Human Fish Gravel v treh etapah

Po letu dni zamika zaradi pandemije je lani premiero doživel Human Fish Gravel, dirka po notranjskih gozdovih in kraških goličavah. Musklfiber po zares zaguljeni preizkušnji še ni popustil, ko je udarila vest o tridnevni dirki s prizoriščem na Bledu. Human Fish Gravel se je iz kraljestva človeške ribice za tri dni, od petka 13. maja do nedelje, 15. maja, preselil v kraljestvo zlatoroga.

Pisani gravlerski svet

Matej Mejovšek, gonilna sila Human Fish Gravla in pobudnik gravlerskega turizma v Slovenji, se je lotil v Sloveniji nepreverjene formule. Pogumno, a ostaja skromen: »To je poskus, kaj lahko naredimo.« Ugotovil je, da je bila zamisel o tridnevnem dogodku za zdaj preambiciozna. Prekarci smo si v zameno za nekaj deset evrov izpada dohodka lahko vzeli prosti petek, zaposleni z delovnimi pravicami, ki vključujejo omejeno število dni dopusta, pa so imeli več težav. V nasprotnem primeru bi prišlo na Bled že v petek več rekreativcev, navsezadnje tudi zato, ker se dva dneva dirkanja zdita precej bolj človeška kot trije. Izhod v sili je bila sobotna etapa, odprta za tiste, ki jim je bil dan dirkanja dovolj.

Kot običajno, je bila druščina na štartu petkove etape pisana, kot je pisano dojemanje gravlerskega športa, rekreacije, življenjskega sloga, popotništva, karkoli že razumeš pod pojmom gravel. K sreči je bilo le malo gorskih koles in veliko več gravel specialk. Na njih je sedelo nekaj pripadnikov čistokrvne tekmovalne pasme, a več je bilo gravlerskih potepuhov.

Prva etapa: prebujenje

Letos se težko spravim v olimpijsko razpoloženje, ampak če pripnem štartno številko, vzamem stvari resno. Preresno? Polnjenje glikogenskih zalog, počitek, dan ali dva abstinence, Iron Maiden in AC/DC za motivacijo, v žepih energijski geli. Manjka le zdrava nervoza, pač zato, ker mi je nekako vseeno.

Matej Drinovec je napovedal udeležbo že na Brkinski klasiki. Tako sem samo upal, da ne bo kakemu entuziastu prišlo na pamet, da bi ga držal in se bomo vsi zagnali za njimi. A v sicer sproščenem vzdušju, ki res ni dajalo vtisa dirke, je četa nabrušenih Čehov v klubskih dresih vzbujala na štartu strah, da se bo zgodilo prav to. Po štartu so res vzpostavili ene vrste avtoriteto na čelu skupine, a ko je šel Drinko po svoje, niso izgubili pameti.

Na Jelovico sem zastavil udoben tempo, a je Vojtek kmalu pojačal in do vrha smo ostali štirje borci. V tisti uri se mi je prebudila sla po dirkanju, samozavestno sem vmes potestiral tekmece in po spustu v Dražgoše malo bolj navil proti Bičkovi skali. Prijetno presenečenje je bilo, da niso držali. A bilo je tudi neprijetno presenečenje: klanec je precej bolj strm, kot sem pričakoval. Bizarno strm. Pozneje so mi razložili, da je bilo tudi peklensko vroče, na kar pa takrat sploh nisem mislil. Če leti, te take stvari ne zmotijo.

Na Jamniku sem bil ničkolikokrat, a pri največkrat fotografirani cerkvici še nikoli. Vseeno si nisem vzel niti hipa za razgled. Nazaj se je šlo po isti poti, srečal sem Vojteka, se zagnal na asfalt, a na spustu v Podblico je bil na lepem pred menoj. Prepričan sem bil, da me je nekje ogoljufal, ampak bom imel vsaj družbo, sem si mislil.

Tam se potem začne lepota filozofije Human Fish Gravel: Uživaj v vožnji – dokler lahko. Lahko bi šli čez Češnjico in skozi Kamno Gorico naravnost v cilj, a so nam do cilja pripravili še tri ne nedolžne klančke, en grozljiv spust in izlet v center Radovljice. Tam sem izgubil drugo mesto.

Stvar je v tem, da imam najmanjši in najbolj črno-bel števec z najbolj osnovno navigacijo, ki je ene vrste gusarski zemljevid. Krasna zadeva za izletništvo. Manj takrat, ko se soočaš s celo vrsto zagatnih zadev: vroče je, zmanjkalo ti je vode, nasprotnik je videti čedalje močnejši, pulz je visok, na očalih je zasušen znoj, na majhnem zaslončku z navigacijo je tudi zasušen znoj. Na ulici so ljudje. Ti pa moraš najti pravo pot. Prav je zavil Čeh. Slovenec je šel po daljši poti, misleč, da je Čeh že drugič zamočil. In tako se je on ravno izognil skupini petdesetih avstrijskih upokojencev, ki so prišli na sproščen ogled mesta ... jaz pa ne. Odpeljal se je drugemu mestu naproti. Drinko je bil v cilju že osemnajst minut.

Kakorkoli, Vojtek je izpeljal vožnjo brezhibno, jaz pa sem šel na Jamniku in v Radovljici po daljši poti. Nič hudega, opral ga bom naslednji dan, sem si rekel. In potem do večera naredil vse v redu. Že med etapo sem jedel dovolj, mi je potrdil osebni nutricionist dr. Tim Podlogar, ki sicer načrtuje prehrano kolesarjem ekipi Bora-Hansgrohe. V cilju sem pojedel rižoto. Spil eno regeneracijsko pivo. Pojedel še štiristo gramov testenin in nekaj dodatnega cukra. Celo spal sem skoraj dovolj. Motiviran sem bil za boj.

Druga etapa: na odstrelu

Na štartu so se pridružili enodnevni borci, med njimi Ana, ki se je lotila najtežje preizkušnje v svoji kolesarski karieri. Drinovca smo tudi tokrat gledali bolj malo časa, a je šel z njim Novozelandec, ki pa je moral malo naprej zategovati vijake krmilne opore. Precej impozantno se je kmalu vrnil na misijo lova na drugo mesto, a je dobil še defekt.

Preostale sirote je že do prvega vzpona na kratkih kucljih dobro zaposlil Miha Glavič, ki je moj odpor dokončno strl že po nekaj minutah klanca na Jelovico. Z njegovega kolesa sem odvil precej teatralno in takrat se je začel resen razmislek. Naj se držim preostalih tekmecev? Naj si res zadajam bolečine? Kakšnih pet minut sem to razmišljal s petimi dolžinami zaostanka ... in slednjič ugotovil, da se mi ne ljubi trpeti še uro, dve, tri ali štiri, kolikor bi po božji milosti sploh vzdržal. Neverjetno, kako hitro spusti motivacija. Na pol ne gre. Ali si stoodstoten ali pa nič.

Čez Jelovico sem se proti Bohinju tako vlekel, da me je nekdo vprašal, če je kaj narobe. Niti ne, tam sem dejansko užival v prijetnem dopoldanskem hladu, manj v razgledih, ker je bila v dolini megla. Čakal sem na sproščeno skupino, a so me ujeli šele v Bohinjski Bistrici. To je to, sem si rekel. V cilj bomo šli po pameti.

In nekaj časa sem dejansko vzdržal biti normalen. Tik za Ribčevim Lazom je bila okrepčevalna točka, kjer smo si privoščili malo daljšo pavzo, preden smo pod Studorjem zapeljali na Pokljuko po res imenitni makadamski cesti, ki vodi na Uskovnico. Tam so me začeli skrbet črni oblaki. Pesimisti so svarili, da utegne deževat že na štartu, a vprašanje dežja je bilo le vprašanje časa. Razmišljal sem, da je bolje biti moker manj časa, kot veliko časa. Pa sem šel solo čez celo Pokljuko, ki sploh ni preprosta prepreka. Vseeno me je dobil dež, čeravno le za nekaj minut. Na drugi strani je žgalo sonce.

Precej bolj je nasankala Ana, ki je pogumno tlačila pedala slabih deset ur. Prvič jo je pralo v Bohinju in potem še lep čas na Pokljuki. Deževni oblak je potoval skupaj z njo skoraj do cilja in s prezeblimi rokami ni mogla več niti prestavljati prednjega menjalnika. Razlika med nama je v tem, da bi prišel jaz po vsem tem v cilju besen, ona pa je bila židane volje.

Tretja etapa: mrtev

Nedeljsko etapo je Matej navsezadnje popolnoma spremenil. Prvotno je bila v načrtu zaprta vožnja do železniške postaje na Bledu, vožnja z vlakom skozi Bohinjski predor in štart na Mostu na Soči. To se je na koncu izkazalo za prezahteven zalogaj, ker je vlak Slovenskih železnic enostavno premajhen, dodaten vagon pa strošek, ki bi preveč podražil štartnino. Tako smo šli na terene, ki jih že dobro poznajo udeleženci gorenjskega Gravelutiona leta 2020 in dodal še vzpon na Mežaklo.

Na nedeljsko etapo sem se pripravil precej bolj sproščeno in si za večerjo privoščil dunajski zrezek s pomfrijem, dobroto, zaradi katerega sem se proti koncu druge etape v Bohinjski Beli skoraj ustavil v neki gostilni. Taktika je bila zdaj, ko sem zaostajal celo večnost, povsem preprosta: drži, dokler lahko, potem pa po pameti.

Ampak spal sem obupno in se zbudil v precej slabšem stanju, kot sem šel v posteljo. Potem sem se spomnil, da je prejšnji dan popolnoma odpovedal menjalnik, a se mi z njim ni ljubilo ukvarjati. K sreči je bila težava res v bovdnu ki je po dveh brizgih olja za verigo spet radevolje pognal pletenico po svoji notranjosti.

Manj tekoče so se delovale noge. Razen Drinovca in še enega zanesenjaka smo se do Završnice tako pošastno vlekli, da ni bilo to podobno ničemur. Proti Valvasorju pa je nekdo tako silovito pritisnil, da sem takoj odvil in samo še enkrat pomislil, da bi šel zraven, potem pa odnehal. Na Valvasorju sem si celo zamislil, da bi spil jutranjo kavo, ampak toliko časa pa spet nisem imel: gneča je bila nepopisna že ob desetih zjutraj.

Tako sem na okrepčevalni postaji v Podhomu prvo pivo spil še pred prvo kavo. Bilo je sicer brezalkoholnega značaja, a me to ni motilo. Prej nasprotno. Brezalkoholno pivo je na takih prireditvah res imenitna rešitev. Odžeja. Spočije sladkorja naveličane brbončica. Pa še čas si moraš vzet.

Na Mežakli sem bil sploh prvič v življenju. Nanavaden, samoten svet. Z zelo strmim pristopom. In tam je moj staromodni števec ... crknil. Ne čisto. K sreči je zablokiral v načinu gusarskega zemljevida, tako da sem se pripeljal do cilja, ne da bi se usodno izgubil. Sicer bi pač nekoga počakal. Tako ali tako sta me na koncu ujela Aleš in Gašper in smo se v cilj pripeljali družno.

Pisana druščina, a premalo dam

Danes se ne spodobi več zapisati, da je bila trasa za ženske morda prenaporna, a dejstvo je, da smo vse tri dni dirkali samo moški. Bog pomagaj, v vseh kolesarskih disciplinah pripravijo ženskam krajše trase, gravlerke pa uživajo enakost med spoloma: Unbound Gravel je za ženske in moške dolg 160 milj in enako velja tudi za Human Fish Gravel. No, v petek je etapo prevozila Maja Zupan, v soboto pa sta se opogumili dve dami.

River Camping Bled se je sicer izkazal za odlično prizorišče. Prostora za parkiranje je bilo za okoli štirideset udeležencev dovolj, nekateri pa so se tako ali tako nastanili v kampu. Pri roki so bile prhe, gostinska ponudba je bila odlična, kot tudi kosila za udeležence. Prvi dan so pripravili rižoto, drugi dan fuže z ragujem, solidni porciji za regeneracijo in prvo polnjenje glikogenskih zalog. Tretji dan, ko bi človek zmlatil kaj konkretnejša, so spekli pice.

»Uživaj v vožnji«

Na Gorenjskem občasno pričakuj bolj grobe gozdne ceste. Na katerih za trenutek pomisliš, da amortizerji na gravel kolesu niti niso slaba zamisel. A če smo na jesenskem Human Fish Gravlu gulili gumo na podplatih, tokrat ni bilo treba sestopiti in z izjemo nekaj kratkih delov ni bilo tehničnih odsekov. Če ni šlo drugače, je vodila trasa po asfaltu.

»Uživaj v vožnji« je vodilo Human Fish Gravla. A naj te ne zavede preveč. Pričakuj resen izziv. Seveda je užitek nepopisen in predvsem dolgotrajen, potem traja prijetna utrujenost še nekaj dni, spomin pa je bolj ali manj večen. Gravlerska etapna dirka? Ima to prihodnost? Vsekakor. Spoznal boš nove razsežnosti tega športa. Verjetno bi se redkokateri udeleženec odločil v treh dneh odgravlati 300 kilometrov in 6800 metrov višinske razlike. Zdi se pretežko ali vsaj preveč noro.

Verjetno je privlačnost kolesarstva tudi v tem, da se raje spomnimo težkih, kot lahkih trenutkov. Eni so premagali tekmece. Drugim je šlo za premagovanje trase. Tretjim za premagovanje samih sebe. In na koncu smo skupaj spili pivo.