije, posnete pod takšnim kotom, da so nakazovale na bolj grozno stanje, kot je bilo verjetno v resnici.

Na Antenas del Maigmo sicer vodi dobra asfaltirana cesta, neslavni dvokilometrski odsek pa je bil nič drugega kot poskus popestritve. Lahko bi jo opisali tudi, se opravičujem za izraz, kot zajebavanje. Komentatorja sta med prenosom razložila, da se lokalni cestni kolesarji temu odseku izogibajo. Ker bi tvegali defekt.

Mohorič: »Nepotrebna loterija.«

Dogodki na terenu so znani. Remco Evenepoel je zatrobil še preden je dirka zares eksplodirala. Jana Tratnika so ujeli ravno na začetku makadama. Alejandro Valverde (Movistar), dotlej šesti v skupnem seštevku, je defektiral. Juan Ayuso (UAE Emirates), deseti v skupnem seštevku, ki je vozil v spodnjem delu klanca kot da je na izletu, je imel neko drugo okvaro. Jakob Fuglsang (Astana-Kazahstan), včasih odličen gorski kolesar, ki je pred dirko izjavil, da ga ne skrbi podlaga, pač pa strmina, se je peljal kot profesor, a ga je na koncu seveda zdelala strmina. Aleksandra Vlasova (Bora-Hansgrohe) nista motila niti podlaga niti strmina.

Skratka, samo deloma je na razplet vplival tudi makadam. A ne tako, kot bi si želeli.

Ta odsek si je že pred dirko z ekipo ogledal tudi Matej Mohorič, ki mi je takoj po etapi sporočil, da je cesta delovala divje, a so jo do dirke speglali. Kako je bilo torej med dirko? »Nič posebnega. Ni bil gravel [kot v angleščini opisujejo skoraj vse ceste, ki niso asfaltirane, op. a.], pač makadam. Zaradi takega makadama ne bo nihče odpadel zato, ker se po njem ne bi znal peljat, so pa imeli nekateri defekte in druge okvare. Nepotrebna loterija, če mene vprašaš.«

Mohorič se sicer ne boji makadama, kar sem izkusil tudi na lastni koži, ko je zapeljal na šoder točno tako, kot zapelješ na šoder samo s službenim vozilom. Po imenitnih predstavah na Dirki po Valenciji, dveh devetih in četrtem mestu v etapah, ki mu sploh ne ležijo, ter zmagi na letečem cilju, že komaj čaka na Strade Bianche. Čeprav se ne strinja s tovrstnimi loterijami, pa je očitno, da ima povsem drugačen pristop kot Remco. Recimo, da bolj šampionski.

Mezgec: težava ni bil makadam, ampak označenost proge

Manj se je govorilo o makadamskem odseku v prvi etapi Dirke po Savdski Arabiji. V neposrednem prenosu smo videli zadnjih tristo metrov dirke, ker menda ni poletelo letalo, ki zagotavlja signal za prenos v živo. Pozneje se je pojavil helikopterski posnetek tega odseka, ki sicer ni bil problematičen z vidika podlage, pač pa varovanja proge. Organizator je ASO, vendar je bilo očitno pretežko označiti skale, s katerimi se označuje rob ceste. Vendar je vozišče samo širše, kolesarji so vozili po vsej širini, pri tem pa je Andrea Baggioli (Quick Step-Alpha Vinyl) zadel skalo in jo čudežno odnesel brez posledic.

Še en makadamski odsek, še ene težave za Volčje krdelo.

Vendar makadam kot tak ni bil težava, je povedal Luka Mezgec (BikeExchange-Jayco), ki je na tej dirki tudi imenitno odprl sezono z dvema zmagama Dylana Groenewegna in svojim drugim mestom kar v kraljevski etapi.

»Za tistih deset kilometrov niti nismo izbrali drugačnega materiala. To je bila običajna šprinterska etapa, s tem da je prišlo do borbe za pozicije pred samim makadamom,« je opisal položaj na terenu. »Pesek je drobnejši kot v Evropi, na nekaterih delih bolj mivkast, so bile pa kolesnice tu in tam valovite. Skratka, ta odsek res ni bil težaven, razen tega, da ovire niso bile označene.«

Tudi Mezgec se mirne duše zapelje na makadam, tudi tak, kamor sam ne bi šel s cestnim kolesom. Tudi za njim sem enkrat priletel na makadam – s tako silo, da mi je krmilo obrnilo navzdol. In smo spet pri službenih biciklih …

Po makadamu se v moderni dobi dirka že dvajset let

Zakaj torej nikogar ne moti dirka Strade Bianche? Ker jo definirajo makadamski sektorji od prve izvedbe leta 2007, ko se je imenovala Monte Paschi Eroica. Verjetno ni naključje, da so bili v vrhu pogosto tisti z bogatimi izkušnjami iz gorskega kolesarstva ali cilokrosa. Navsezadnje držita najboljši slovenski uvrstitvi Jure Golčer (sedmi leta 2007) in Jure Kocjan (četrti leta 2011), ko je bila to še dirka prve kategorije. A zmagovali so tudi kolesarji, za katere ne moremo ravno reči, da so specialisti za kaj drugega kot za cestne dirke.

Manj znana dirka je Tro-Bro Leon v Bretanji z več kot dvajsetimi odseki na poljskih cestah, ki jim v tistem delu sveta pravijo ribinoù. Za profesionalce so jo prvič pripravili leta 2000, imenujejo pa jo po vzoru Pariz–Roubaix kar Zahodni pekel. Zmagovalcu in najboljšemu Bretanjcu podelijo eno najbolj bizarnih nagrad v svetu kolesarstva: pujska. Živega pujska.

A makadamsko dirkanje doživlja preporod – pri čemer lahko razpravljamo ali gre res za preporod – v zadnjih nekaj letih. 14. februarja bo v Andaluziji prva izvedba Clásice Jaén Paraiso Interior, ki so jo medijih takoj proglasili za špansko Strade Bianche. Na 196-kilometrski trasi s 3100 metri višinske razlike bo na sedmih sektorjih skupaj 40 kilometrov makadama, zanimanje za dirko prve kategorije pa je kar veliko, na štartni listi so štiri ekipe svetovne serije (Astana-Kazahstan, Lotto-Soudal, Bora-Hansgrohe in Movistar).

Pariz–Tours je zemanjal karakter čez noč

S temi dirkami nima peloton nobenih težav, saj so takšne od nekdaj. Bolj problematična je klasika Pariz–Tours, ena najstarejših dirk, ki je doživela od leta 1896 že 115 izvedb. Zaznamoval jo je lahko veter, sicer pa to nikoli ni bila ravno atraktivna dirka, v korist ji ni bil niti pozen, oktobrski termin, ko po dolgi sezoni že precej popusti zanimanje javnosti. Organizator, ASO, je dobil izvrstno zamisel, kako zadevo popestriti: od leta 2018 trasa vključuje v zadnjih 60 kilometrih devet sektorjev, skupaj 12,5 kilometrov makadama. Ni videti prav simpatično, tam se ne bi vozili s svojim cestnim biciklom.

Potem ko je leta 2017 zmagal Matteo Trentin, je prišel na dirko Quick Step samo še leta 2018, ko je Patrick Lefevere še pred koncem dirke tvitnil: »To je zadnjič, da Quick-Step nastopa na tej dirki, tudi če zmagamo. To nima nobene zveze s cestnim kolesarstvom.« Niki Terpstra je bil drugi, ampak kljub temu, da so se Lefeverovi tviti pogosto slabo starali, obljubo drži. Nekaterim je Pariz–Tours všeč kljub dirkanju po kolovozih ali prav zaradi tega, a ne na primer Oliverju Naesenu in tudi ne Arnaudu Demarju, ki pa je lani tam zmagal.

Pariz–Tours je dvakrat zmagal Matteo Trentin (2015, 2017), a se po zadnji zmagi ni več vrnil. V zvezi z dirkanjem po makadamu je po letošnji Dirki po Valencii izpostavil tudi to klasiko: »Makadam ni del tradicije na Pariz–Tours, zakaj se torej dodaja nekaj, kar je trenutno ene vrste trend? Kaj bodo naredili, ko bo prišel nov trend?«

Tresejo se gore, rojevajo se miši

Vsak pravi Italijan seveda dobi po obrazu pike, če se nekaj ne sklada s tradicijo. In po svoje imajo prav. Si predstavljaš, da bi na Pariz–Roubaix ukinili tlakovce? Seveda ne. Vsi ljubijo oziroma sovražijo Pariz–Roubaix ravno zaradi tlakovcev in Strade Bianche zaradi makadama.

Kdor dobi defekt, opravi za tisti dan in počaka na naslednjo dirko. Štartal je z zavedanjem, da je dejavnik tudi sreča. Če pade in se poškoduje … no, to se dogaja tudi na krasnih, širokih asfaltiranih cestah. Če Volčje krdelo manjka na Pariz–Tours, pa to pravzaprav ne moti nikogar. Pariz–Tours je večji kot Lefevere.

Drugače je z makadamskimi ali tlakovanimi odseki na etapnih dirkah. Na Touru leta 2018 se je dirkalo po tlakovcih, ki so donesli Richieja Porta. Po makadamu na Giru leta 2018 v legendarni 19. etapi čez Colle delle Finestre, ko je pogorel Simon Yates, Chris Froome pa zmagal. Makadam so vključili na Vuelti leta 2019, takrat sta padla Primož Roglič in Miguel Angel Lopez, a brez posledic. Na Touru leta 2020 ni bilo težav, a tudi ni nihče ničesar pridobil. Na Giru leta 2021 je pogorel Remco. Letos bo na Touru spet etapa s tlakovci.

In vsako leto znova se pogovarjamo isto. Da, res naj bi bil zmagovalec grand toura sposoben zvoziti prek vseh pasti. Torej tudi makadamske in tlakovane ceste. Zato, menijo nekateri, Evenepoel nikoli ne bo zmagal tritedenske dirke. Ampak pred temi etapami vlada medijska histerija in to pride prav organizatorjem. Verjetno pa zaradi nervoze marsikdo slabo spi.

Na koncu pa običajno te etape zaradi tlakovcev ali makadama samega ne odločajo o ničemer. Če že, odloči bolj smola, kot sposobnosti. Zato ti odseki ne odločajo toliko o zmagovalcih, kot o poražencih. Ko se koljejo na takih odsekih, gre pravzaprav bolj za preživetje kot za resne napade. In če favoriti odpadajo zaradi defektov ali padcev, to dirki pravzaprav škodi. Športne posledice za kolesarja in finančne za ekipo so prevelike, da na gladiatorske vložke ne bi gledali s privzdignjenimi obrvmi. Obenem bode v oči diskrepanca med pozivi k varnosti in dejanskimi trasami, ki spodbujajo mesarsko klanje s tem, da ne bi prišlo do mesarskega klanja. Kdor prvi pride na makadam, ga prvi melje in s tem omeji možnosti za napake. A to je obenem tudi nevarno.

Vseeno pa ne razumem kakšno zvezo ima z gravlanjem cestna dirka, ki vsebuje nekaj kilometrov makadama. Taka dirka ni ne tič, ne miš. 150 kilometrov asfalta in nekaj kilometrov makadama, kjer gre lahko vse narobe. Mar organizatorji dirk tako razumejo gravlanje? To je skoraj tako, kot če bi vožnjo po makadamu nekdo primerjal z gorskim kolesarjenjem. Oh, saj ravno to je primerjal Remco Evenepoel.