Kolo ima kolesa …

»V čem je fora, da ljudje med fotkanjem dvigajo kolo?« me je vprašala lepega večera, ko je pregledovala časovnico. Mamil na inkriminirani fotografiji je stal ob tabli na vrhu Gavie, vidno izmučen, a nasmejan do ušes ter tolikanj pri močeh, da je lahko specialko dvignil skozi redek zrak visoko nad glavo, kot da ima opravka z relikvijo. Simpatično. Ampak …

Tega se ne dela

Vsak kolesar bi moral enkrat v življenju prevoziti Passo di Gavio. In vsak kolesar bi moral tudi prebrati 95 pravil na Velominatiju. Vse, do zadnjega, ki pravi: »Nikoli ne dviguj svojega kolesa nad svojo glavo.« Spodaj piše tudi to: »Pod nobenim pogojem ni sprejemljivo dvigovati stroja nad glavo. Edina izjema je, ko ga nameščate na strešni prtljažnik.«

Po svoje se mi je zdelo zanimivo, da je to, očitno čedalje bolj razširjeno pozo, kot neumestno spoznala relativna začetnica v kolesarskem svetu, ki se ji na primer ne zdi nič narobe s prekratkimi nogavicami. Za nekatera že zdavnaj napisana pravila se morda res zdi, da nimajo smisla ali da so butasta, vendar pa se jih enostavno držimo. Zaradi tega za v mesto ali opero ne nosimo belih nogavic na črne hlače – razen seveda mularija, ki to počne zato, da jezi starše ali pač zato, ker so videli to nositi nekega vplivneža. Saj je vseeno.

Kolo se pač najbolj obnese, ko je na tleh, v zraku pa samo med skoki ali ko v ciklokrosu ne gre drugače in ga je treba nositi. Iz istega razloga so se mi vedno zdeli butasti wheelieji, pa če jih izvaja sam Peter Sagan. Vožnja po zadnjem kolesu vendarle ni nekaj tako impresivnega, da bi ob tem obnemeli ali vriskali v treznem stanju. Ampak, o tem Velominati ne piše. O dvigovanju kolesa pač.

Fotografirati se s kolesom, dvignjenim visoko v zrak, je podobno, kot fotografirati se z našobljenimi ustnicami. To počno mnogi in pri še večji množici to vzbuja občutek nelagodja.

Ampak, kolo je nad glavo dvignil tudi Roglič!

Tako. To je menda storil po befehlu, ker naj bi se tako proizvajalcu zahvalil ob slovesu od stroja, na katerem je dosegel 41 zmag.

Žal ni bil edini. Ob imenitni zmagi na Dirki po Flandriji leta 2017 je Philippe Gilbert s kolesa sestopil meter ali dva pred ciljno črto v Oudenaardeju in se do zmage podal kar peš, kolo pa ob tem visoko nad glavo stresal kot mačka miš v gobcu. Grozno. V deliriju ob zmagi v Oudenaardeju se je lani spozabil tudi Mathieu van der Poel, ki je spoštovanje do kolesa precej bolj gentlemansko izrazil na lanskem svetovnem prvenstvu v ciklokrosu.

Zakaj pa ne? S svojim kolesom delam kar hočem!

Tako je.

Težava je v tem, da je v zrak dvignjeno kolo na fotografiji vedno videti slabše, kot je v resnici. In vemo, da je najboljše videti, ko je fotografirano na tleh in z višine kolesa – ne z višine oči, kot je to prevečkrat v raznih malih oglasih, ali od spodaj navzgor ali z verigo na malem zobniku spredaj ali celo na velikem zadaj.

Res pa je, da lahko s svojim kolesom vsak počne, kar hoče. Da ne bo spet kdo očital egocentrizma in uokvirjanja ali celo nič manj kot omejevanja svobode pri dojemanju kolesarjenja in kolesa samega. Kljub avtorjevemu osebnemu simpatiziranju z gverilci se na Rundi trudimo izpolnjevati poslanstvo širjenja kulture tega športa, z vsemi domnevno nepotrebnimi, svobodo omejujočimi pravili vred. Kar ni kaznivo, je dovoljeno, ni pa nujno, da se spodobi.