Najdaljši dan je dan za 300 kilometrov

Najdaljši dan je dan za 300 kilometrov

Dan je bil 20. junija dolg 15 ur in 46 minut. Škoda bi bilo narediti kratek sobotni izlet in ostanek dne preležati. Runda je šla raje na rundo! Privoščili smo si gravlanje po najlepših slovenskih gozdovih: pod Krimom, v Javornikih, okoli Snežnika, malo po Brkinih, pa čez Hrušico in Menišijo. Bolelo me je. Zelo me je bolelo.

Žiga Marolt, Gregor Lah in Matej Zalar

Prevoziti 200 kilometrov po makadamu je dolgotrajna reč, ampak z nekaj zanosa je ob dobri formi vsega, vključno s postanki, konec v desetih urah. Marsikdo misli, da je naslednjih sto kilometrov le formalnost. Ampak ni. Dodatne štiri ure kolesarjenja niso šala, zato smo zadevo vzeli resno. Pot sem izrisal že dve noči pred podvigom, kupil večjo podsedežno torbico, zamenjal plašč in vzel s seboj več živil kot kadarkoli.

Presenečenj si ne želite

Nabrati z miško po zemljevidu 300 kilometrov ne da bi tavali po neznanih terenih, kjer se bela črta izkaže za zaraščeno medvedovo stezo, je mukotrpno opravilo. Raziskovanje neznanih terenov je morda zabavno na nekajurnih izletih, ne pa sto kilometrov od doma, potem ko ste že skurili štiri tisoč kilokalorij.

Težava je tudi v tem, da je Slovenija prekrasna hribovita dežela. Če se zdi 325 kilometrov dolga Dirty Kanza zahtevna, je treba pripomniti, da je vzpona samo za 3200 metrov. Moja sled pa je pokazala, da se bomo vzpenjali 5200 metrov – in že to je bil uspeh, lahko bi bilo precej huje. Asfalta naj bi bilo za vzorec, okoli 15 odstotkov. Dobršen del poti sem sicer poznal s prejšnjih eskapad, nekaj pa je bilo novosti, bodisi ker ni šlo drugače bodisi zato, ker so se mi zdele zanimivejše in bolj smiselne.

Vedel sem, da bo dolga. Tako dolga, da sem moral za vsega hudega vajeno in zelo potrpežljivo psico urediti varstvo. Pojedel sem še več ovsene kaše kot sicer, torej za štiri osebe. Od doma sem krenil ob 4.55, ob svitu, z utripajočo lučko, ob petih zjutraj – nevključujoč običajno zamudo – pa se je na tisti avtobusni postaji začelo zares. Trije pacienti. Proti sivemu, skoraj črnemu nebu nad Krimom.

Lovljenje nevihte

Gregor je dal glede črnine zaskrbljujočo oceno, a kot nekdo, ki je mladost preživel s pogledom na Krim, sem bolj sebi kot njemu v spodbudo pripomnil, da je zjutraj vedno tako. Vedno, kadar dežuje, sem si mislil.

Tako ali tako nismo šli na Krim, ampak po znani cesti pod Mokrcem na Krvavo Peč. Tam smo bili že pred sedmo. Blatni, kot bi bili na terenu precej dlje. Občasno je tudi malo deževalo. Temperatura? Okoli deset stopinj. Obetal se je epski dan. Izraza na obrazih povesta vse. V opravičilo naj povem, da sva imela gotovo tudi polna usta.

Ne gre brez spusta v dolino Iške, samo zato, da se je treba potem vzpeti nazaj, na Bloke.

Na planoti smo si lahko malo odpočili na osmih kilometrih asfalta. Cesta je bila mokra, a radarska slika je kazala, da se najhujše odvija pred nami – in da k sreči med potjo proti jugu popušča.

Na Babnem Polju pričakujte mraz

Skozi Radlek in po južnih obronkih Slivnice, ves čas po makadamu, smo se spustili v Cerknico, kjer je bilo ob osmih zjutraj živahno kot ob delavnikih. Na tržnici smo se oskrbeli z življenjsko tekočino in opazil sem, da je Gregor skušal z njo očistiti kolo in spodnje okončine. To je bilo Sizifovo delo, se je pa olajšal nepotrebnega tovora.

Po makadamu, ki vijuga nad Loško dolino po spodnjem delu Javornikov, smo se izognili gradu Snežnik in s tem lepemu kosu asfalta, pa tudi glavni cesti, ki gre proti Mašunu čez Leskovo dolino. Tako smo naredili ovinek čez Babno Polje. Tam nas je najprej presenetila vojaška baza, ki so jo postavili v okviru vaje Preskok 2020. Mislil sem si, da se ni bilo prijetno zbuditi v kislo jutro.

Termometer je kazal 11 stopinj Celzija. Poleti, ob pol enajstih dopoldne. Je pa res, da se Babno Polje kiti z nazivom Slovenska Sibirija. Pred nami je bilo najbolj divjih 60 kilometrov do Mašuna, vmes so sicer še Sviščaki z lepim kosom novega asfalta, a pokopališče na Babnem Polju je zadnja priložnost za oskrbo s pitno vodo. Za nami je bilo 90 kilometrov. Bili nismo niti na tretjini poti. In najdaljši klanec je bil šele pred nami. Spet je kapljalo.

Tik ob meji

Snežnik smo obkrožili, v smeri proti jugu in zahodu ves čas tik ob hrvaški meji. Počasi so začele popuščati zavore. Menda sem bil jaz tisti, ki je nastavil tempo, Žiga ga je pa potem vzdrževal, tako da sem se čez par minut že znašel v neudobnem območju. Vozim po navdihu, dinamično, tisti s cestnimi čevlji pa imajo pedale z merilnikom moči in bi ves čas gonili enako, kot na trenažerju v načinu erg. Moj bog, kako ga je pekel tja gor, še Gregor je utihnil! Ne da ne bi mogel, je pa postajalo jasno, da se mi bo norija čez dan maščevala.

Klanec ni strm, je pa dolg, vmes je tudi 5-kilometrski spust. Po teh odročnih krajih bomo septembra poganjali udeleženci na dolgi trasi Humanfish Gravla. Traser Simon Erjavec mi je povedal, da je bilo v teh koncih med obema vojnama smučarsko središče s hotelom, kamor so hodili pionirji tega športa z Reke. Na hrvaškem pobočju je bila tudi smučarska skakalnica, s katere so skakali na slovensko stran – seveda v časih, ko je bila vse to kraljevina Jugoslavija. Na Klanski polici Gregor in Žiga nista posedela zaradi romantičnih vzgibov, ampak ker sem tako rekel, da bi tej reportaži dodal pridih sproščenosti.

Okrog enajstih, ko smo se od meje obrnili proti severu, je prvič posijalo sonce, na levi pa se je odprl razgled na travnati Knežji Dol, kamor sta zvedavo pogledovala kolega, ne da bi se ustavila.

Zaplet

Spet smo se vzpeli nad 1200 metrov, potem pa takoj spustili do nove, še vedno skoraj perfektno črne asfaltirane ceste, ki se iz Ilirske Bistrice vzpenja na Sviščake in bo septembra, prav na dan Humanfish Gravla, prizorišče državnega prvenstva v vzponu.

In tam se je zapletlo.

Ni bila potrebna dolgotrajna diagnostika za ugotovitev, da je Žigov bicikel vozen samo še pogojno in da bo moral klicati na pomoč. Oster teren ni prizanesel tubularjem, tako da je profil odstopil na več mestih na prednjem in zadnjem kolesu. Neprijetno …

Za nami je bilo 130 kilometrov in dobrih šest ur poganjanja, Žiga je torej naredil resno turo … vendar le polovico nje. Trije bi tisti dan skupaj prevozili dobrih 900 kilometrov in v zahtevnih pogojih bi bil že mali čudež, če bi preživela vsa tehnika. Žal moramo k njegovemu poskusu pripisati DNF.

Najlepše je v Peklu

Nadaljevala sva torej v paru in na Sviščakih skrenila z glavne ceste desno, tako rekoč naravnost proti Snežniku in najvišji točki dneva, več kot 1400 metrov. Zadnji metri precej slabega makadama so bili napeti kot štrumpanteljni in verjetno bi bilo samo še huje, dokler se ne bi cesta iztekla v pešpot – tako domnevam, vem pa ne –, a sva zavila levo. Kot se je izkazalo, na najbolj spektakularen kos poti.

Tja pravzaprav sploh ne smemo, saj je dovoljeno le za tiste, ki gospodarijo z gozdovi. Da je vse skupaj videti bolj resno, je čez cesto napeta jeklenica. Zdaj sva vozila še bolj na lastno odgovornost, kot sicer to velja za gozdne ceste. In bilo je krasno! Kdo, razen domačinov in jamarjev, ve za Pekel pod Snežnikom? V Ameriki bi vam za tak razgled zaračunali.

Seveda sem domneval, da je cesta nekako zaprta tudi z druge strani. Je pa tam, tik pod Snežnikom, tudi dobro letelo. Ovinek v levo … in potem, o, jebenti, zajla! Zajla, ki bi držala gondolo za petdeset oseb. Pazi, pazi! S Cinellijem sem enkrat že zapel verigo … te pletenice pa ne, a odločali so centimetri.

Dimenzija časa

Ne spomnim se več zakaj sem trasiral turo po tej čudni cesti, verjetno iz golih avanturističnih vzgibov. Na Mašun namreč vodi precej širša, bolj gladka, predvsem pa bolj uporabljana cesta. No, pri gostilni sredi ničesar nisva stala predolgo, mi je uspelo ustaviti števec in nanj pozabiti za pet kilometrov.

Spust v Pivko je ugoden in na lepem sva prišla v drug svet. Iz hribov, kjer dajejo redke možnosti za razgled na valoviti gozd vtis, da ste v Kanadi, naravnost v vroč pivški kotel. Spodaj sva po več kot osmih urah prvič slekla vetrovki. Za nama je bilo 180 kilometrov. In večina klancev.

Na bencinski črpalki sva si privoščila sendvič in s trdimi nogami pognala v smeri Razdrtega. Svet pod Vremščico je razgiban, kolovoz posut z ostrim kamenjem in obdan z gostim grmičevjem. Kuhala sva se, kot žabi. Vlaga je puhtela tudi iz luž, ki sva se jim s težavo izogibala. Ni se mi vleklo, nikakor ne, sem pa čutil dimenzijo časa. Še nikoli nisem sedel na kolesu tako dolgo. In pred nama so bile še štiri, ure poganjanja.

Kriza

V stik s civilizacijo sva prišla v Lažah in se mimo kamnoloma spustila v Razdrto, tik pod Nanos.

Na precej dolgem kosu asfalta skozi Malo in Veliko Ubeljsko bi si lahko odpočila, ampak, ne, šlo je v napol tekmovalnem tempu, prekleto.

Okoli Nanosa in v hrušiške gozdove! Deset kilometrov klanca. Tam sem prišel na rob in deset kilometrov trpel kot žival. Stisnil sem zadnji gel, drugo ne bi šlo v želodec, in pol ure samo upal, da bo Gregor molčal. Gregor je pameten možakar. Molčal je. V takih situacijah spodbuda ni spodbudna. Samo pustite me pri miru.

Mimogrede: rimski limes bi si lahko ogledali že v Babnem Polju. Zdaj pa še pri Stari pošti na Hrušici. Ampak gledal nisem niti levo niti desno. Tako ali tako sem to že prevozil pred časom.

Pod vrhom, ki sploh ne daje vtisa, da je vrh in pravzaprav to niti ni, nisva bila edina, ki sva odtočila. Odtočiti se je odločilo tudi nebo. Najprej je samo kapljalo. Ko sva dosegla cesto med Črnim Vrhom in Godovičem, pa se je zlilo. Nič hudega! Glede na vse težave s samim seboj je bila to nepomembna epizoda, brez katere bi bil dan manj poln.

Dobro je vedeti …

Kaj naredi človek, ki ima pod zadnjo platjo 230, pred seboj pa še 80 kilometrov, in je napol mrtev? Na bencinski črpalki si zbaše v ust dve pesti bonbonov, jih poplakne s kokakolo … in odpelje naprej. Kot je povedal Peter Vesel po everestingu: »Vedel sem, da bo kriza prišla in vedel sem, da bo tudi odšla.« Take stvari je dobro vedeti.

Proti Hotedršici sem ga spet lahko basal, ne da bi bil ob Gregorju videti smešen. Me je pa skrbelo, kaj se bo zgodilo nad Ravnikom. Nazadnje sem tam proti Kalcam rinil po bizarno strmih rampah in čez travnike kar po travi, tokrat pa sem speljal traso bolj severno … in, oh, kako dobro sem jo speljal. Cmokal sem od dvojnega veselja. Do Kalc je šlo gladko kot po portoroški promenadi.

Naju je pa spremljal krasen orkester kot poper suhih verig. Moja se je oglasila prva, nekje po 190 kilometrih, a je sčasoma nadaljevala pianissimo, je pa zato pozneje zapela Gregorjeva, najprej mezzo piano, potem forte, kasneje, že v Ljubljani, pa fortissimo posibile … je pa ta čudovita glasba nekoliko tolažila mojo utrujenost. Če cvili kovina, kaj ne bosta telo in glava!

Vedno … Pokojišče

Za tistih 300 kilometrov sem moral speljati traso po dekadentnem ovinku čez Pokojišče. Uvod vzpona na Menišijo je segment, ki ga je nekdo na Stravi zasluženo poimenoval Kuzla. Pojdite tja po 250 kilometrih s prenosi za dirkače in zmerjali boste to cesto. Potem je bilo precej bolj udobno. Ni pa šlo počasi, Gregor je začutil, da bo ujel večerjo s steakom, ki jo je imel v mislih že od četrtka, ko je trdil, da bomo vozili počasi. Do največ 200 vatov, je rekel. No, to je relativno malo. Na koncu je bila skoraj toliko povprečna moč. Moj bog!

Na Pokojišču je veselica počasi izzvenevala in ko se je na spustu naslikalo barje … sva bila v bistvu doma. Samo še 25 kilometrov gravla do Ljubljane, ko sem imel spet občutek, da bi lahko odbil še uro ali dve, seveda v normalnem tempu.

No, do sončnega zahoda je ostala še dobra ura časa, ki pa sem jo zabil nekje med straniščno školjko in prho. Na hamburger sem se spravil šele okoli devetih zvečer. Dule me je vprašal, če sem zbolel – še preden sem mu povedal kaj sem ušpičil.

 

O hrani

Mnoge je grizlo vprašanje, kako smo se prehranjevali. Poraba energije je ob takih neumnostih primerljiva s porabo čezoceank in, kot je pravilno ugotovil Gregor, smo se pravzaprav udeležili velike požrtije. Potem, ko sem dan prej pojedel pol kilograma testenin in zjutraj veliko skledo ovsene kaše, sem bil med vožnjo pozoren na to, da sem nekaj stlačil v usta vsaj vsake pol ure.
To je bilo prvih osem ur naporno, potem grozno naporno, po desetih urah pa skoraj nemogoče, tako da sem do doma vase tlačil samo še gumijaste bonbone. Geli se mi običajno gnusijo, a v ekstremnih situacijah jih je treba stisniti, pa čeprav skozi zobe. Naslednjič – ali obstaja naslednjič? – bom imel zato s seboj več gelov, ki jih bom prihranil za konec. Moja poraba:
  • 16 energijskih ploščic različnih tvrdk in okusov,

  • 3 energijski geli,

  • 2 žemlji s čokoladnim namazom,

  • 1 banana,

  • največji sendvič z bencinske črpalke,

  • 140 gramov gumijastih medvedkov,

  • 1 liter kokakole.

O posledicah

Nisem eden tistih, ki skušajo svojo norost prikrivati s trditvami, da so taki podvigi normalni ali celo zdravi. To ni normalno in tudi dvomim, da je zdravo. Z Gregorjem sva se večkrat spogledala in se drug drugemu čudila, da sva tako butasta. Je pa to nekaj, kar človek mora poskusiti, če čuti, da zmore. Med vsemi neumnostmi, ki jih lahko naredi, ima ta vsaj znake pozitivnega. To seveda ni bil ultimativni preizkus človekovih zmogljivosti, saj človek počne marsikaj hujšega, je bil pa, vsaj zame, ultimativni dokaz, da tega ni treba početi.

Kolo po 300 kilometrih blata, prahu in dežja z nevihto. Zaradi skale v velikosti gozdarjeve pesti je popustila napera na sprednjem kolesu - ni pa počila in do naslednjega dne nisem opazil ničesar. Obroč je bil še vedno raven. Težak je, ampak trpežen.

Kolo po 300 kilometrih blata, prahu in dežja z nevihto. Zaradi skale v velikosti gozdarjeve pesti je popustila napera na sprednjem kolesu - ni pa počila in do naslednjega dne nisem opazil ničesar. Obroč je bil še vedno raven. Težak je, ampak trpežen.

Sprašujejo me, kakšne so bile posledice. Za začetek: še nikoli nisem bil fizično tako utrujen, niti takrat ne, ko dve noči skoraj nisem spal, ker smo na Dirki okoli Slovenije spremljali Tjašo do zmage. Stegna so me, ne bolela, ampak pekla. Drugih bolečin ni bilo, niti kože na palcih rok mi ni razgnalo. Dve noči sem tudi zelo slabo spal in o enakih težavah je poročal Gregor, ki pa ni imel musklfibra, česar še zdaj ne verjamem.

V nedeljo sem si šel ogledati državno prvenstvo in ker sem zamujal na kraj srečanja, sem dvajset minut čez mesto betoniral na polno. Pa je kar šlo, seveda ne brez trpljenja. Tri ure sem kolesaril, nekateri so ocenjevali, da nisem normalen. Kristian Grünfeld je omenil, da bi me morali potolči s kolom, da bi se umiril. Tega mu ne zamerim. Za dobro uro sem šel na kolo tudi v ponedeljek.

Potem pa nekaj dni ne. Ni me mikalo. In res je, kar pravijo. Utrujenost pride z zamikom. Po dveh, treh dneh. Dan državnosti mi je prišel prav. Z užitkom sem ga bolj ali manj prespal.

Zdaj je čas za nove neumnosti. Govori se, da bo 300k ob poletnem solsticiju postal tradicija.

 

Trasa: Ljubljana–Ig–Krvava Peč–Ravnik–Radlek–Grahovo–Cerknica–Dolenja vas–Babno Polje–Sviščaki–Mašun–Palčje–Pivka–Laže–Razdrto–Veliko Ubeljsko–Malo Ubeljsko–Strane–Stara pošta–Godovič–Hotedršica–Ravnik–Kalce–Pokojišče–Laze pri Borovnici–Borovnica–Breg pri Borovnici–Podpeč–Ljubljana
Razdalja: 310 km
Višinska razlika: 5350 m
STRAVA

Komentarji

Stavcavas26. 6. 2020 ob 20:54

Daj Matej,si že odgovoril nekomu,pa venda,kako narediš te fotografije.Kako ta iznajdlivost izgleda v praksi,ker teli tvoji posnetki so res super,dodana vrednost tvojim člankom.Kot bi te nekdo drug fotografiral.Drugače pa čestitke za Rundo,je zaživela,želim ti da postane še veliko bolj obiskana ter sčasoma še s kakimi oglasi,forumi,da se bo kaj dogajal😉

Matej Zalar27. 6. 2020 ob 09:37

No, za te fotke sta zaslužna tudi Gregor in Žiga, sploh za tiste, na katerih sem jaz. Hvala za pohvale! Plan je, da se Runda počasi razvije v več kot samo portal z avtorskimi članki.

Merlot28. 6. 2020 ob 20:11

Noro veliko makedama! Skoda da na dolenjskem nimamo tako lepo urejenih poti.

Peloton27. 6. 2020 ob 07:57

Oj Matej, tole je res noro, super teksti, odlične fotke,... Bi se pa za tako dolgo turo odločil, če ne bi imel družbe?

Matej Zalar27. 6. 2020 ob 09:39

Slejkoprej bi šel tudi brez družbe, prejšnji teden pa najbrž ne. Skoraj bi rekel, da me je Gregor prisilil - nisem mogel dopustiti, da bi on s tem opravil in se v ponedeljek hvalil na vse pretege, medtem ko bi jaz lahko poročal o kakšnem izletu na Krim in nazaj :)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.