Zabreška planina … zakaj ne kar iz Ljubljane?

Zakaj večkrat ne gravlam po Gorenjski? Zrak je vendar dober, razgledi najboljši in v planinskih kočah se dobro je oziroma je koč več kot v širjavah notranjskih gozdov, kjer boš težko dobil za pod zob kaj bolj mesnate od gozdnega jagodičevja. Dobro vprašanje, a preprost odgovor: južno od Ljubljane je pri roki na stotine kilometrov zlikanih makadamskih cest, ki se prepletajo do in še čez hrvaško mejo. Severno od mesta se je treba malo bolj potrudit. Res je transfer do gora naporen, ponekod zapleten, ampak Blaž je razložil, da mu je vse jasno. Simpatično je povezal dela trase prvega in tretjega Gravelutiona, vmes pa sva bolj ali manj sledila toku Save, precej tudi po meni neznanih poteh.

Ceste so za zabavo

To je bil ene vrste uvod v priprave na Humanfish Gravel, ki bodo manj resne in predvsem manj strukturirana, kot bi morale biti. Bo pa zabavno. Čez mesto sem šel pod Rašico po najbližji poti, dobil presenetljivo dober aeropress in malo čez devet sva proti Vodicam že letela po fantomskih poljskih cestah. Fantomskih? Niso vrisane na zemljevidih. Menda so jih potegnili šele pred kratkim. Baje kmetje niso zadovoljni, ker jih uporabljamo. Ceste so za delat, ne pa za zabavo, kajne?

Središču Kranja se ni mogoče izogniti, a bi bilo pravzaprav škoda, če bi to poskušali. Manjšemu navigacijskemu zapletu med spustom ob Savo je sledil simpatičen odsek po enoslednici tik nad bregom. Ta del ni za puriste, ki nočejo nikoli sestopit, ampak tam še ni treba odpeti pedal: stopicljal boš šele gor, v planinah.

Cesarsko po stari cesti

Razen nekaj manjših navigacijskih napak je šlo presenetljivo tekoče vse do gramoznice v Bistrici pri Naklem. Tam sva med dvema cestama izbrala napačno in z zadnje strani priletela na dvorišče malo prehitro, da bi lahko prebrala vse grozilne table. Da sva tam, ni bilo prav niti hudemu psu, ki je svoje neodobravanje k sreči izražal v pesjaku, niti gospodarici, ki je že godrnjala, a sem jo v nekaj besedah nekako prepričal, da nisva klasična ljubljanska zavojevalca, ki bi vozila in parkirala vsepovsod, ampak čisto običajni budali. Menda bodo tam zgoraj nekoč zgradili kolesarsko stezo, je rekla. Kdaj? Nihče ne ve. Dotlej ji bodo vletavali na dvorišče. Ne bodi tak tudi ti: zapelji se prav do glavne ceste in zavij levo tik preden prideš na asfalt. Ni težko.

Zdaj sva bila v Bistrici, prečkala Tržiško Bistrico in se zapeljala po čudovitem kosu makadama – najprej v točno nasprotno smer, kot sva bila namenjena, ampak tako pač je, če je cilj pot sama.

V Podnartu se začne najdaljši asfaltiran odsek, a prometa skoraj ni. Skozi Mišače sva se spet spustila ob Savo, jaz že četrtič, jo prečkala in se vzpela po skrajno nadležnem klancu do avtoceste A2. Zdaj že vemo. Gravlati v Sloveniji pomeni voziti za traktorji. Ob avtocestah.

In letališčih. V Lescah je bilo prometa več kot ga je bilo na Brniku v najboljših časih.

Med Lescami in Begunjami sva si z nekaj manevri nekoliko podaljšala pot, vse v želji po čim bolj makadamski podlagi. Splača se! Cesarska cesta je najboljše, kar si lahko zamisli gravler in še veter sva imela dober, tako da je letelo tja proti 40 kilometrom na uro. Pred časom me je nekdo nadiral, ker me je videl držat balanco spodaj. Dokler jo lahko, jo bom držal spodaj.

En vzpon, ampak ta te lahko ubije

Potem je Žirovnica. In potem je bližnjica iz Most v dolino Završnice. Gnusno strma cesta, ki ji na Stravi pravijo Strmo ko ps. 150 metrov 19-odstotnega klanca. Na sredi mi je števec kazal 27 odstotkov. Vseeno priporočam.

Pri Završniškem jezeru nisva naredila niti ene influenserske slike. Ne vem zakaj ne, kajti časa je bilo na pretek: tam se je treba ustavit in dotočit vodo, ker potem se začne zares. K Valvasorju vodi čeden, pet kilometrov dolg 11-odsotni klanec. Vročina je že pritiskala, zadrge so se odpele do konca.

Pred Valvasorjevim domom bi lahko zavila levo do Potoške planine, koder je šel tudi Gravelution. Ni nama bilo do tega. Morda zato, ker nam ga je takrat Gregor tako hudo nametal, da sem komaj prišel do vrha in potem le s skrajnimi močmi ujel na spustu po razdrapanem makadamu … ne, ne, raje sva šla sva do Valvasorja, ampak samo zato, da sva obrnila …

… in se malo niže zagnala v najlepši del poti.

Končno med kravjaki

Eno ali dve ogradi je treba odpret, ostale pa se da z nekaj spretnosti obvozit po ličnih klančinah, ki so ravno toliko zavite, da se očitno krava en more zbasat skozi, kolesar se pa glih za glih. Posamezni odseki do kar izzivalni, zato priporočam lahkotne prenose.

Pri kolesarjenju je zoprno, da si na vrhu ne privoščim pira. Vraga, še kranjske klobase ne. Je sploh smiselno jesti kranjsko klobaso, če ni zraven piva? Kakorkoli, tudi na Zabreški planini nisva južinala, čeprav je bila ura prava, temperatura 1200 metrov visoko nad morjem pa tudi. Pravzaprav me je skoraj zeblo.

Vode je na pretek in dobra je.

Bled je najlepši z vrha.

Spust je dolg. Srednje zapleten. Nevaren pa, ker mrgoli motoriziranih planincev, ki štartajo na Stol z najvišjega možnega izhodišča. Ali gredo pač samo na klobase do koče, kamor, kako prikladno, pelje cesta. Lani naju je tam drugega za drugim za las zgrešila voznica električnega avtomobila.

Uživati rutinirano

Zanka iz doline Završnice ter čez Žirovniško in Zabreško planino je dolga komaj 12 kilometrov, ampak se splača za to prevozit tudi 60 kilometrov s severnega dela Ljubljane. Če se ti ne ljubi, se zapelješ do Kranja in obrneš okroglih 90 kilometrov, iz Lesc pa pičlih 35 kilometrov. Midva sva se sicer vračala po isti poti, samo da tokrat brez napak. Kokakola v Kranju je prijala, a ne toliko kot burger v Završnici. Res dober primerek burgerja. Človek si zaželi ob bananah, barih in gumijastih bombonih tudi nekaj prave hrane. Polnovreden obrok. Z listom solate in rezino paradižnika. Splača se, četudi potem štartaš s težkimi nogami.

Po petih urah me je model vprašal kako se počutim. Počutil sem se nenormalno dobro, kot da za nama ni skoraj 120 kilometrov Bilo je idealno. Skoraj dolgočasno. Brez zapleta, ki bi spodbudil resno katarzo. Brez resne anekdote. Rutina? Morda. Na dober način.