Serenissima Gravel: Po prvi gravel dirki za profesionalce

Nisem aktualen, ker se je vse zgodilo že v petek, ampak do včeraj sem upal na posnetek dirke, ki ga je napovedal GCN, ki ga potem ni nikoli objavil. Škoda, ker tako ne moremo oceniti, ali je gravlanje sploh gledljivo. Zabavno je zagotovo, vsaj tako je soditi po izjavah udeležencev, ki so šli na polno od štarta do cilja.

Povprečna hitrost? Visoka!

Če je značilnost gravel dirk množičnost, podobno kot pri velikih maratonih, je bil Serenissima Gravel ekskluzivna dirka za profesionalce. Na štartu je bilo pičlih 34 kolesarfjev enajstih različnih ekip, med katerimi so izstopale Astana-Premier Tech, Cofidis in Intermarche-Wanty-Gobert iz svetovne serije ter Vini Zabu in reprezentanca Italije. Za sredino oktobra to seveda ni presenetljivo, na ozkih cestah pa se je izkazalo, da bi ob večjem pelotonu verjetno zavladal kaos.

Serenissima Gravel ni bila epsko dolga gravel dirka z mučno dolgimi vzponi, razdrapanimi spusti in orientacijskimi hakeljci. Ne, ne, samo 132 kilometrov ravnine z desetimi makadamskimi sektorji. Na koncu se je izkazalo, da je bilo asfalta več kot je obljubljala potna knjiga, a vseeno le okoli tretjino. Večinoma so vozili po lepo zglajenih, a ponekod za dva vštric preozkih makadamskih poteh, nekaj pa je bilo tudi slabših odsekov. Bojda je letelo čez 50 kilometrov na uro, povprečna hitrost zmagovalca pa je bila po treh urah in 24 minutah kar 38,80 kilometrov na uro!

Kolesarje je spremljala karavana vozil, a brez ekipnih avtomobilov. Nekateri s seboj vseeno niso vzeli rezerve, saj bi defekt v vsakem primeru pomenil konec dirke. Domnevam, da so imeli v žepih telefone za klic na pomoč, če bi ostali nekje v divjini s praznimi plašči. Štartne številke so jim pripeli na krmila, kar gre meni osebno pri gravlanju najbolj na živce, ampak očitno ne gre drugače.

Pariz–Roubaix do opreme bolj neprizanesljiv

Wilier je priložnost izkoristil za promocijo novosti in opremil Astano-Premier Tech z novimi Rave SLR, gravel kolesa je ekipi Intermarche-Wanty-Gobert sredi tedna priskrbel tudi Cube. Cofidis pa je prišel na štart z običajnimi cestnimi, razen Nathan Haas, ki je s seboj vzel kar svojo De Roso Gravel Carbon. Fant redno gravla in za Cyclingnews je povedal, da je prilagodil opremo za ravninsko in tehnično relativno nezahtevno traso. 42-milimetrske plašče je zamenjal s komaj 36-milimetrskimi, 38-zobi prednji verižnik pa s 44-zobim. Premalo? Niti ne, saj uporablja Campagnolo Ekar z najtežjim prenosom 44/9.

Taco van der Hoorn, ki je bil za mnoge favorit, je na primer po poročanju Cyclingnews vozil z bolj konvenionalnimi, 40-milimetrskimi plašči. O tlakih niso uradno izvedeli ničesar, a je van der Hoorn na koncu priznal, da je izbral prenizek tlak za tehnično manj zahteven, a na dirki ključen zaključek. Pri tem je povedna njegova izjava, da bi prišlo gravel kolo precej bolj prav na dirki Pariz–Roubaix.

Beg v slogu starih časov

Aleksej Lucenko se je odpeljal že po dobrih 50 kilometrih, takoj potem, ko je peloton ujel njegovega kolega Samueleja Battistello. Čeprav je aktivno lovil Intermarche-Wanty-Gobert, si je Kazahstanec nabral do začetka prvega zaključnega kroga že dve minuti prednosti in do cilja prišel z 42 sekundami prednosti, potem pa na veselje sponzorja prekršil eno od bistvenih kolesarskih pravil in dvignil bicikel nad glavo.

Za drugo mesto se je šprintalo. Riccardo Minali (Intermarche-Wanty-Gobert) je premagal Nathana Haasa. Cilj je videlo devetnajst kolesarjev, ostali niso končali. Rezultatov seveda ne boste našli na ProCyclingStats, je pa dirko povzel Cyclingnews.

Kako naprej?

Serenissima Gravel je bil eksperiment, ki je očitno kolesarje zelo zabaval. Rezultati so bili na koncu podobni, kot če bi se dirkalo na cesti. Lucenko je zmagal prejšnji ponedeljek na dirki Coppa Agostoni, Samuele Battistella pa v soboto na klasiki Veneto. Rekel bi, da bi bila oba visoko na katerikoli veliki gravlerski dirki.

Vprašanje je, ali si želimo več makadama na cestnem dirkanju. Šef Deceuninck-Quick Stepa Patrick Lefevere gotovo ne. Znano je njegovo mnenje o tlakovcih na Touru. Tradicionalno Deceuninck-Quick Step ne pride niti na Pariz–Tours, odkar vključuje poljske ceste, kjer se defekti dogajajo serijsko. Po drugi strani se vsi veselimo Pariz–Roubaixa in nihče nima nič proti Strade Bianche.

A to so povsem drugačne dirke, kjer defekt še ne pomeni, da je vsega konec že po desetih kilometrih. Vprašanje je tudi, kje je meja zahtevnosti terena. Po mojem organizatorji nekaterih gravlerskih dirk že pretiravajo z razdrapanimi potmi, ki bi se jih z veseljem lotil na gorskem kolesu, stroj za gravlanje pa je videti tam kot športen avto na gozdni cesti. Saj gre, ampak ni idealno.

In prihodnje leto prihaja svetovno prvenstvo v gravlanju po pravilih Ucija. Pravila še niso znana, a gotovo bodo deloma ubila duha gravlanja. Dvomim, da si lahko Uci privošči dirkanje na odprtih cestah. Ne gre le za novo svetovno serijo in svetovno prvenstvo – organiziralo se bo tudi državna prvenstva in rad bi videl junaka, ki bo zaprl sto kilometrov gozdnih in poljskih cest, pa še vse lokalne in državne. Se bo dirkalo v krogih? Kje je potem avantura?

Aleksej Lucenko je izpostavil kot glavni izziv predvsem to, da med več kot dvournim begom ni dobil niti informacij niti besede spodbude iz ekipe. Vseeno pa se je dirkalo taktično, s klasičnimi prijemi s ceste. Kako to preprečiti? Bi sploh morali preprečiti? Skozi zgodovino cestnega dirkanja – ki je bilo na začetku pravzaprav gravlanje, po slabih cestah, samooskrbno – so se ekipe razvile po naravni poti in redki poskusi, da bi moštvene taktike zatrli, so se končali neuspešno. Najbolj uspešen je Uci pri vztrajanju na dirkanju brez radijskih povezav na nižjih ravneh ter prvenstvih, kjer dirkajo reprezentance. V olimpijskem krosu manj oziroma sploh ne, v ciklokrosu pa razplet deloma sem in tja kroji ekipna taktika. Gravlanje, ki precej bolj spominja na cestno dirkanje, se temu ne bo moglo izogniti.

Na koncu koncev je šlo le za eksperiment, ki je še kar dobro uspel, ker se je zgodil konec sezone. Zelo težko bodo našle ekipe čas sredi leta. Razen, če bo v igri nič manj kot mavrična majica.