Nove (stare) Ucijeve prepovedi

Znanega je več o novih varnostnih pravilih, s katerimi želi Uci preprečiti hude nesreče, kakršna je sledila Groenewegenovemu manevru na Dirki po Poljski. A bolj kot standardizacija ograj je razburkala kolesarski svet prepoved aero pozicije, zaradi katere resnici na ljubo res ne prihaja do padcev. Očitno nihče ne bere Ucijevega tehničnega pravilnika, sicer bi razumeli, da bodo začeli komisarji le udejanjati tisto, kar je že zapisano. Ker ne poznam pravilnika, se sicer ne bom prebičal, obljubim pa, da se ga bom lotil že danes. Samotni večeri v karanteni so za to kot nalašč.

Na sedežu se sedi. Razen, če se ne sedi.

V točki 1.3.008 torej piše: »Kolesar mora običajno zavzeti na kolesu sedeči položaj. V tem položaju so edine oporne točke naslednje: noge na pedalih, roke na krmilu in zadnjica na sedežu.«

Vse lepo in prav. Med vožnjo po cesti res nima smisla odpenjati nog s pedal, razen v skrajni sili. Res je tudi, da se običajno sedi na sedežu. Razen, če se ne sedi. Običajno se roke drži na krmilu. Razen, če se rok ne drži na krmilu.

Dodatno je pod točko 1.3.008 navedeno nekaj, česar osebno ne razumem najbolje: »Uporaba dodatne točke za podporo, kot je ledvena opora, dosežena s pretiranim naklonom sedeža ali dodajanjem dela za ledveno oporo, ni dovoljena, zato da se zagotovi pošteno tekmovanje.

Glavo dol, zadnjico gor!

Kakorkoli, točka 1.3.008 določa, da mora kolesar običajno sedeti, a brez določbe, v katerih primerih mu ni treba sedeti. Seveda razumem, da nima smisla slediti določilom črkobralsko, kot je to na primer v navadi pri razumevanju slovenske zakonodaje. Vendar pa je tudi določanje kako naj kolesar sedi na kolesu, skrajna birokratizacija.

Pustimo ob strani rekreativce, ki počno na cestah neumnosti. Sedenje na okvirju pač ni edina norost med vsemi prometnimi prekrški, od neupoštevanje rdeče luči ali zapornic na železniški progi pa do vožnje po nasprotnem voznem pasu. Sedenje na okvirju in obenem poganjanje pedal je Matej Mohorič, kot je povedal že večkrat, izumil, ko se je spuščal z domače Podblice proti Kranju. Ko je bil še daleč od profesionalnega pelotona. Mularija ga bo lomila še naprej.

Res je težko razumeti, zakaj zavoljo varnosti ni dovoljeno sedeti na okvirju, ni pa prepovedano pri hitrosti 100 kilometrov na uro držati krmila na vrhu – kar je bolj aerodinamično kot držati ga za krivine – ali celo med vožnjo spuščati krmilo z obema rokama.

Seveda pa je tudi res, da je po pravilu 1.3.033 BIS prepovedano nositi predolge nogavice. Tako pač je. In so nehali nositi predolge nogavice in aero prevleke. Oziroma jih potegnejo gor tik pred štartom.

Brez rok gre še vedno skozi

Imitiranje položaja na kronometrskem kolesu s tem, da kolesar sloni na krmilu s podlaktmi, pa ni prepovedano z določbo 1.3.008, saj je krmilo v vsakem primeru oporna točka za roke. Po novem bo "uporabljati podlakti kot točko opore na krmilu prepovedano, razen pri vožnji na čas".

Res je ta položaj relativno, pri visokih hitrostih, na slabi cesti, ob bočnem vetru, vlažnem krmilu in kaj šele v skupini, pa tudi skrajno nevaren. Tudi zato si za boljši oprijem profesionalci na krmilo prilepijo brusni papir, kar sicer ni prijetno na otip, je pa nekoliko bolj varno. Pojavi pa se novo vprašanje: se podlakti kot točko opore smatra tudi v položaju, ko podlakti poivajo na skrajnih zunanjih točkah krmila, pri čemer z dlanmi držimo prestavno-zavorni ročici?

Mnenja o učinkovitosti tega položaja so sicer deljena in znanost je dokazovala marsikaj, a nazadnje se vsak kolesar sam odloči, kaj mu najbolj ustreza v določenem trenutku. Včasih se na kolo s podlaktmi nasloni tudi med trganjem zavratnega ovojnega papirja energijske ploščice. Zakaj? Ker je tako bolj varno, kakor popolnoma izpustiti krmilo. Jesti je pa nujno. Zavoljo varnosti bi morda lahko v prihodnosti uvedli pravilo, da se je treba med uživanjem hrane ustaviti.

Kolesarstvo se zaradi tega pravila, ki naj bi stopilo v veljavo s 1. aprilom, seveda ne bo bistveno spremenilo. Enako kot velja za sedenje na okvirju, pa bo veljalo tudi za zavzemanje aerodinamične pozicije v sedežem položaju: pravila bodo za vse enaka.

Razen za tiste, ki bodo poskrbeli za to, da bodo ostali neopaženi.

Smešno krmilo, ki se ne zdi več tako smešno

Javno se pritožujejo, a uradno se strinjajo

Sprehod po Twitterju pokaže, da se večina profesionalcev z novimi pravili ne strinja, toda Gianni Bugno, predsednik združenja profesionalnih kolesarjev CPA (Cyclistes Professionnels Associés) je izjavil, da naj bi bili kolesarji s prepovedmi aerodinamičnih položajev na kolesu seznanjeni že med usklajevanjem na »številnih sestankih o varnosti«. Kolesarje naj bi na teh sestankih zastopala Matteo Trentin in Philippe Gilbert, pri čemer je Belgijec sredi decembra izjavil, da ni zadovoljen s sodelovanjem kolesarjev pri oblikovanju pravil glede varnosti.

Stara zgodba začaranega kroga: volivci se pritožujejo, ne gredo pa na volitve, »saj se tako ali tako nič ne spremeni«. A težava je širša. Kolesarji imajo precej razlogov za nezadovoljstvo z organizacijo CPA, ki jo razumejo kot podaljšek Ucija, ne pa kot zagovornico pravic kolesarjev. Že junija je več kot 350 profesionalcev podpisalo peticijo z zahtevami po reformiranju organizacije na način, da bo imel vsak član en glas, konec leta pa so se samoorganizirali in predstavili nov, neodvisen sindikat kolesarjev, ki se imenuje preprosto The Riders Union.

A Bugno je neomajen. Novi pravilnik naj bi bil članom CPA predstavljen 15. februarja, ko bodo sprejemali tudi povratne informacije kolesarjev. Teh je bilo sicer na družabnih omrežjih doslej več kot dovolj. Precej jasno je, da se strinjajo z izboljšanjem varnosti na strani organizatorjev in nihče se ne pritožuje zaradi strožjih prepovedi glede odmetavanja odpadkov in bidonov. Kar jih moti, je nesmiselnost prepovedi, zaradui katerih dejansko v profesionalnem pelotonu varnost ni bila ogrožena.

A Bugno precej očitno zagovarja Uci z argumentom, ki mu sicer težko oporekamo: da so za varnost soodgovorni tudi kolesarji, ki bi morali biti vzor. Tudi glede varnosti.