Dirka po Flandriji 2022: Trasa in favoriti

Nazadnje je Flamec zmagal na Dirki po Flandriji leta 2012, ko so prvič predstavili prenovljeno progo brez mitičnega vzpona mimo kapele na Muur van der Geraardsbergen in s ciljem v Oudenaardeju. Ta junak je bil Tom Boonen, eden od šestih, ki so na Dirki po Flandriji zmagali po trikrat. Med njimi je še Fabian Cancellara, zmagovalec dveh naslednjih izvedb. Švicar in Belgijec sta bila rivala, kakršna naj bi bila zdaj Mathieu van der Poel in Wout van Aert. Letos bomo za njun obračun prikrajšani, a bo dirka mogoče celo še boljša.

Najdaljša trasa po letu 1998

Dirka je z 272,5 kilometri osemnajst kilometrov daljša kot lani. Ostaja osemnajst klancev, od tega deset tlakovanih, skupaj pa petnajst tlakovanih odsekov – pet je ravninskih. A ne le spolzki tlakovci na smešno strmih vzponih, tudi ozke ceste in ovinki so pasti, za katere vedo v teoriji vsi, v praksi pa jih obvladajo le največji mojstri.

Štart je v Antwerpnu, že več kot petsto let prestolnici trgovanja z diamanti, a vse se zgodi na gričih v okolici mesta Oudenaarde, prestolnici kolesarstva v Flandriji. Do tja je približno 130 manj razburljivih kilometrov, zato lahko prvi dve uri in pol z enim očesom brez težav preverjaš kaj se dogaja z govejo župo. Ravninska tlakovana odseka (Lippenhovestraat in Paddestrat) okoli stotega kilometra nista nič posebnega, a potem se bodo ekipe počasi začele organizirati.

Dirka se zares začne 137 kilometrov pred ciljem s prvim od treh vzponov na Oude Kwaremont. To je najdaljši klanec na dirki (2200 m/4,2 %) z maksimalnim naklonom 11 odstotkov. Sledi vrsta klancev v flamskih Ardenih, kot jim pravijo. Kratki so, ostri, sledijo si neprijetno hitro drug za drugim, a dirka je tam običajno še relativno mirna. Relativno.

Običajno eksplodira na drugem vzponu na Oude Kwaremont, ki mu takoj po spustu sledi Paterberg (400 m/12,9 %) s kar stometrskim 20-odstotnim odsekom. Le šest kilometrov je potem do edinega vzpona na Koppenberg (600 m/11,1 %) z 22-odsotnimi odseki. Nočna mora, kjer so nekoč sestopali redno, zdaj pa so specialke k sreči bolje prilagojene takim ekscesnim preizkušnjam.

Sledi vrsta klancev, vsi so tlakovani, potem pa tretji vzpon na Kwaremont, drugi na Paterberg in 13 kilometrov peklenske ravnine do dolge, široke ciljne ravnine. Tam smo na zadnjih dveh dirkah videli šprint dvojice, vsakič pa je zmagal tisti, ki na papirju ni bil favorit: leta 2020 van der Poel pred van Aertaom, lani Kasper Asgreen pred van der Poelom. Več kot šest ur dirkanja in skupaj 15 kilometrov tlakovanih odsekov pač pusti posledice. Bolj običajno je, da pride v cilj kolesar po solo vožnji.

Vremenska napoved: sončno, a hladno

V Flandriji redko sneži, še bolj redko aprila, a za prvi april je sneg oplazil gričevje. Do nedelje ga bo pobralo, a eksperti pravijo, da bodo ostali tlakovci mastni, torej nevarni, še bolj pa bo verjetno ob surovi moči pomembna tehnika pedaliranja.

Zjutraj bo zmrzal, v Antwerpnu naj bi bila na štartu okoli ničle, do popoldneva se bo ogrelo na 8 stopinj Celzija. Občutek bo verjetno slabši, saj bo pihal močan severnik, ki naj bi v sunkih dosegal hitrost 25 km/h. Na poti v Oudenaarde bo pihalo bolj ali manj v hrbet oziroma z desne. Od Paterberga proti Oudenaardeju pa naj bi pihalo v glavo in s strani – neprijetno za ubežnika.

Dinamika brez van Aerta ... je lahko dirka še zabavnejša?

V letošnji sezoni smo se navadili na odpovedi zaradi bolezni. Že zdavnaj je udeležbo odpovedal Peter Sagan, ki je po vseh mogočih letošnjih težavah enostavno preslab. TotalEnergies se bo moral znajti tudi brez Driesa van Gestela, tretjega na Gent-Wevelgem. Po odličnem dirkanju na Tirreno-Adriatico je slaboten tudi Quinn Simmons, ki ni končal nobene od treh uvodnih flamskih klasik. V četrtek je odpovedal sodelovanje cel Israel-Premier Tech.

Nazadnje je včeraj zvečer Wout van Aert potrdil, da je zbolel za covidom-19. Prej je bilo jasno, da bo dirko bo nadzorovala Jumbo-Visma, ki bo v zaključku skušala obrniti v prid številčno premoč s tremi potencialnimi favoriti. A na lepem je glavni favorit Mathieu van der Poel, zato vsi pričakujejo, da bo nadzor prevzel Alpecin-Fenix.

To je lahko težava, saj z enim samim resnim favoritom nimajo globine za zoperstavljanje napadom z leve in desne. Vsaj Jumbo-Visma in Ineos Grenadiers, a tudi Trek-Segafredo in Lotto-Soudal, morda celo Quick Step-Alpha Vinyl so s tega vidika močnejše. Ne bo presenečenje, če bo MVDP poskrbel za selekcijo že zgodaj, kar naj bi ustrezalo tudi Pogačarju in Asgreenu.

Favoriti

Mathieu van der Poel (Alpecin-Fenix) je po letošnji poškodbi ugotovil, da so za njim najboljše priprave. Na Milano–San Remo je bil ob Pogačarju in van Aertu verjetno najmočnejši, potrdil dobro delo s četrtim mestom in zmago v etapah na Coppa e Bartali in potem na Dwaars door Vlaanderen precej gladko zmagal. Res z občasnim kremženjem, ki ga pri njem nismo vajeni, ni dajal vtisa popolne premoči, ampak na kolesu je bil videti dobro, kot vedno.

Njegova slabost je lahko šibkejša ekipa, vendar Alpcein-Fenix nikoli ni bil supermoštvo. Druga potencialna slabost? Lani se je v Oudenaardeju in jeseni v Roubaixu izkazalo, da ni nujno najmočnejši v šprintu po šestih urah dirkanja. Je pa leta 2020 v enakih okoliščinah odšprintal Wouta van Aerta.

Tadej Pogačar (UAE Emirates). Dwaars door Vlaanderen v sredo ni bila njegova prva tlakovana klasika. Na tlakovcih se je kalil že v mladinskih letih, leta 2018 je v Pokalu narodov za mlajše člane dirkal Gent–Wevelgem, ko je zmagal Žiga Jerman. Čez dva tedna je bil 15. na Dirki po Flandriji za mlajše člane. V cilj je prišel v drugi skupini, ki je zaostala šest sekund za zmagovalcem. Kot je povedal pred letošnjo dirko, so ga takrat zdelovali krči.

Običajno na dirkah ne naredi neumnosti, na Dwaars door Vaanderen pa je sprejel slabo odločitev. Ob množičnem padcu je bil na slabi poziciji, kar se ne bi smelo zgoditi, a se zgodi tudi najboljšim. Bolj v ospredju bi ga morala držati ekipa, je v kolumni za Cyclingnews ocenil Fabian Cancellara. Napaka je bila, da je poskušal Pogačar kar sam ujeti skupino prekaljenih mojstrov klasik z ogromnimi motorji: MVDP, Tom Pidcock, Tiesj Benoot, evropski prvak v kronometru Stefan Küng, svetovni rekorder v vožnji na eno uro Victor Campenaerts … Pogačar je dober, a ni vsemogočen.

Dobil je dobro lekcijo, videli pa bomo, ali je bila ena lekcija dovolj pred dirko vseh dirk.. Na Milano–San Remo je bil gotovo najmočnejši, ampak tam to ni bilo dovolj. Se lahko odpelje vsem in odsolira do cilja? Če ne … lahko odšprinta na primer van der Poela, Asgreena, Pedersena? Njegove močne točke so mrzlo vreme, dolga dirka in da je Pogačar pač Pogačar. Pravi, da se nima za enega glavnih favorita. Vsi ostali se strinjamo, da glede tega nima prav.

Tom Pidcock (Ineos Grenadiers) se je po sumljivih prebavnih težavah vrnil na sceno ne da bi jih rešil, a po slabem Gent-Wevelgem je blestel na Dwars door Vlaanderen. Ne pozabite, da je izpustil Strade Bianche zaradi bolezni in da morda najboljši dnevi še prihajajo. Ineos Grenadiers ima bržkone najmočnejše moštvo. V sredo je zablestel Ben Turner, že vso sezono blestita Magnus Sheffield in Jhonatan Narvaez, šesti na Gent-Wevelgem. Pa še prekaljena Ben Swift in Dylan van Baarle!

Jutri bo Pidcock dirkal dve uri dlje kot v sredo, zato se lahko zaplete s prehrano, če ekipa z domnevno najboljšo ekipo strokovnjakov res ni našla rešitve. Če bo ostal zraven, bo težko premagljiv. Lani je proti van Aertu z zmago na Brabantski puščici in porazom za dlako na Amstel Gold Race dokazal, da ga v šprintu ne gre odpisat.

Tiesj Benoot in Christophe Laporte (Jumbo-Visma) bi imela po mojem več možnosti za zmago, če bi dirkal tudi van Aert. Laporte ga je grdo polomil na Gent–Wevelgem, oba vrhunska rezultata pa je letos dosegel z izdatno pomočjo van Aerta – in Primoža Rogliča. Benoot se mi zdi bolj siguren kader za zmago, ampak kdo od njiju bo v ospredju, bo odvisno tudi od poteka dirke in kombinatorike.

Kasper Asgreen (Quick Step-Alpha Vinyl) je bil na Strade Bianche tretji in dobro formo je pokazal tudi na E3 Saxo Bank Classic. Trenutno je alfa samec Volčjega krdela. Yves Lampaert, Florian Senechal in Zdenek Štybar so vsi utrpeli takšne in drugačne bolezni, zato jih verjetno peloton ne bo jemal tako resno kot prejšnja leta. Kasper Asgreen si je lani delil vlogo enega od kapetanov z Alaphilippom, tokrat pa bo moral slediti vsem resnim potezam nasprotnikov.

Mads Pedersen in Jasper Stuyven (Trek-Segafredo) sta stimpatičen dvojec. Več možnosti pripisujem Dancu, ki je bil na Dirki po Flandriji leta 2018 drugi, za Nikijem Terpstro. Leta 2019 ga na svetovnem prvenstvu ni uničilo obupno vreme. Stuyven ima težavo s šprinti, po Gent–Wevelgem je celo priznal, da je začel cagat daleč pred ciljem. Tam je bil potem zadnji od štirih. Zaradi slabih nog? Ali zaradi psihe? Zadnji od treh je bil na Pariz–Tours. Tretji od štirih in četrti skupno je bil na svetovnem prvenstvu. Tretji od štirih je bil na Primus Classic. Je pa lani tudi zmagal Milano–San Remo …

Matej Mohorič (Bahrain Victorious) je vedno, vedno med favoriti, a še vedno nikoli ne bi upal staviti nanj premoženja. Kako lahko zmaga? Videli smo, kako. Kako lahko zmaga na Dirki po Flandriji? Tam je dirkal le leta 2019, ko je bil šele 41. Letos bi tudi njemu prav prišla družba Sonnyja Colbrellija, a se bo lahko zanašal na izkušenega Heinricha Hausslerja in na Jana Tratnika, ki je zablestel z devetim mestom na Dwars door Vlaanderen in že prej z devetim na Milano–San Remo. Jan leti kot avion in če bo med deset, me sploh ne bo presenetil.

Victor Campenaerts (Lotto-Soudal) je podoben patron kot Mohorič. Vedno je zraven, a redko zmaga. Veliko bolj redko kot Mohorič, če smo natančni. Letos je bil na Omloop Het Nieuwsblad peti., na Le Samyn šesti. in na Dwars door Vlaanderen četrti. Tako je grizel, da si je do cilja zdrobil umetni del zob. Če bo ostal zraven čez klance, je on tisti, ki se lahko v zadnjih desetih kilometrih odpelje za nekaj sekund in drži minimalno prednost do cilja. Menda so mu zob že popravili.

Ekipa je močna, zraven sta tudi Tim Wellens in Florian Vermeersch , drugi na lanskem Pariz–Roubaix, ki pa letos nima razkošnih rezultatov. Ampak Lotto-Soudal je tudi ekipa, ki ji grozi izpad iz svetovne serije. Bodo dirkali na vse ali nič ali na točke?

Stefan Küng (Groupama-FDJ) je posebej dobro formo kazal v zadnjem tednu. Tretji na E3, šesti na Dwaars door Vlaanderen. Ampak, kako naj zmaga? Na podoben način, kot morda Campenaerts.

Deseterica?

Greg van Avermaet (AG2R-Citroen) ni več v najboljših letih, kar je priznal celo sam, ampak lani je bil na Dirki po Flandriji vseeno tretji. Njegov kolega Oliver Naesen je na Dwaars door Vlaanderen padel in odstopil ter še čez dva dni naravnost povedal, da je »trd kot dila«.

Anthony Turgis (TotalEnergies) na Milano–San Remo najbrž ne bi mogel storiti več kot preriniti se na drugo mesto. Ekipa ima s Saganom in Terpstro dva nekdanja zmagovalca te dirke, ampak Slovaka ni, Terpstra pa bo lahko kvečjemu pomagal z izkušnjami. Na trojčku flamskih dirk se Francoz ni izkazal.

Michael Matthews (BikeExchange-Jayco) bo vodil moštvo, sestavljeno izključno iz Avstralcev in Novozelandcev, saj se je Luka Mezgec ob veselem dogodku vrnil domov. Matthews je bil v Flandriji pred dvema letoma šesti. V sredo je presenetil mladi Kelland O’Brien, ki je po dolgem begu prišel v cilj z vodilno skupino.

Alberto Bettiol (EF Education-EasyPost) pravzaprav ni favorit, je pa zmagovalec leta 2019. Gianni Moscon (Astana-Kazahstan) je lani skoraj zmagal Pariz–Roubauix, letos pa je zanič, s tremi odstopi na treh flamskih klasikah. Kaj je z njim narobe? Ne vemo. Ni priljubljen, zato ga nihče nič ne sprašuje. Nils Politt (Bora-Hansgrohe) vodi zdesetkano nemško ekipo. Na Paris–Roubaix leta 2019 je bil drugi, potem ko je cel dan bežal in na enak način je bil peti v sredo na Dwaars door Vlaanderen.

Moja napoved

Zadnji zmagovalec tritedenske dirke, ki je slavil na Dirki po Flandriji, ni bil leta 1975 Eddy Merckx, ampak leta 1994 Gianni Bugno, ki je štiri leta prej osvojil rožnato majico. Potem so bili drugačni časi, a zdaj je kolesarstvo spet razburljivo. Če je bil favorit na Dirki po Flandriji zadnji dve leti Alaphilippe, je to seveda zdaj tudi Pogačar.

Vsaj za moj okus je Dirka po Flandriji celo najzabavnejša klasika. Paradoks je, da bo morda De Ronde celo bolj zanimiva, kot če bi dirkal tudi van Aert. Vseeno pa ne bo isto, saj se bomo na koncu spet spraševali kaj bi bilo, če ne bi bilo ... še najbolj zabaven je bil komentar, da bi bilo zaradi van Aertove odsotnosti edino pravilno dirko prestaviti. Ne bo šlo. De Ronde je pač večja od njenih zvezdnikov.

***** Mathieu van der Poel

**** Tom Pidcock, Kasper Asgreen, Tiesj Benoot

*** Tadej Pogačar, Matej Mohorič, Christophe Laporte, Mads Pedersen

** Victor Campenaerts, Jasper Stuyven, Stefan Küng

* Anthony Turgis, Dylan van Baarle, Michael Matthews, Greg van Avarmaet