Brkinska klasika: prvič in gotovo ne zadnjič

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je klasika pogovorno to, kar je »nekaj samoumevnega, izredno pogostega«. Samoumevno je, da so organizirali gravlanje po Brkinih. Sčasoma bo gotovo postala tudi nekaj pogostega.

Rok Mikuletič

Suhoparno poročilo: na štartu v Ilirski Bistrici se je zbralo okoli sedemdeset kolesark in kolesarjev, ki so lahko izbrali med skoraj sedemdesetkilometrsko, in daljšo, več kot stokilometrsko traso. Štartali so v oblačno jutro in burja je poskrbela še za mraz, a v cilj so tudi najhitrejši prišli v sončnem vremenu. Če se je začelo malo kislo, se je druženje zaključilo pod soncem, ob hamburgerjih in pivu. Med potjo pa je vsak lahko napisal svojo zgodbico. Tale je moja.

Po jutru se ne pozna dan

Budilka me je vznejevoljila ob petih. Obril sem nogi. Posilil sem se z gromozansko porcijo kaše in, kar je še huje, z motivacijsko porcijo Sepulture in Cannibal Corpse. Ko me je vendarle začelo prežemat olimpijsko vzdušje, sem med sproščanjem v najmirnejšem prostoru zaslišal tisti znani škropot. Še to, jebenti! Je še kaj huje kot štart v dežju? Ja, nalaganje biciklov v dežju. In je še nekaj hujšega. Petra ni prosila, da prideva ponjo na sever Ljubljane, ampak se je na jug, oblečena, kot je čez dve uri štartala v Ilirski Bistrici, pripeljala z biciklom.

Bil bi siten, a sem vedel, da bo pri Logatcu dež jenjal, ter upal, da je res, kar je napovedal Marko Šajn: da bo dež ponoči »opucal okna« in nas bodo pričakali izjemni razgledi.

V Ilirski Bistrici je bilo hladno. In oblačno. Cesta vlažna.

Jutranje šilce žganega ali jutranja kava?

Ne vem zakaj, ampak podelili so mi štartno številko ena. Štartal sem, kot da sem je vreden: v kratkih hlačah in rokavih, brez vetrovke. Ampak minuta na vetru je bila dovolj, da je optimizem usahnil. Ko je mladina začela točit, sem se lahko samo še umaknil na desno. S pogledom sem ujel Drinovčeve noge in jasno je postalo, da nimam tam kaj iskat. Gradu Prem sploh nisem opazil, še manj to, da bi moral zavit z glavne ceste levo in skozi vas. Iz konkurence sem zdaj izpadel tudi zato, ker sem krajšal progo, torej uradno goljufal.

Agonija se je pa na prvem daljšem vzponu šele začela. Začenjal sem odplačevat drugi obrok umiranja in pri tem sem želel imeti blažen mir. Pa je soborec, ki je verjetno čisto v redu dečko, ves čas govoril in še izražal pričakovanje, da bova šla skupaj do cilja, ker mu ni uspelo naložit trase na števec. Verjetno je slednjič ugotovil, da bom tokrat porazna družba in naredil je, kar je moral. Izvlekel je telefon. Ga povezal s števcem. Poiskal traso. Naložil traso. Jaz sem lahko med njegovimi opravki samo krčevito držal balanco in bolščal v sprednjo gumo. Totalno me je dotolkel.

Dirke je bilo zame konec. Tako ali tako pa sem jo vzel skrajno neresno. Niti podatkov s kartončka, na katere smo zbirali žige, si nisem dobro pogledal. Prva okrepna in kontrolna točka na Ostrožnem Brdu, po komaj dvajsetih kilometrih, me je tako precej presenetila. Prijetno. Na dan upora proti okupatorju bi se spodobilo vstopiti v spominsko sobo partizanske bolnišnice Zalesje, ampak več kot to, da je prav tam, mi ni uspelo ugotoviti. Ponujali so mi dobrote, tudi kavo in žganje. Za glavo bi bilo najbolje, če bi se sprostil s šilcem znamenite brkinske slivovke, ampak noge so zahtevale prvo jutranjo kavo. Tam sem se tudi dokončno znebil konkurence. Ker se je odpeljala naprej.

Rok Mikuletič

Solaža z malo družbe

Bolj ali manj sem tako užival v samoti. Prav počasi se mi ni ljubilo, ker hitreje, kot bom gonil, prej bo konec. Na roko mi ni šla niti temperatura, ki se je zjutraj gibala od osem stopinj v dolinah do pičlih pet v hribih. Še posebej hudo je bilo na burji med Tatrami in Artvižami, kjer so prsti že dreveneli. V Brkinih ni šale, čeprav pravijo, da so spomladi razigrani. To drži.

Razgledi! Vremščica na severu in Slavnik na jugu. Cvetoče sadno drevje. Cerkvice. Prometa pa nič, niti na asfaltiranih cestah. In teh je v Brkinih veliko. Nič hudega. Gravlanje se ne bi smelo izroditi v ortodoksno izogibanje vsemu, kar so nekoč asfaltirali – pa se v resnici je. A je bilo tudi kilometre in kilometre gozdnih cest in kolovozov. Od odličnih, ki po dežju dobro primejo gumo, pa do globokega šodra in nekaj razdrapanega, tudi blatnega kolovoza. Kdor je šel hitro, je imel obilo dela.

Rok Mikuletič

Dirkati ali ne dirkati?

Nekako smo vsi govorili o dirki in tudi štartne številke smo imeli, ampak na koncu verjetno nikogar ni zanimala dirka. Navsezadnje smo se na okrepnih točkah žigosali, kot v časih žlahtnega planinstva, ko so za dokazilo osvojitve vrhov šteli štemplji in ne selfiji. Res pa z dvema častnima izjemama na dolgi trasi nihče ni našel točke v Rodiku. Verjetno zato ne, ker je nismo iskali. Pravzaprav niti nisem vedel, da tam je, obilo dela sem imel že z navigiranjem po vaškem labirintu. Na koncu se je izkazalo, da sta se nadzornici zatekli na toplo v kulturni dom, kar glede na razmere niti ni bila slaba zamisel.

Ljudje so, poleg trase, pohvalili tudi delo gorskih reševalcev iz Ilirske Bistrice. Že res, da so tovrstne prireditve na lastno odgovornost in da se jih moraš lotiti enako, kot če greš sam na nedeljski izlet. A vseeno podpiram zamisel o dodatni skrbi za varnost. Za zadnjim udeležencem je tako vozil avto GRS, med kolesarji pa sta se smukala še gorska reševalca na električnih kolesih, ki jih sicer izposojajo v TIC Ilirska Bistrica. »Dober občutek je, če veš, da so reševalci nekej v bližini,« pravi Ana.

Rok Mikuletič

Po mojem je bil neposrečen prihod v cilj pri avtobusni postaji sredi ničesar, ki je zmedel tudi mene, a moram priznat, da sem se med sestankom pred štartom ukvarjal z drugimi formalnostmi. Od cilja pri tej postaji je bilo do Ilirske Bistrice še nekaj kilometrov, kar je nekatere tudi zmedlo.

Za izboljšave je torej še nekaj prostora, a na koncu nihče ni bil slabe volje, ker dejansko ni nikogar zanimal rezultat. Po mojem niti tistih ne, ki so si na terenu dejansko pretipali obisti. Prvi je bil Mihael Štajnar, ki je bil na terenu vsega 3 ure in 50 minut, drugi Matej Drinovec in tretji Tevž Gorjanc. Za gravlersko skupnost je malo zaskrbljujoče, da so bili vsi na gorskih kolesih. Čast ukrivljenih krmil je s četrtim mestom rešil Blaž Debevec, ki je letos v strašni formi. Najpočasnejši je na dolgi trasi užival sedem ur, smo pa pogrešali vsaj eno dolgoprogašico. Kar je bilo dam, so izbrale kratko varianto.

Dirkati ali ne dirkati? Mislim, da je vedno bolje ne dirkati. A se tega doslej še nisem naučil.

Rok Mikuletič

In to še ni vse!

Proglasiti nekaj za klasiko, ko se zgodi šele prvič, je kar pogumno, ampak brez poguma ne bi bilo nič. Z udeležbo je Robi Jenko zadovoljen, sploh za prvič. Navsezadnje se je glas o Brkinski klasiki razširil šele pred dobrim mesecem. Zdaj organizatorji celo razmišljajo, da bi postala klasika dvodnevna prireditev z dvema dirkama, vožnjama ali kakorkoli bomo temu že rekli.

Še prej bo jesen, ko nameravajo podobno prireditev izpeljati v snežniških gozdovih. »Snežnik se je včeraj cel dan skrival v oblakih in jeseni je čas, da se nam razkrije,« je kot pravi primorski romantik povedal Robi Jenko. Datum še ni znan, navsezadnje prireditev zdaj mrgoli, tudi gravlerskih. Štart lahko pričakujemo kar na Mašunu, trasi naj bi bili približno toliko dolgi kot na Brkinski klasiki. Kolikor poznam tiste terene, pa to pomeni, da bo klanca celo manj kot v Brkinih, ki so se izkazali za res težko preizkušnjo.

 

Komentarji

Dobre fotke!

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.