Erika Jesenko9. 5. 2021

Pred sto leti so leteli na zrezke in alkohol

_{Če bi kolesar na Touru držal v roki steklenico vina, bi gledalcem čeljusti popadale na tla. A včasih je bilo pitje vina običajna praksa. Še huje: priporočali so celo kajenje! Če so kolesarji nekoč dirkali na vino in zrezke, se danes pojedina na kolesu precej razlikuje od povprečnega nedeljskega kosila.}

V Formuli 1 v igri za zmago poleg spretnega voznika največjo vlogo odigra dober bolid. V kolesarstvu pa je ključen tisti, ki s kolesom upravlja. Seveda je pomembno dobro kolo, a v prvi vrsti šteje kolesar. Če natočimo napačno gorivo, avto crkne. Enako velja za kolesarja, ki je motor kolesa. Profesionalno kolesarstvo terja nadčloveške napore, še posebej na tritedenskih dirkah, kjer si napori sledijo dan za dnem. Kolesarji na tekmovalni dan pokurijo okrog 6000 kalorij. Za tako zahtevne vzdržljivostne podvige je potrebno predano jesti hranilno bogato hrano.

Kolesarji na mesni pogon

Med dirko kolesarji svoje zaloge goriva polnijo predvsem z energijskimi geli in ploščicami najrazličnejših okusov, ki se jih lahko hitro in enostavno poje. Na tritedenskih dirkah pa monotonijo te sladke prehrane popestrijo z riževimi ploščicami, enostavnimi sendviči, bananami in podobnim, spotoma spijejo še kakšno majhno pločevinko kokakole.

V železnih časih kolesarstva pa je bilo dirkanje za današnji čas podobno nepredstavljivo, kot je bila tudi prehrana kolesarjev. Prva Dirka po Franciji leta 1903 in je bila bolj podobna boju za preživetje na kolesu, kot dirki. Tekmovalci so več kot 15 ur na dan po razkopanih cestah poganjali 20 kilogramov težke enoprestavnike. Ni bilo ekip, ni bilo spremljevalnih avtov in ni bilo okrepnih postaj. Kolesarji so se v lastni režiji krepčali kar v obcestnih krčmah.

Robert Jacquinot med kosilom sredi pete etape na Touru leta 1922. Tisto leto je tri dni vodil v skupnem seštevku in dosegel dve etapni zmagi, a ne v peti etapi.

Retro kolesar si je na kolesu raje privoščil jagnječja rebrca in zraven še kak zrezek. Še pred 70 leti je bil priljubljen sendvič, vmes se je pojavila tudi kakšna banana, a temu sadežu niso posvečali tako velike pozornosti, kot sedaj.

Zajtrk sodobnega kolesarja najpogosteje sestavlja ovsena kaša, kdaj pa kdaj se zjutraj na krožniku znajde tudi še kakšno jajce in seveda ne gre brez skodelice kave. V preteklosti so menili, da je glaven vir energije meso. Če je dovolj dobro za presneto hitre leve in geparde, bo gotovo tudi za kolesarje, so menili. Meso so uživali za zajtrk, na kolesu in po kolesarjenju. Pripravili so jim ga brez začimb, da ne bi razdražili prebavil.

Dieta prvega zmagovalca Toura

Maurice Garin, prvi junak Dirke po Franciji, sicer nikoli ni izdal kakšne pojedine si je privoščil med šestetapno dirko, je pa povedal, kaj vse je zaužil med 24-urnim kolesarskim tekmovanjem:

45 kotletov,
19 litrov vroče čokolade,
8 kuhanih jajc,
7 litrov čaja,
5 litrov tapioke,
2 kilograma riža,
ogromne količine rdečega vina,
kavo, šampanjec …
in ostrige.

Že trije šniclji na dan so veliko, kaj šele 45 kotletov! Vprašanje je sicer, koliko so ti kotleti tehtali, pa tudi, ali ni morda Garin nakladal ali pa so vse skupaj napihnili mediji. Če je res pojedel toliko, pa niti ne preseneča, da je spil litre vina, saj je bilo treba nekako po grlu spraviti tudi vso to meso. Vsekakor so bili dobri, da so lahko po vsem tem še sedeli na kolesu in držali ravnotežje.

Žejo so gasili z vinom

Vročina je v poletnih etapah grand tourov velika nadloga kolesarjev, saj že blaga dehidracija, do katere pride presenetljivo hitro, kaj kmalu vodi do padca telesne zmogljivosti. Signali, da smo žejni, pridejo pogosto prepozno. Športni direktorji zato po radijski zvezi kolesarjem nenehno sitnarijo, naj pijejo. Pogosto vidimo, da naredi vseh osem kolesarjev požirek iz bidona istočasno. Ne zato, ker so slučajno hkrati postali žejni, ampak ker jih je na pitje opozoril športni direktor.

Včasih na kavo niso niti pomislili, vse do 90. let, ko je bila prepoznana kot erogeno sredstvo. Za žejo so najraje spili kozarec ali dva rdečega vina, ki pa ni bil na meniju le za zajtrk in večerjo. V začetku prejšnjega stoletja so se kolesarji na Touru z vinom nalivali v enormnih količinah med, pred in po dirki.

Švicarja Henri Collé in Charles Parel sta leta 1921 med Tourom skočila na pivo.

Zakaj? V tistih časih je bila voda precej onesnažena in leglo najrazličnejših okužb. Pivo, vino in žganje so bile varnejše pijače, kot voda iz vprašljivo čistega cestnega vodnjaka ali izvira. In še to: pred štartom so še enega pokadili. Verjeli so, da cigarete pomagajo ogreti pljuča.

Julien Vervaecke prižiga cigareto Mauriceu Geldhofu. Na Touru leta 1927 sta dosegla vsak po eno etapno zmago.

Kolesarji so se pogosto ustavili v kavarni ali okrepčevalnici in zlili vase, kar jim je prvo prišlo pod roke, včasih tudi kaj močnejšega od vina. Seveda je treba okeniti, da so bila v herojskih časih ekstremno dolgih etap precej bolj sproščena tudi protidopinška pravila. Pravzaprav pravil ni bilo. Tako so brata Henri in Francis Pelissier ter Maurice Ville po protestnem odstopu s Toura leta 1924 novinarju Albertu Londresu prostodušno priznali, da jih poganja dinamit, med drugim kokain in kloroform.

Musette

Kolesarske vreče oziroma musette so začeli na kolesarskih dirkahuporabljati po prvi svetovni vojni. Vreča s kolesarsko hrano in pijačo je zelo podobna torbam, ki so jih uporabljale vojaške enote med prvo in drugo svetovno vojno.

Ekipa EF Education First je pred časom na svoji spletni strani razkrila vsebino musette na tritedenskih dirkah:

2 riževi ploščici,
2 energijski ploščici,
2 energijska gela,
1 bidon z vodo
1 bidon s hidracijskim napitkom (ki je odvisen od vremena oziroma vročine)
1 poseben priboljšek – včasih banana, lahko pa tudi regionalna specialiteta ali kolesarjev najljubši prigrizek

Fausto Coppi je bil posebnež, a je vedel, kaj dela

Italijanski as Fausto Coppi si je vzdevek Campionissimo (prvak vseh prvakov) prislužil sredi preteklega stoletja. V tistih časih je veljal za posebneža kar se tiče diete. Izogibal se je rdečemu mesu in alkoholu ter eksperimentiral z vegetarijansko prehrano. Medtem ko so njegovi sotrpini za zajtrk mlatili meso in kadili, je Coppi za zajtrk pojedel obrok iz celih zrn. Če so tekmeci prvi obrok – kaj drugega kot meso – na kolesu zaužili šele po 100 kilometrih, je Coppi med dirko ves čas po malem grizljal hrano, bogato z ogljikovimi hidrati … pite, majhne sendviče in sadje. Njegovi uspehi so pokazali, da ni bil tako nor, kot se je marsikomu zdel pred sedemdesetimi leti.