Korona izziv: gravel okoli Postojne

Ana in Petra sta se pustili izzvati na začetku in se lotili izleta v klasičnem ženskem slogu: torej z vsem dolžnim spoštovanjem do sto kilometrov dolge trase z 2000 metri višinske razlike, obilico poguma na poti v neznano, a tudi z nekaj malega ženske naivnosti ter na koncu še z malo moške pomoči, ki je posodil števec z navigacijo. Opravili sta kot se spodobi in se ob tem verjetno zabavali še bolj kot tik pred zaključkom Korona izziva jaz. Tudi trpel nisem dosti manj časa. Razmišljal sem, da bi kolesaril tudi do Postojne, a sem si slednjič pomagal z vlakom, domov pa vendarle gonil.

Ura do postojne

Vsaka dobra zgodba se začne s stavkom: »Z vlakom sem šel …« Če transportiram kolo, se vedno bojim, da to ne bo mogoče, čeprav je mogoče. A tokrat je šlo skoraj vse kot po maslu. Vozovnico zase sem kupil prek spleta, nisem pa je mogel kupiti kolesu. S spletnim nakupom ne dobite karte, ampak potrdilo o plačilu. Piše, da ga morate natisniti, česar nisem storil, ker mi je mar za drevesa. Nisem čisto verjel, da bo zadostovalo digitalno potrdilo. Pripravil sem se na prerekanje.

Najprej nisem našel poti na lokalno železniško postajo, kjer vlak ustavi tri minute potem, ko zapusti kolodvor. Sprevodnik je gledal kolo zaskrbljeno, a v kar optimističnem tonu izrazil upanje, da bo šlo. Podobno kot obrtniki vedno rečejo: »Bom videl kaj lahko naredim.« Šlo je. Udobno smo se peljali, če za manjšo neprijetnost ne štejem, da sem moral v Logatcu vstati s sedeža in osvoboditi bicikla pod mojim. Upam, da imajo nove kompozicije, ki jih spravljajo na tire v teh mesecih, to urejeno bolje. Nisem pa prepričan.

Terminal zna prebrati tudi kodo na digitalnem potrdilu na zaslonu telefona, torej se ni bilo treba prerekati. Tega sem bil vesel, saj je bil sprevodnik vljuden. To sicer na Slovenskih železnicah ni neobičajno, a se še zelo dobro spomnim, da ni bilo vedno tako.

Nagrada je vzpon sam

Hladno je bilo že v Ljubljani, skozi Postojno pa je vlekel tako zavraten severnik, da sem težko verjel uradnemu podatku o temperaturi osem stopinj Celzija. V baru Palma, krasni beznici z blazinicami v višini glave nad pisoarji, sem pognal v sistem dva espressa, preden sem začel verjeti v možnost, da vendarle krenem v ta hlad. Pri postojnskem TIC-u sem se pofočkal prek QR-kode, za veljavnost izziva se to naredi po poti še štirikrat, potem pa po klancu iz mesta naravnost proti vetru.

Smer izbere vsak po svoji želji, a naj bi bila boljša v smeri urinega kazalca. Tako se pride na najvišjo točko že po devetih kilometrih. Klanec je dolg štiri kilometre in se vzpne za 300 metrov, a se cesta, od Postojne do začetka klanca je ves čas asfalt, ob avtocesti bolj ali manj vzpenja že do vznožja. Kot smo vajeni tudi na cerkniški strani Javornikov širnih razgledov ne gre pričakovati, še manj katarzo na vrhu. Vzpona je konec, cesta se prevesi navzdol, to je to. Nič hudega. Le zakaj bi morali biti za vzpone vedno nagrajeni z razgledi in bifeji? Saj gremo gor prostovoljno! Skoraj 960 metrov visoko je bilo 9 stopinj.

Malo gre navzdol, tudi kakšna serpentina je vmes, potem pa dober kilometer spet nazaj gor in na spust, ki pripelje na vojaško vadišče Poček.

Poček, eno najlepših slovenskih zakotij

Vojaško vadišče ima javnost menda precej v zobeh. Z vojsko so pač same težave. Predvsem je draga in glasna, tudi v obdobju miru. Do lani sem mislil, da je Poček za javnost zaprt, kot je bila včasih Kočevska Reka, a v resnici je gibanje omejeno relativno ohlapno. Podatki o prepovedih vstopa so tu objavljeni pod rubriko Aktivnosti na vadiščih Slovenske vojske. Če streljajo, tja ne smeš in menda niti ne moreš, verjetno pa si niti ne želiš.

Kadar smeš, pa le pogumno, saj je to eno najlepših in za gravlanje najobetavnejših zakotij. Ko prideš iz gozda, se svet povsem spremeni. Zadiši po Primorski in težko se je odločiti ali je svet mehak ali oster.

Kak vojaški džip pride nasproti, spodaj je tudi nekaj vojakov postopalo okoli objektov, to pa je bilo tudi vse. Blažen mir.

Ne vozi čez most, kjer je most

Po petnajstih kilometrih divjine se naslika vasica Žeje, kjer je treba v teh dneh deževnih dneh izbrati obvoz skozi Prestranek in Koče. V normalnih okoliščinah, ko ne dežuje kar naprej, je menda mogoče strugo prečkati kar tam, kjer ni mostu.

Kakšnih sto metrov više ob strugi je eden od dveh še ohranjenih mlinov na Pivki, kjer jih je bilo še pred stoletjem enajst. Drugi je Modrijanov mlin, to je tisti pri Postojnski jami. Tišlerjev mlin v Žejah je manj znan,a je vsaj na zunaj videti prav dobro. Žal to ne velja za most, ki je morda videti bolj trden kot je v resnici – ali pa tudi ne. Posebej so nas opozorili, naj ga ne uporabljamo, a nevarnosti in še bolj kršenja prepovedi vajeni Slovan se na takšna opozorila običajno ne ozira. Tokrat sem bil priden in šel naokoli. Žal mi je samo, da nisem poklepetal z možem, ki je brkljal okoli mlina.

Še nekaj me je presenetilo v Žejah: mogočna cerkev sv. Jurija. Tako, nekje za vogalom in za drevesi.

Na obronke Nanosa

Drugič se na Korona izzivu digitalno poštempljaš v Slavini, ki je bila po Valvasorju mogočnejša vas kot je videti zdaj.

Turistične kmetije Pri Malnarjevih ni mogoče zgrešiti, bolj pri koncu vasi je, in tam se pripravi na deset kilometrov divjine. Teren do Laž je razgiban, cesta skozi odlična in pred vasjo priletimo na asfalt. Na poti v Razdrto se Nanosu neutrudno približuješ in vsakič ko ga uzreš, je še mogočnejši.

Tam smo že gravlali, a na poti v Razdrto nismo zavili tako rekoč skozi kamnolom. Vsak dober gravel gre tudi skozi kamnolom. Ali betonarno. Ali mimo smetišča. Ali česa podobno nelepega.

Odsek do Razdrtega je zabaven, malo te sicer pretrese, ven pa prideš pri kmetiji Hudičevec in se nekaj sto metrov zapelješ po glavni cesti. Tretjo QR-kodo sem posnel pri Mirjam, ki ima skoraj vse: penzion, kamp, bar, wellness. Števec kaže tam malo več kot 40 kilometrov, sledi pa druga resnejša višinska prepreka.

1500 let staro drevo?

Tik pod vetrno elektrarno se do Velikega Ubeljskega pelješ nekaj kilometrov po asfaltu in potem po razdrapanem kolovozu po pobočju Nanosa, ki se slednjič zoži v za gravlerje precej izzivalno stezo.

Na zabavni enoslednici, ki vodi čez dva ali tri potočke, je treba v mokrem mestoma odpeti nogo, tudi podrto drevo sem preskočil – peš. Teren se vzpenja, tako da se kilometer poti časovno kar zavleče, a je po drugi strani ves čas zabavno.

Kdor se nerad umaže, naj se v Velikem Ubeljskem drži desno proti Malem Ubeljskem in potem levo v Strane, kamor se avanturistično bolj razpoloženi spustijo po makadamu. Tiste vrste makadamu, da sem po poti izgubil enega od dveh najljubših bidonov, ki sta po treh ali štirih sezonah dobila patino, preživela vse mogoče udarce, a vsem zlorabam kljubovala z neverjetno vztrajnostno.

V Stranah so ponosni na staro tiso, tako mogočno, da uspešno zastira cerkev sv. Križa. Pod tiso naj bi po legendi pridigal sv. Hieronim pred več kot 1500 leti, sredi 19. stoletja so ocenili, da so jo zasadili okoli leta 900, po zadnjih izračunih pa naj bi imela samo okoli 540 let. Potna knjiga Korona izziva svetuje, da v izviru pod tiso napolnimo bidone. To sem storil, saj mi drugega ni preostalo, imel sem samo še praznega. Vzemite si čas za polnjenje. Traja. Malo više je vode kolikor hočeš, tu pa komaj curlja.

Osama

Oskrba je nujna, saj zaviješ na najodročnejši del poti. Na 36 kilometrov dolgi poti čez Hrušico do Planinskega polja nisem srečal nikogar, tudi na krajšem odseku po glavni cesti Kalce–Podkraj ne. Iz kotline se cesta takoj vzpne za dobrih 250 metrov in spet si nad 900 metri, potem pa daljšemu spustu sledi razgiban teren skozi gozd. Pravzaprav pride pot skoraj do Stare pošte in ostankov stare rimske utrdbe, a malo prej zavije desno, zato da ostaneš v postojnski občini.

Tam se utegne solitude nevajenemu solerju pot nekoliko vleči. Ne predaj se malodušju, ampak si raje zabrundaj The Loneliness of the Long Distance Runner in uživaj v tem, česar ne moreš doživeti med ljudmi. Lahko zapoješ tudi naglas, da preženeš medvede.

A verjetneje bo na psiho vplival fizis. Tistih 50 ali 60 kilometrov se izkaže za težje od pričakovanj. Po starem gravlerskem pravilu ne gre podcenjevati nobene trase, a ob pomanjkanju daljših voženj sem že po treh urah doživel blago krizo, in to na terenu, ki ima vse predispozicije za optimalen užitek v hitrosti in z naravo. Kaj hočeš, lepih stvari se navadiš prej kot trpljenja.

Še zadnji mali izziv pred ciljem

Ko sem se prejšnji teden z Blok spuščal v Cerknico, me je presenetilo, da je Cerkniško polje dejansko poplavljeno. Ne spomnim se kdaj sem tam nazadnje videl vodo. Voda je tudi na Planinskem polju – kdaj bi bila, če ne na to pomlad? Na spustu sem opazoval to obilje vode, a se mi ni ljubilo ustavljati, pozitivne misli so se namreč s hitrostjo spet vrnile in ko me je veter potisnil skozi planino do Hošperka, se je spet prebudilo tudi olimpijsko razpoloženje.

Postojna je, podobno kot Kočevje, precej kolesarska občina z nekaj zgledno popisanimi kolesarskimi izleti in izposojo koles. Navsezadnje se v Postojni začne Human Fish Gravel, ki letos 12. septembra vendarle bo. Trudijo se tudi z odpiranjem ulice – kar se mi zdi simpatično poimenovanje za zapiranje ceste za motorni promet. Pri gradu Hošperk je tudi servisno stojalo za kolesa s četrto QR-kodo izziva.

Tam še nisi na cilju, si pa na najnižji točki poti. Postojna je sto metrov više, pred teboj pa 150 metrov vzpona s precej zagonetnim prvim delom po strmem makadamu, ki da po 85 kilometrih zadnji pečat ranjenemu sistemu.

Pri takih izzivih vedno obstaja nevarnost, da v cilj ne prideš triumfalno, ampak si videti kot dvakrat povožen cucek. K sreči gre do TIC-a, kjer se še zadnjič potrdiš, samo še navzdol, tako da se lahko za zaključno fotografijo zbereš i si spet narišeš nasmeh na obraz. Pozdravila me je trojica, kar so bili trije ljudje več, kot sem jih pričakoval. In še hvalili so me, kot da je za menoj prečenje Skalnega gorovja, tako da mi je postalo skoraj nerodno in sem nazadnje pozabil prositi za fotografijo blatnega Zalarja.

Piči!

Do doma sem imel še slabih 60 kilometrov. Zakaj ne z vlakom? Prvič zato, ker mi je na kolesu prav všeč. Drugič pa zato, ker bi na vlak čakal tri ure in pol. Spil sem kavo. Skočil na kolo. In se nisem ustavil do Vrhnike, kjer sem ugotovil, da bi bilo po desetih urah pametno pojesti nekaj, kar ni gumijasto, sladko ali v rumenem olupku, ki ima na tleh tendenco, da postane ena najbolj drsečih stvari na svetu. Vedno mi gredo na živce pavze slabo uro pred domom. A še huje je zaribati, ko te čaka še 20 kilometrov z vetrom v glavo.

Z vsemi odmori, vmes sem namreč skočil še na krajši obisk, sem za dobrih 6 ur neto kolesarjenja porabil skoraj enajst ur. Nič hudega. Dober dan je bil. Za spremembo brez dežja. Korona izziv je navdušil z raznolikostjo, krasnimi cestami in nekaj krajšimi in zahtevnejšimi odseki. Mnogih cest tam še nisem prevozil. Za večino bo gotovo precejšen izziv in prav je tako.

Čas za Korona izziv imaš samo še ta konec tedna. Prijavi se in piči!

Trasa: Postojna–Ravbarkomanda–Žeje–Prestranek–Koče–Slavina–Laže–Razdrto–Veliko Ubeljsko–Strane–Planina–Postojna
Razdalja: 95 km
Višinska razlika: 2100 m