Dirka po Flandriji 2022: Pogačar izgubi ... živce

Neverjetno je že, da specialista za tritedenske dirke proglašamo za favorita na Dirki po Flandriji. GCN je Pogačarju pred dirko celo podelil pet zvezdic. Realno je uspeh že to, da se je Pogačar sploh postavil v položaj potencialnega zmagovalca. A to smo pričakovali, potem ko je peloton že razstavil na Strade Bianche in Milanu–San Remu. Kako pa zmaga, če ga van der Poel drži do konca in je zaključek raven? Občutek imam, da tega ni dobro vedel niti sam. Živce je v cilju izgubljal zaradi frustracije. Ko sliši San Remo, kolesar ne pomisli na festival italijanske popevke. Ko sliši Oudenaarde, samo kolesar ve kaj in kje je to. V teh skoraj svetih krajih je bil Pogačar letos premagan. In tega ni ravno vajen.

Kaj ti bo števec, če imaš kolo?

Ko je Pogačar zamudil odločilen napad na Dwaars door Vlaanderen in potem v poskusu lova izobesil sredi Flandrije belo zastavo, se ni pretirano grizel. Dirke po Flandriji se je lotil s podpisom opravljenih vaj iz tlakovcev v kolesarskem indeksu. Šele dobrih dvajset kilometrov je obrnil, že se je ulegel. Spet je deloval kot da se ga to sploh ne tiče. Mirno je preveril če je vse OK in se odpeljal naprej, čeprav ni bilo čisto OK. Ostal je brez števca, ki mu ga bo pošteni najditelj vrnil. Pogačar ne potrebuje števca. Brez je zmagal že na kronometru na zadnji etapi Dirke po Franciji leta 2020. Še manj ga je potreboval na Dirki po Flandriji.

Ne vem zakaj se je sto kilometrov pred ciljem odpeljal Jonas Koch (Bora-Hansgrohe) in zakaj je šel za njim potem še Nathan van Hooydonck (Jumbo-Visma), a gotovo sta bila vesela, ko ju je ujela čedno sestavljena skupina, ki se je na Berendriesu oblikovala po zaslugi Ivana Garcie Cortine (Movistar). Ni bilo pravega odgovora, niti ko se je skupina vodilnih povečala še za tri člane. Seveda bi lahko Pogačar kakšno minutko zaostanka nadoknadil, ampak vseeno je bil to po kočljiv trenutek in UAE Emirates je imel srečo, da so beg zamudili tudi pri Bahrain Victorious in TotalEnergies, ki so pomagali v lovu.

Potem se je začelo prvo dejanje Pogačarjevega šova.

Oude Kwaremont, drugič

Pogačarja so pod klanec pripeljali na ravno takem izhodišču, da so vsi ubežniki izpadli kot slalomska vratca. Carlton Kirby je slalom mino vseh komentiral, da gre kot vroč nož skozi maslo, jaz sem ob tem pomislil na bolj perverzno dejanje, ki je osnova za reprodukcijo sesalcev. Ampak sprehod mimo vseh je bil dobesedno perverzen: nasproten naravnim zakonom. Kasper Asgreen (Quick Step-Alpha Vinyl) ga je držal, a Pogačar ga je pravzaprav razčetveril, kar je po dirki lanski zmagovalec priznal tudi sam.

Tam je za trenutek stal na levi nogi van der Poel, zamudil trenutek, a se prebil do Pogačarja po svoje še bolj impresivno,. Izvlekel se je za las, sicer bi se lahko dirka zanj končala kot manjša katastrofa. In podobno velja za Toma Pidcocka (Ineos Grenadiers). Male skupine so se potem vseeno konsolidirale v soliden peloton.

Koppenberg

Drugo dejanje Pogačarjevega šova. Najtežji klanec na dirki. A prekratek, da bi se znebil van der Poela in Valentina Madousa (Groupama-FDJ), ki se mi je izmuznil v napovedniku dirke in nas nekako še zdaj preseneča, čeprav je bil na E3 sedmi in na Dwars door Vlanderen enajsti. Na vrhu tega hudičevega klanca pa še vedno niso bili vodilni, še do Taaienberga so lovili van Baarleja in Wrighta.

Kwaremont tretjič, Paterberg drugič

Tretje dejanje Pogačarjevega šova. Na Oude Kwaremont se ni otresel van der Poela, a je bilo očitno, da Nizozemec trpi. V navijaštvu me je malo zaneslo in prepričan sem bil, da ga bo na Paterberg zmlel. Van der Poel je imel do tja le dve minuti časa, da je prišel k sebi. Po mojem je bil na robu obupa, ko je na robu ceste iskal udobnejšo in hitrejšo linijo. Ob takih poskusih tveganje, da bo šlo nekaj narobe, narašča eksponentno s srčnim utripom. Ker je van der Poel boljši kolesar od večine, se je kljub pulzu v vijoličnem občmočju izvlekel ne da bi stopil dol. Dva ali tri kvadrate je moral obrnit, da je ostal na kolesu in še bolj neverjetno je, da je sploh priključil.

Tam se je izvlekel iz godlje drugič. In tam je po mojem Pogačar izgubil dirko.

Oudenaarde

Četrto dejanje je bila manjša tragedija. Robbie McEwen je za Velonews izjavil, da je Pogačar naredil juniorsko napako. Strinjal bi se, če bi verjel, da se je bil pripravljen zadovoljiti z drugim mestom. Pred dirko je seveda razlagal, da se ne šteje za glavnega favorita, ampak zaradi takih izjav se favoritov ne sprašuje, če so favoriti. Ker odgovarjajo kar nekaj. Favorite določijo mediji, stavničarji in publika. Zmagovalec Liege–Bastogne–Liege, Dirke po Lombardiji, Strade Bianche in dveh Tourov ima na taki dirki samo eno nalogo. Da zmaga.

In kako zmagat ko šprintaš proti van der Poelu? Pojma nimam kaj se je Pogačarju pletlo po glavi in po pravici tega verjetno javno ne bo obelodanil pred koncem kariere, ampak dvomim, da ni dvomil. Igral je, kot uči pregovor: potrpljenje je božja mast. S potrpljenjem je zmagal lani Liege–Bastogne–Liege. Letos je naletel na preračunljivega tekmeca, ki je bil postavljen bolje.

Pihalo je v čelo, a z leve. Bi bilo pametneje, če bi se Pogačar postavil spredaj desno in prisilil van der Poela, da okoli njega šprinta po levi, torej na vetru? Zdaj vemo, da bi bilo vredno poskusiti. Menda bi bilo tudi bolje, če Pogačar ne bi van der Poelu pustil, da sta se tako rekoč ustavila. Z mesta ima MVDP gotovo boljši pospešek, vendarle ima za seboj več kot sto štartov z mesta na ciklokrosih.

Polovica Twitterja je zdaj pametna. Pogačarju manjka izkušenj, pravijo. Ne bi rekel. Prav ta izkušnja, torej šprint z MVDP po 270 kilometrih, v kontra veter in z dvema, ki zadaj dirkata v skladu z osnovnim pravilom, da se po Flandriji tišči do konca ... seveda, ta izkušnja mu je manjkala. Imata jo Wout van Aert in Kasper Asgreen. Prvi je leta 2020 izgubil. Drugi je lani zmagal.

Zdaj ima to izkušnjo tudi Pogačar, ampak kaj se zgodi, če bo naslednjič v enakem položaju? In ne pozabi, da je manjkal van Aert. Kako lahko zmaga na Dirki po Flandriji? Z boljšo taktiko? Ne pravim, da ni sposoben zmagat. Ampak okoliščine so vsakokrat malo drugačne. Enkrat sprejmeš pametno odločitev, drugič nepametno. Na koncu je, tudi ko vzameš usodo v svoje roke, ta vedno odvisna še od tekmecev.

Mathieu van der Poel je bil na Dirki po Flandriji na debiju četrti, potem prvi, drugi in zdaj spet prvi. To je njegova dirka. To, da je Pogačar šprintal za zmago v Oudenaardeju, je podobno, kot če bi za zmago šprintal van der Poel na alpskem prelazu. Ali vsaj na Liege–Bastogne–Liege. Resnici na ljubo je bil leta 2020 blizu ...

Razburjanje je človeško

Od pospeška naprej se je zgodilo hitro, a najbrž se Pogačar spomni vseh podrobnosti. Ko je šel van der Poel po svoje, je izgubil, še preden sta ga v sendvič stisnila van Baarle in Madouas. Ne gre mu zameriti, da je bil v tistih nekaj trenutkih prepričan, da mu pripada vsaj drugo mesto in da je odrinil van Baarleja. Ta se mu ni pustil, kar je tudi prav. Prigaral si je svoje drugo mesto. Mislim, da je nazaj na desno zavil zato, ker ga je prej Pogačar odrival v levo.

Pogačar se je slednjič sprijaznil s situacijo in priznal, da je bil frustriran zaradi svoje napake. Povsem človeško pa je, da v navalu čustev hipoma zvračaš krivdo na vse druge. Zelo očitno se je jezil na van Baarleja in gledal točno v njegovo smer, ko so prečkali ciljno črto. Njegov športni direktor Fabio Baldato si je s sodniki celo ogledal zaključek. Ugotovili so, da je bil oster šprint na meji, a vendarle čist. Zgodba zaključena. Pogačar se je sprijaznil. Priznal je poraz. »Včasih zmagaš, včasih izgubiš,« je izjavil njegov drugi veliki tekmec Primož Roglič po še precej bolj udarnem porazu na Planche des Belles Filles.

Všeč so mi kolesarji, ki pokažejo tudi negativna čustva, če jih znajo potem predelati kot šampioni. In Pogačar je šampion, ki nerad izgublja. 

Veteran Kristoff v deseterico

Nekateri so se spraševali kako se bo obnesel po šestih urah dirkanja, ampak Mathieu van der Poel je zdaj prvi favorit tudi na Amstel Gold Race in Pariz–Roubaix. Usoda Wouta van Aerta je v naročju koronavirusa: kdaj se bo lahko vrnil, še ni znano. Jumbo-Visma je bila videti nekoliko izgubljena. Sicer so prevzeli del odgovornosti in narekovali tempo ter z van Hooydonckom in Mickom van Dijkom tudi odpirali dirko. Hud udarec je bil padec Christopha Laporta dobrih 80 kilometrov pred ciljem, ki celo večnost ni zlezel iz jarka. Pristal je tako globoko, da dolgo sploh nismo vedeli, da je tam. Na koncu je bil celo deveti, najboljši v ekipi.

Najboljši Flamec? Dylan Teuns (Bahrain Victorious) na šestem mestu. Še ena porazna dirka je za Quick Step Alpha-Vinyl. Dirkali so odlično, glede na vse letošnje težave z boleznimi agresivno, a Kasper Asgreen je bil šele 23. Usoden je bil Koppenberg, kjer je izgubil verigo, ampak takrat je bil že razčetverjen.

Lotto-Soudal? Čudežni deček Florian Vermeersch je precej bolj trdo kot Laporte pristal na tleh 80 kilometrov pred koncem, najboljši pa je bil Victor Campenaerts na 33. mestu. Mimogrede, Secret Cyclist je na Cyclingtips njega in Tiesja Benoota (13. mesto) označil za težaka, ki so jima močne noge stopile v glavo. Čast ekip Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux in TotalEnergies sta reševala nekdanja zmagovalca, veterana Alexander Kristoff (10.) in Niki Terpstra (šele 29.).

Četrto, dvanajsto in enaindvajseto mesto

Verjeli ali ne, potem ko so bili na Milanu–San Remu v deseterici trije Slovenci, je bil tokrat le eden. Svojo minuto slave je požel Jan Tratnik (Bahrain Victorious), ko je prišel na Paterberg na prvi poziciji, kar v taki grupi ni majhna stvar. Na Stravi obstaja segment Oude Kwaremont + Paterberg, Tratnik je tam zdaj najboljši. Zakaj ni odšprintal Micahela Matthewsa, sem ga provokativno vprašal. »Na koncu sem imel noge, kot da bi jih v drek močil,« je odgovoril. Bile so pa dovolj dobre za dvanajsto mesto.

Matej Mohorič, ki bi bil na dober dan po mojem v zaključku vsaj z Dylanom van Baarlejem (Ineos Grenadiers) in Valentinom Madouasem, je imel slabo nedeljo. Ne slabih nog, vendar, kot pravi, ni našel poti v ospredje. Vseeno je Bahrain Victorious brez njega in tudi brez nesrečenega Sonnyja Colbrellija dirkal odlično: Dylan Teuns, Fred Wright in Jan Tratnik so bili v glavnih vlogah, Mohorič pa tudi na slab dan konča 21.

Do včeraj je bil najboljši slovenec na Dirki po Flandriji Simon Špilak. Leta 2008 je bil deveti. Štirinajst let je trajalo, da je nekdo izboljšal ta rezultat. Slovenski kolesarji niso eksplodirali kar iznenada.