Vštric: Marko Šajn

Vozil je skoraj vse: BMX, fiksija, cestno, ciklokros, gravel, gorsko kolo. Tudi počel je skoraj vse, kar je mogoče početi v kolesarstvu: dve poletji je bil kurir, oblikoval grafike v kolesarski industriji, sodeloval pri organizaciji dogodkov. Zdaj prodaja kolesa. A njegova največja strast je še vedno umetnost, pravi. Slikarstvo.

Klemen Ilovar

Marko Šajn je ob Tinetu Činču druga gonilna sila kolesarske trgovine Loose Cycles. Še en kolesarski zanesenjak iz zdaj že skoraj legendarnega kolektiva Pici Bici. Ko sem ga povabil na intervju, je takoj predlagal, da bi ob devetih zjutraj skočila na 50-kilometrsko rundo. Za manj kot dve uri se mu ne ljubi na gravel, pravi. Po nočnem dežju in v groznem mrazu se mi je zdela to kar slaba zamisel, a si nisem upal zavrniti vabila, glede na to, da gre za rubriko vštric. Na mojo srečo je prišlo nekaj vmes, tako da naju runda še čaka. Vendar lahkotnost njegovega vabila pove, da je Mare čvrst možakar, iz pravega testa. Oh, preden začneva, še to: z Robijem Jenkom 27. aprila pripravljata Brkinsko klasiko, novo gravel dirko,.

Na Dobri vagi piše, da inspiracijo za vizualno ustvarjanje najdeš v glasbi, knjigah in psihadeličnih filmih. Seveda se vprašam katere so te glasbe, knjige in psihedelični filmi.

Ta opis je že malo starejši, velja pa še vedno. Všeč so mi art, eksperimentalni, psihadelični filmi čilsko-francoskega režiserja in pisatelja Alejanrda Jodorowskyja, ki piše tudi o psihomagiji in ritualih, ki so v Južni Ameriki nekaj vsakdanjega in jim ljudje tako verjamejo, da jim dejansko pomagajo pri zdravljenju bolezni. To me je bolj zanimalo na faksu, zdaj pa sem začel gledat filme od štiridesetega leta prejšnjega stoletja naprej. Ko me nekaj zanima, rad začnem na začetku. Če torej pogledam nov film, me zanima, od kod je črpal režiser. Trenutno sem na manj znanih italijanskih in francoskih filmih.

Uf, to mi je všeč, namreč da se poglobiš v zadeve.

Ja, podobno je pri knjigah. Dobro, ne zanima me ravno srednjeveško pisanje, ampak nove knjige berem malo, recimo od 1920 naprej. Najdem obdobje, ki me zanima in preberem veliko od enega avtorja. Čisto zares pa o tem nikoli nisem razmišljal (smeh).

Skozi intervjuje odkriva intervjuvanec tudi samega sebe.

Nisem pa obsesiven gledalec, ki bi tri mesece gledal film za filmom. Pogledam si tudi tiste, ki mi niso všeč; nerad kritiziram stvari, preden se o njih pozanimam, to bi se mi zdelo nefer.

Torej kritiziraš, ko jih vidiš.

Ja, tako imam podlago (smeh).

Kje pa najdeš inspiracijo za kolesarjenje? Ali je kolesarjenje inspiracija sama po sebi?

Mogoče kolesarjenje ni insipiracija, ampak bolj sprostitev, tako kot slikarstvo. Tudi ko še nisem imel toliko življenjskih obveznosti, je bilo kolo zato, da sem se šel zluftat.

Zanimivo je, da na kolesu konec koncev ves čas razmišljaš in dobiš inspiracijo ali pa se samo bolje počutiš in lažje delaš naprej.

Na verigi si že pred leti omenil, da je vplivala na izbiro študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje tudi tvoja ljubezen do kolesa. Na kakšen način?

V osnovni šoli sem začel skejtat in ko se prijateljem ni več ljubilo, sem od nekega džanksa kupil BMX (smeh). Takrat sva se povezala s Klemnom Čepirlom. V srednji šoli v Postojni sem se spet začel družit s skejterji, jaz sem sicer fural BMX. In v skejterski kulturi je bilo vse povezano z umetnostjo; za vsako dilo je zelo pomembna poslikava. Na BMX-u imajo to vlogo nalepke. Poleg tega okvirje hitro uničuješ in menjuješ. Tako je pomembno tudi v kakšni embalaži jih dobiš in če dobiš zraven še kakšen fanzin, je toliko bolje.

Sprva nisem šel na Akademijo, ampak na Fakulteto za arhitekturo. Kar bizarno: sploh nisem vedel, da ALUO obstaja. V osnovni in srednji šoli sem bil upornik, ignorant. Vsi so pravili, da ne bom nikamor prišel s takimi ocenami. Zato sem se odločil za arhitekturo, kjer so pomembnejši sprejemni izpiti. Po pol leta sem ugotovil, da to res ni zame, ker arhitektura ni tako kreativna, kot sem si predstavljal. Ugotovil sem, da me bolj zanima grafično oblikovanje in se slednjič odločil za ALUO, smer grafika. Ta odločitev je bila res prava.

Klemen Ilovar

Kdaj si začel kolesarit s cestnim kolesom?

V Ljubljani, ko sem bil že na Akademiji. Najprej sem vozil fiksija, okoli svojega dvajsetega leta sem si kupil cestno kolo. To je nekako sovpadalo s Pici Bicijem, kjer pa nisem bil od samega začetka.

S kolesarsko motiviko si se verjetno začel ukvarjat pri Pici Biciju.

Definitivno. Za specialko me je sicer navdušila Rapha, ne kot blagovna znamka, ampak z videi Rapha Continental. Pokazali so nekaj, česar nisem nikoli povezoval s cestnim kolesarstvom. Prej sem mislil, da je omejeno na dirke, tiste načečkane drese in ogabna očala iz dva tisočih …

ki se jih zdaj spet nosi.

Ja (smeh). V glavnem, Rapha Continental me je res napalila. Že prej sem bil rad v naravi, s temi filmi pa sem odkril povezavo med kolesarstvom in naravo.

Zanimivo se mi zdi koliko fantov iz Pici Bicija je za cesto navdušila Rapha. Zanimivo zato, ker sam cestnega kolesa nikoli nisem razumel izključno v smislu dirkanja, ampak tudi v povezavi z gibanjem skozi naravo, kot praviš. Ampak očitno ljudje, ki niso toliko povezani s kolesom, tega res ne vidijo tako.

Po mojem je Rapha res veliko naredila za to, da so približali cestno kolesarstvo ljudem, ki so prej mislili, da so smisel cestnega kolesarstva samo dosežki.

Skozi te filme pa si ugotovil, da greš lahko samo nekam potovat ali trpet v dež za štiri ure in da je tudi to kul. Ja … še vedno sem Rapha fanboi. Čeprav so se prodali (smeh).

Slovenci so v kolesarstvu počeli marsikaj, ti pa si bil grafični oblikovalec za Bombtrack. Kako prideš do take službe?

Prek Pici Bicija (smeh). Bombtrack je sestrska firma nemškega distributerja Traffic Distribution. Z njimi smo se osebno poznali z raznih sejmov. Ko je bil Pici Bici že v zadnjih vzdihljajih, smo šli z Jurijem Lozićem in še nekaj prijatelji na Berlin Fahrradschau. Tam sem Traffic Distribution predlagal, da bi jim naredil grafiko za kakšno majico. Nekaj sem jih poslal in dejansko so jih uporabili. Pozneje sta z Bombtrackom vzpostavila stik Tina in Blaž iz OSM Films, ki sta zanje posnela filma o Tuscany Trail in Torino–Nice Rally in mi ponudila, da naredim grafike. Uporabila sta jih za Torino–Nice Rally, a je bivši dizajner Bombtracka iz tega naredil skrpucalo. Pisal sem šefu Bombtracka, da ni to nič od nič in se mi zdi škoda, da ni bilo uporabljeno tisto, za kar sem bil plačan. Ugotovil je, da je moj dizajn res boljši in tako sem počasi delal več, čez tri mesece sem imel že pogodbo. Najprej za 50 ur na mesec, po dveh mesecih za 100 ur in na koncu že mesečni pavšal. To se je razvilo v roku dveh let, vsega skupaj sem delal za Bombtrack tri leta, zaključil sem preden sva s Tinetom odprla Loose Cycles.

Ross Bell

Delal si pa tudi grafike na kolesih, ne?

Ja, zadnji dve leti.

In to me tudi najbolj zanima. Ne predstavljam si prav dobro kako poteka to delo.

Bombtrack izhaja iz BMX-a in je imel kar specifičen dizajn, saj so grafike na začetku delali oblikovalci sestrske BMX znamke WeThePeople. Potem so skušali zaviti v svojo smer. Takrat sem bil prezaposlen z drugimi deli pri Bombtracku, ukvarjal sem se namreč z vsem, tudi retuširanjem studijskih fotografij. A smo potem prerazporedili delo, meni pa je ustrezalo, da sem se lahko lotil nečesa novega. V to sem šel naivno, brez vsakršnih izkušenj in v prepričanju, da pač nekaj narišeš.

Ampak ni preprosto. Po eni strani je na en način bedno, po drugi strani pa zanimivo, da delaš grafike za dve leti vnaprej. Zato moraš predvidevat kakšni bodo takrat trendi tako da ne bi bilo preveč retro ali preveč futuristično. Po konkurenci se seveda ne moreš zgledovat, ker tudi oni delajo za dve leti naprej. Proces je zato zelo zanimiv. Poteka od začetka septembra do konca januarja, štiri mesece se torej dela grafike.

Bombtrack ponuja okoli dvajset koles in pet različnih linij (gravel, potovalna, gorska, ciklokros, urbana kolesa).

Za vsako linijo razviješ neko identiteto, ki se navezuje na vse ostale, a vseeno izstopa. Znotraj vsake linije razviješ še range glede na opremo, kar tudi ni popolnoma preprosto, ker ne moreš samo enostavno zamenjat barv.

Dobro, kako se odločiš za barvo?

To je stvar dogovorov na sestankih, ampak načeloma se sledi nekim standardom. Pri Bombtracku bodo na primer gravel kolesa bolj umirjenih, zemeljskih barv, urbana kolesa bodo srebrna ali črna, zato da se manj vidi umazanijo … tudi pri barvi gre za to, da so kolesa praktična. Enkrat smo recimo naredili napako, ker smo za Audax, aluminijasto gravel kolo, izbrali grobo mat barvo. Bil je lep, ampak nikakor ga ni mogoče očistiti.

Bombtrack sicer izstopa od drugih znamk. Večinoma se okvirje prašno barva in nalepi nalepke. Pri Bombtracku se pa vse lakira in čisto tanke nalepke se nalepi pod zadnji sloj. Ker je to zelo drag postopek, moraš res pazit, da ne zamočiš. Strošek nove matrice za eno linijo barv je okoli 1.500 evrov. Tako je tudi zanimivo videti ali lahko iste grafike in barvno shemo uporabiš na dveh različnih barvah. Recimo, to zeleno kolo, ki ga vidiš tam, je na voljo tudi v rdeči, ampak nalepke so enake. Na tak način se znižuje stroške.

Kot grafični oblikovalec moraš torej tudi dobro poznat tehnologijo proizvodnje. Je bil to glavni izziv, ko si začel?

Vsako leto sem šel v Nemčijo, kjer mi je skušal produktni oblikovalec to čim bolje razložiti. Ampak predvsem je pomembno, da pred oddajo vse pregledaš desetkrat. Če se zmotiš pri eni črki na celem dizajnu, to ogromno stane. Primer? Na sedežni cevi je nalepka Columbus Cr-Mo 4130, in mimogrede se zatipkaš ter napišeš 4013 … Zadnji teden pred oddajo ves čas preverjaš malenkosti. Pomembna so tudi zelo dobra navodila za vsako velikost okvirja. Pomembno je recimo tudi kam pozicioniraš napis, da ga ne bo preveč zvilo.

Se pravi, če razmišljaš dve leti naprej, na nek način postavljaš trende.

Ja. Zadnji Bombtrack letnika 2021 sem delal leta 2020, a bodo z mojim dizajnom, zaradi korone in ker ima identiteto, ki jim je očitno všeč, vztrajali še za letnik 2023. In ko danes dobimo v trgovino kolo z mojim dizajnom, je to res dober občutek. Je bilo pa čisto drugače, ko sem leta 2019 videl svoje prve bajke. Mislil sem, da mi bo to veliko pomenilo, ampak po tako dolgem procesu in ker sem pravzaprav že delal za naslednji letnik, nisem imel nobenih posebnih občutkov.

Poznam to! Ko na nečem dolgo delaš, ni več neke romantike.

In vidiš samo še napake. To je bilo drugače, kot sem predvideval in kot bi nekdo pričakoval.

Nekaj mi razloži. Praviš, da se oblikuje za dve leti vnaprej. Kako je torej mogoče, da so si konkurenčni izdelki potem tako podobni, včasih so skoraj enaki. Najboljši primer so dresi profesionalnih ekip. Kako pride do tega?

To se mi zdi res bizarno. Mogoče je vzrok to, da v tej industriji delamo strastni ljudje s podobnimi interesi. Osebno poznam Specializedovega oblikovalca Erica Nohlina, ki dela kolekcijo Petra Sagana. Imava enak okus za muziko in art, oba imava rada bikepacking in gorsko kolesarjenje. Res pa sta Specialized in Bombtrack zelo različni podjetji in niti kolesa niso bila podobna … se je pa tudi nam zgodilo, da so bile nekatere podrobnosti na naših kolesih praktično enake kot pri konkurenci.

Kakšni so potem občutki oblikovalca?

Prvič sem se ustrašil če nisem slučajno nezavedno česa skopiral, ampak to ni bilo mogoče, ker tega nisem mogel videti. Ampak, ja, očitno se to pač dogaja.

Morda je lahko celo potrditev, ker še nekdo razmišlja na enak način.

To je res. Sploh če gre za kakšno večjo znamko. Res pa se mi je kaj takega zgodilo mogoče samo dvakrat.

Dobro, Bombtrack je res drugačen od večine.

Ja, imaš recimo štiri firme, ki imajo enak slog koles za enak namen. Seveda smo spremljali delo večjih proizvajalcev. Včasih je očitno, da je kakšna znamka kopirala od druge, eno leto je na primer Norco predstavil nekaj na gravel kolesih in Giant je imel naslednje leto točno take detajle. Ampak zgodilo se je tudi, da je Scott predstavil kolesa z identičnim detajlom kot Niner, ki je kolesa za naslednji letnik predstavil isti teden. In to se je zgodilo dvema zelo različnima znamkama. Še več, tudi mi smo razmišljali o takem detajlu.

Robert Krügel

Če drži hipoteza, da pride do podobnosti v dizajnih, ker v kolesarski industriji delajo ljudje z zelo podobnimi interesi, se sprašujem, ali je smiselno najeti nekoga, ki se sploh ne ukvarja s kolesarstvom.

Že, ampak vprašanje je tudi kaj je sploh možno narediti, da je stroškovno vzdržno. Pomemben faktor pri tem, da so si kolesa podobna, so po mojem tehnične omejitve. Ne mislim samo z vidika varjenja, to tako ali tako. Ampak, če se dela z nalepkami, je pač ne moreš nalepit na katerokoli krivino. Že to je omejitev; delaš lahko le znotraj določenih parametrov.

Sam sem kdaj poskusil kakšno čisto bizarno stvar, ker me je zanimalo, kako bo videti. Ampak ko narediš 3D-model oziroma skico na računalniku, ugotoviš, da je res grdo.

Z določenimi grafičnimi elementi deluje kolo uravnoteženo in hitro, eni pa so pač enostavno videti napačno.

Ja, lahko bi oblikovalca potegnil od drugod, ampak potem se srečajo z vsemi temi težavami. Saj imaš linije koles, ki so jih pobarvali umetniki, ampak je trg za tako specifiko premajhen, firma pa mora še vedno delat denar.

Osebno sem pristaš enobarvnih biciklov. Kaj je zate lepo, estetsko kolo?

Moja kolesa so vsa bolj monokromatska, všeč so mi torej umirjena kolesa. Vendar mi je bilo všeč tudi sodelovanje Cannondala, Raphe in Palaca pri ekipi EF-Education First na Giro d'Itaila pred dvema letoma.

Ojej, tisto ti je bilo dejansko všeč?

Kolesa so mi bila res všeč, dresi ne toliko.

Kaj pa čelade z raco?

Tudi. Hudo. To ni bilo nekaj, kar bi kadarkoli naredil ali vozil, ampak mi je bilo všeč, ker je izstopalo. Dizajn se je navezoval na art in zaradi Palaca na skejtersko kulturo. Ampak, ja, zase vedno iščem bolj umirjene stvari. Moj najbolj kričeč bajk je Bombtrack, ki sem ga delal jaz (smeh). In še tisti je peščene barve.

Jaz imam pa Cinellija, poslikanega s celo paleto barv.

Ja, ampak Cinelli mora biti tak. Če bi imel cestnega Cinellija, bi si želel vijoličnega. Nikakor ne črnega s prozornim napisom.

Prej si omenil, da je slikarstvo sprostitev. Konjiček?

Ne maram te besede, ker imam konjičkov že preveč.

Saj to je grozna beseda, glede na to, da si to študiral. Žigo Okorna sem vprašal, če mu gredo na živce vprašanja, če se da živet od slikarstva. Pravi, da ne toliko kot to, da se ljudem zdi to normalno.

Se strinjam. Od slikarstva lahko tudi zelo lepo živiš, ampak da uspe, se mu moraš zares posvetit in ga vzet kot službo, se angažirat, imet prave pristope. Pred kratkim je uspelo mojemu dobremu prijatelju Evgenu Čopiju Gorišku. Ampak on je pustil vse, se preselil v Berlin in delal osem ur na dan v ateljeju in še štri ure na Instagrmu vzpostavljal stike z vsemi možnimi galerijami in zbiratelji. In zdaj dela, kar si je vedno želel.

Dejansko mu je torej uspelo na trgu.

Ja. To je torej mogoče. Zelo pogosto razmišljam o tem. Rekel bi, da je moja največja strast še vedno umetnost, ampak me preveč stvari zanima do te mere, da se hočem angažirat. Videl sem na primer par videov z gravlerskih dogodkov, ki so me navdušili, in sem si to želel narediti tudi sam. Potem bi imel kolesarsko trgovino in jo naredimo.

Slikarstvu se zdaj posvečam dve, tri ure na dan. Ko pridem domov pač slikam. Všeč mi je kot pobeg, potihem še vedno upam, da bom nekoč delal samo to, ampak kolikor se poznam, ne bo šlo.

Se pa sprašujem koliko je še romantike, ko enkrat postane slikarstvo služba. Da ni tako, kot si prej razlagal glede svojih dizajnov koles: ko jih končno vidiš, se te ne dotaknejo.

Drugače je.

Ker gre za umetnost in ne obrt?

Ja, osebno zadovoljstvo. Skozi umetnost rešuješ neke probleme v sebi oziroma se posvečaš problematikam. Zame grafično oblikovanje ni umetnost. Lahko meji na art, ampak to so redke izjeme, medtem ko je oblikovanje pač šiht.

Lotevaš se vseh oblik kolesarjenja, verjetno sicer BMX-a ne furaš več?

Ravno pol leta nazaj sem ga prodal, ker sem spet začel skejtat.

Kolena so v redu?

Ja, ja, so v redu (smeh). BMX je bil samo nadomestek za skejt. Sicer me pa res zanimajo vse oblike kolesarjenja. Tudi e-kolo bi imel.

Saj bi ga imeli vsi, tudi tisti, ki ne priznajo. Kaj največ voziš zadnje čase?

Niti ne vem ... rekel, bi, da sem največ na gorskem kolesu, ker je najbolj praktično, tako kot tek, ki ga pa res ne maram. V uri ali dveh narediš na gorskem kolesu zase toliko, kot na gravel kolesu v treh urah. Pa še punca rada vozi gorsko kolo in ji gre zelo dobro, s seboj imava tudi psa. Dostikrat bi šel na gravel, a si premislim in grem na gorsko kolo samo zato, da pes ne ostane doma.

Psički, vižli, je ima Juta, ne? Še nikoli se nisem pogovarjal o psih trailov ... Kako to funkcionira? Nikoli si nisem znal predstavljat.

Odlično funkcionira. Njej je blazno všeč in nikoli se še ni zgodilo, da bi mi bila v breme ali da bi si želela zaključit pred menoj. Če greva sama, se mi zdi, kot da me priganja, sploh na vzponih sem z njo hitrejši kot sam. Na spustih je pa tako natrenirana, da ni nikoli v napoto, tudi če nas je več.

Nina Jančič

Koliko preteče?

Največ je z menoj naredila 30 kilometrov in okoli tisoč metrov višinske razlike. Ampak po mojem je ona naredila 50 kilometrov, ker teče še naokrog. Po tisti furi sem prvič videl, da je bila na koncu utrujena. Dal sem jo v avto, da bi si odpočila, ampak ko je prišla ven in videla drugega psa, je spet začela divjat. Res pa je bila takrat dve leti mlajša. Ponavadi sicer narediva kakšnih dvajset kilometrov dolg krog. Z leti bodo verjetno ture krajše. Predvsem je pomembno, da imaš s seboj dovolj vode.



Najljubši vzpon doma in v tujini.
Doma definitivno Mašun, s katerekoli strani, tudi po asfaltirani cesti, ki je pa tako zjahana, da rabiš gravel kolo.
V tujini imam ljubezensko-sovražno razmerje z Mont Ventouxem. Gor smo šli v skupini, zraven sta bila recimo tudi Čepirlo in Tit Košir, jaz s popolnoma neustreznim kolesom, jeklenim potovalnim Specializedom. Vzpona kar ni konec, na vrhu je še pihalo. Zdelo se mi je noro koliko ekosistemov zamenjaš v tako kratkem času, pogled na vrh je odličen, ampak v tem takrat nisem mogel niti približno uživat. Uživam zdaj, ko na to pomislim za nazaj.
Najljubši spust doma in v tujini.
Z gorskim kolesom. Doma s Kobariškega Stola. V tujini Finale Ligure, bliže lahko rečem tudi Matajur, ker se spuščaš v Italijo.
Kje še nisi vozil, pa si želiš?
V Britanski Kolumbiji, tja bi šel z gorskim kolesom. Na bikepacking pa na Great Divide, ikonično pot čez celo Severno Ameriko.
S katerim kolesarjem in kolesarko bi šel najraje na kavo ali pivo?
Definitivno z Lachlanom Mortonom in Lael Wilcox.
Kaj najraje ješ pred, med in po rundi?
Pred ponavadi premalo, zjutraj kakšne kosmiče. Med vožnjo, če se spomnim, da jo vzamem s seboj, kakšno energijsko ploščico, a ne maram niti preveč ovsenih oziroma suhih, niti presladkih. Po rundi pa pico. Če je dobra, je lahko tudi margarita.
Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Pred kavo, vedno črno, kratko. Med najraje vodo, ker ne maram šumečih tablet in izotonikov, razen če grem na res dolgo, ampak tako kot zdaj furam, je voda dovolj. Po vožnji pa spet kavo in kokakolo, če je prava družba, tudi pir.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Ker mi je omogočil, da sem, kjer sem. In ker je zelo družaben. Ne glede na to, da gre za individualen šport, je na tak način, kot se ga lotevamo mi, pogojen z družbo.
Kakšna kolesa voziš?
Za gravel imam Karussela, ki ga je David naredil Čepirlu in meni istočasno. Za zadnji Dust Lust, ki se je začel in končal na Mašunu, sva imela celo enaki barvi, potem sem ga dal prebarvat. To je po mojem tudi moje najljubše kolo.

Klemen Ilovar

Potem imam Revel Rascala, to majhen proizvajalec, katerega kolesa komaj najdeš v Evropi, a sva jih s Tinetom vpeljala v Slovenijo.
Za bikepacking imam Bombtrackovo gorsko kolo z malo hoda in debelimi gumami.
Kakšno kolo bi vozil, če bi bila meja nebo?
V bistvu sem kar zadovoljen s tem, kar imam, ker to sploh niso slaba kolesa za malo denarja. Si pa želim Bombtracka iz drugega leta, ko sem oblikoval grafike, ampak niti ne vem, če bi ga vozil. Verjetno bi ga imel za arhiv, ker je bil to moj najlepši okvir. Všeč pa mi je tudi geometrija. Hm, mogoče bi dal pa v arhiv Karussela? Ne vem, koles ni nikoli dovolj.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.