Vštric: Jurij Lozić

Idejo za blatnik Musguard je dobil v Milanu. Razvil ga je v Ljubljani. Potem je z njim zavzel urbana kolesarska središča po vsem svetu. Zdaj se z novo verzijo seli še izven mest. Vse pa se je začelo s fiksijem. Na mokrih milanskih ulicah.

Jure Šajn

Prejšnji torek so štartali kampanjo na Kicsktarterju za novi blatnik Musguard Omni. V sredo zvečer je bil že pripravljen ob pivu povedati več. Odgovarjati začn, še preden ga kaj vprašam. Med študijsko izmenjavo v Milanu je potreboval kolo in ugotovil, da v mestu mrgoli fiksijev. Spoznal se je z lokalnimi kolesarji in se začel počasi učiti o kolesih. Ko je sestavil prvega fiksija, je ugotovil, da dejansko potrebuje blatnik: »Ampak v trgovinah ni bilo izdelka, ki bi mi ustrezal. Fiksi je eleganten bajk in zato sem potreboval tudi eleganten blatnik.« Stvari je torej vzel v svoje roke: »Že na faksu sem spoznal polipropilen. Vedno se mi je zdel zanimiv, ker gre za plastiko, a se ga obdeluje s tehnologijo, ki se jo uporablja v papirniški industriji. Ima veliko več potenciala kot le platnice nekih zvezkov. Veliko sem se igral s tem materialom.« Odrezal je kos za blatnik in je delovalo.

Kdaj se je začela zgodba Musguarda?

Leta 2008 ali 2009. Ko sem se iz Milana vrnil, je začela med kolegi tleti scena fiksijev tudi v Ljubljani. Zanimali so čedalje več ljudi, sestavljalo se je kolesa in ustanovilo se je društvo Muslauf. Bilo je sicer precej neformalne narave in povsem netekmovalno usmerjeno, čeprav so nekateri začeli potem tudi dirkat, med prvimi recimo Jernej Stibilj in Bor Čeh.

Sam sem blatnik do konca razvil za diplomsko delo. Ukvarjal sem se z vprašanjem subkulture, ki je na lokalnih ravneh majhna, a je prisotna globalno. Bral sem bloge z vsega sveta in zdelo se mi je, da je ciljna publika fiksi scene dovolj velika, da bi lahko uspel tudi z nišnim produktom.

Blatnik sem razvil, postavil spletno stran in v tem času spoznal Nika Klanška, ki mi je predstavil Kicstarter. Skupaj smo naredili kampanjo, ki je bila presenetljivo uspešna. Ko sem zbral sredstva, smo se takoj odločili, da gremo potovat po svetu. Veliko podpornikov Musguarda je bilo iz Združenih držav Amerike in ugotovil sem, da bo ceneje, če jim, raje kot iz Slovenije, pošiljam blatnike iz ZDA.

Napolnili smo torbo z blatniki, najeli Airbnb in kar tam zvijali te blatnike, jih razposlali po Ameriki in v tem času navezali stike tudi z lokalnimi prodajalci.

Tam sem takoj ugotovil kako pomemben je osebni stik s prodajalci. Od takrat sem deloval na ta način: veliko sem potoval, vedno z nekaj kosi blatnikov, in obiskoval trgovine. Približno takrat je postal popularen tudi Instagram, zato se je bilo mogoče spoznat z lokalnimi kolesarji …

Oprosti, ampak noro se mi zdi, da je iz diplomske naloge nastal resen posel, tako da praktično že vso svojo poklicno kariero živiš od diplomskega dela. To se mi zdi sanjski uspeh.

To je res hudo, ja.

Blatniki so postali do danes sprejemljivi tudi med cestnimi kolesarji. Še vedno pa kolo z blatniki ni kul. Razen, če je Musguard. Kako je mogoče, da postane kul?

Najprej mora izdelek delovati. Šele potem mora biti lep. Estetika pri Musguardu tako kot pri oblikovanju koles na splošno igra veliko vlogo. Ne pa enake kot na primer pri oblikovanju avtomobilov kjer je dizajn v službi marketinga in lepota v velik meri ni vezana na funkcijo.

Osnovna predpostavka pa je bila, da obstaja ciljna skupina ljudi, ki raje ne bi imeli blatnikov, ampak jih pač potrebujejo. Pri tej predpostavki sem izhajal iz sebe in izkazalo se je, da sem imel prav.

Ne izhajaš iz kolesarskega mainstreama, torej iz sveta cestnega ali gorskega kolesarstva. Verjetno ti je pomagalo, da si lahko pogledal na blatnik izven togih okvirjev.

Ne, nisem iz mainstreama, kot temu praviš. Do urbane kolesarske scene imam nekakšno afiniteto še iz časov, ko sem bil grafitar. Ti svetovi so se nekje povezovali. Mislim, da sem v Milanu za fiksije izvedel preko grafitarjev in deloma preko interneta. Bilo je veliko spletnih strani, ki sem jih dnevno prebiral in to se je potem nekako prepletlo. Potem sem videl, da je to zaštekal tudi folk v Ljubljani. Tilen Sepič, moj dober kolega, je bil po mojem prvi, ki si je naročil Bianchijevo Pisto.

Na začetku smo namreč vsi predelovali stare Rogovce. Kupil si zadnje pesto ter zadnji obroč in to je bilo to, kolesa smo potem sestavljali po cigansko. Ampak to je bilo najbolje, ker tako sem se začel učiti o kolesih: kaj je pesto, kaj je gonilni ležaj …

Stefan Widell, soustanovitelj Ass Saverja, je menda idejo za blatnik dobil, ko je na poti iz službe pod sedež zatlačil kos kartona in ugotovil, da domov v dežju ni prišel s svinjsko ritjo. Je res tako preprosto?

Točno tako. Moja zgodba je podobna. Najprej rešiš svoj problem in ugotoviš, da bi rešitev prišla prav še komu. Ko sem začel jaz, sta hkrati štartala še dva: Ass Saver s Švedske in WIT Industries, to je bila nizozemska znamka. Vsi trije smo se na nekem sejmu spoznali precej zgodaj, mislim da že leta 2013. Malo smo se pomenili. Ni bilo hude krvi (smeh). Še vedno smo na zvezi in mislim, da smo kar zdrava konkurenca.

Zanimivo je, da vas je vseeno malo, da tega ne dela kar vsak.

Točno. Ohranilo se je neko jedro.

Vseeno si šel pred skoraj desetimi leti v nišo. Ker nisi verjel, da bodo blatnik sprejeli tudi gorski kolesarji in cestni kolesarji?

Cestnega in gorskega kolesarstva sploh nisem poznal, zato se v to niti nisem spuščal. Potem sem dobil povratno informacijo, da je to zanimivo tudi njim. Tako smo po vseh teh letih šele zdaj naredili ta korak.

Res je trajalo dolgo, torej osem, devet let.

Lahko bi se lotil prej, ampak … za stvari si vzamem čas. Ne zaključim jih, dokler se mi ne zdi, da delujejo.

In kako se odločiš, da je dovolj dobro?

Težko. Določiš skrajni rok, ampak moraš si tudi zaupati. Sam sem dobil neko potrditev, ko je uspela prva kampanja … takrat je bil Kickstarter to še v pravem pomenu te besede, s tem mislim, da je dejansko poskrbel za zagon. V tistih časih je nekdo kupil izdelek na blef, ne da bi točno vedel, kaj bo dobil. Prva potrditev je bila, da so ga ljudje sploh kupili, to je pomenilo, da se jim je zdel izdelek zanimiv. Potem me je malo skrbel odziv in ker je bil dober, sem ugotovil: »Vau, moram si zaupati.«

Če si sam postaviš visoke standarde, bo to verjetno prepoznal še kdo.

Ne zameri, ampak večkrat imam občutek, da je Kicsktarter, tudi Indiegogo, ene vrste topšop za milenijce. Razumeš? Gor je cel kup produktov, ki so videti trapasto kot bugi riba ali pa so nateg, kot kosmodisk.

Platforma je v tem času res malo zavila v to smer. Ne gre pa izključno za butaste stvari.

Ne pravim, da izključno, ampak ogromno jih je.

Ogromno in z raznih področij. Veliko je igric, programske opreme, aplikacij, tudi avtorskh projektov, kot so filmi in glasba. V tem smislu še vedno funkcionira, res pa je videti precej topšopovsko. Tudi industrija in profesionalci so ugotovili, da je to dobra oglaševalska platforma, kot tako se jo je začelo tudi izkoriščati, Kickstarter pa tega ni zaviral. In zdaj smo tu.

Kickstarter se niti ni toliko izrodil, kot kakšne druge platforme, recimo Uber ali Aribnb, ki zdaj že negativno vplivajo na širšo družbo.

Ja, začelo se je z mislijo, da prispevajo k boljši družbi, da je to zmaga populusa nad kapitalom.

Tako, Kickstarter pa vseeno še vedno ostaja platforma za zagon projektov, naj bodo butasti ali ne.

Naj ti povem, da smo Slovenci na Kicstarterju izredno močni. Na Kickstarterju vedo za Slovence, tam je naš glas Niko Klanšek, ki je bil vpleten v veliko projektov na Kickstarterju. Za majhno državo kot je Slovenija, s tako majhnim trgom, da enostavno moraš prodreti v tujino, če hočeš biti uspešen, je ta platforma idealna.

Ne znam si predstavljati kako bi se zgodba Musguarda razvila brez Kickstarterja.

Vprašanje. Definitivno je Kickstarter v prvi fazi spodbudil hiter potek projekta. Sicer bi šlo počasneje. V vsakem primeru bi delal na tem tudi sicer. Gotovo bi delal promocijo, pošiljal blatnike trgovinam, distributerjem, kolesarjem, medijem … tako pa je bilo vse laže, ker sem lahko nekaj pokazal takoj.

Rekel bi, da je z objavo produkta na Kickstarterju podobno kot z rojstvom otroka. Super, čestitke, ampak delo se šele začne.

Ja, potem moraš speljat posel do konca.

Koliko blatnikov ste prodali ob prvi kampanji?

Točne številke se ne spomnim. BIlo je 1700 podpornikov, torej je bilo treba dostaviti produkt na 1700 naslovov.

No, to. Blatnike moraš zapakirat in razposlat. Tega pa ne znaš, ti si oblikoval blatnik, potem se pa ukvarjaš s pakiranjem in dostavo.

Tega se naučiš potem, sproti (smeh).

Kako je bilo to videti v praksi?

Za razpošiljanje po Sloveniji smo organizirali dogodek v tedanji pisarni, to je bilo v Šiški, nad trgovino Pici Bici.

Pakiranje pošiljk v New Yorku. Pomaga slovenski guru Kickstarterja Niko Klanšek.

Pakiranje pošiljk v New Yorku. Pomaga slovenski guru Kickstarterja Niko Klanšek.

Če te prav razumem, je bil to prijateljski dogodek z gajbo piva.

Tako. Po Sloveniji in Evropi smo pošiljali preko Pošte Slovenije … Z Ameriko je bilo bolj hecno. Kot sem rekel že prej: blatnike v torbo, polet v Ameriko, najem stanovanja, nakup škatel pri nekih Židih v Brooklynu …

No, to! To so tiste podrobnosti, ki ostanejo zamolčane. Kako kupit škatle v New Yorku? Jaz jih zdaj ne bi znal niti v Ljubljani. To se ne zgodi kar mimogrede.

To smo nabavili, pa znamke. Kmalu smo ugotovili, da bomo sami predolgo pakirali, zato smo za pomoč najeli neke Mehičane (smeh). Potem smo vse to na pošto zvlekli v vrečah za smeti.

Gverila. Kako boste pošiljali v Ameriko zdaj?

Obstajamo že – koliko? – devet let, zato imamo logistiko razdelano. V ZDA imamo tako imenovane fullfilment centre. To so skladišča, kamor pošlješ svojo robo v večjih količinah. Vezana je na tvojo spletno trgovino, tako da se naročila razpošiljajo od tam. Za to vzamejo določen delež, ampak poteka hitreje in je na koncu dne tudi bolj ekološko, ker pošlješ večjo količino z enim kontejnerjem, potem pa se to razpošilja lokalno.

Kje se proda največ?

V ZDA. Sledi Evropa in veliko Azije. Prisotni smo v vseh urbanih delih sveta, z Musguard Omni pa si želim to bistveno povečati. Vstopamo na trg, ki ga poznam do neke mere, še zdaleč pa ne toliko, kot Marko Šajn ali Tine Činč, ki mi, mimogrede, s temi stvarmi zelo pomagata.

Kolikokrat si v tridesetih urah, odkar ste štartali, že pogledal na Kickstarter?

To počnem ves čas. Ves čas osvežujem. V projekt sem zadnji čas res vložil veliko dela. V teku je bil eno leto.

Od razvoja naprej, da si se torej naučil kako narediti prepogibe?

Pravzaprav je bilo tako: lani sem zaposlil kolega Azmirja, ki je prevzel finančno plat v podjetju. Doslej sva to vodila s punco Ado. Ker pa nisva ekonomista, sem se moral šele priučiti prodaje izdelkov na globalnem trgu. Tudi zato bi rekel, da je trajalo tako dolgo, torej teh devet let, da smo lansirali nov produkt. Azmir pa je profeisonalec, na tem področju je delal že prej in je prevzel vso logistiko. Tako sem se končno usedel in začel razvijat stvari pozno v noč, kot sem navajen, in to je trajalo eno leto.

Potem je bilo ogromno dela s pripravo materialov. Fotografij, videa, besedil za Kicsktarter in medije. Zdaj mi je res malo dol padlo. V petek grem za en teden smučat (smeh).

Predstavitveni film na Kickstarterju za prvi Musguard leta 2013 je vseboval posnetke urbanega kolesarjenja, pa grafitiranje in na koncu predstavitev kdo si. Za drugo kampanjo pa vsebuje film veliko blata, kolesarjenje na terenu, predstavitve praktično ni. To se mi zdi zanimiva sprememba.

Novi video temelji na predspotavki, da po toliko letih ne moreš več trditi, da si svež. Nisem želel, da je videti oglas kot zgodba nekega posameznika. Nisem več posameznik. V podjetju nas dela več. Od začetka delava s punco, zdaj je prišel Azmir, in imamo fante, ki pomagajo, ko blatnike zvijamo, en fant nam pomaga pri oglaševanju. Veliko je zunanjih sodelavcev.

Nismo več ena majhna operacija, Musguard jemljem kot resno znamko, čeprav je majhna. Nenavadno bi bilo, če bi se predstavljali kot neki začetniki. Tako je novi oglas pač … oglas.

Je bilo laže narediti prvi Musguard ali Omni?

Prvega laže, ker se je bilo manj treba ukvarjat s stabilnostjo. Prednji je sicer praktično nespremenjen oziroma funkcionira podobno kot prejšnja verzija. Z vsem kar razvijam, grem lahko predaleč, preveč jih zakompliciram v neke origamije. Potem se to v procesu razvoja čisti v čim bolj preprosto formo. Dvomim, da bo kakšna rešitev tako preprosta, kot je bil originalni Musguard, ki ga dvakrat prepogneš in namestiš. Pri novem si je treba vzet malo več časa, da ga spraviš v obliko.

(Pokaže, kako se ga pripravi na vožnjo.)

Tole je prednji blatnik, ki ima, pazi, skrito funkcijo: lahko je tudi zadnji! Recimo za BMX-e ali otroška kolesa, torej, če potrebuješ krajši blatnik. Samo trakova moraš obrnit. Vendar tega niti ne promoviramo, ker bi bilo tako že preveč informacij.

Stvar je smešno preprosta, ampak obenem zapletena. Predstavljam si, da so trenutki, ko misliš, da je nemogoče.

Seveda. Pride tudi do trenutkov, ko rečeš: »OK, saj bomo nekaj naredili, dovolj je dobro. Bo delovalo, ampak montaža bo zapletena.« Potem pride nek hevreka moment: »Uau, to pa zdaj deluje.«

 

Po novem tudi gravlaš?

Dve leti, odkar imam Karussella. Prej sem že imel starejšo Lookovo specialko, ki sem jo v glavnem vozil poleti na Hvaru, ker se mi po tistih hribih res ni ljubilo poganjat fiksača. Nikoli pa ga nisem vozil toliko kot fiksija. Imam tudi kolo z otroškim sedežem, ki je zdaj najbolj v uporabi, sicer pa se po Ljubljani še vedno vozim s fiksijem.

Praviš, da se na fiksi sceni pogovarjate o tem, katera mesta ste prefurali. Katera?

Vse evropske prestolnice, v Ameriki obe obali, torej New York in San Francisco. Želim si v Azijo, kjer še nisem fural. Bil sem sicer v Tokiu, a ne s svojim kolesom, vozil sem s sposojenim, ki pa ni bil fiksi.

Kaj moraš videti v Aziji?

Seul, Tajpej, Tokio ... in seveda kitajska mesta, tudi Hong Kong. Vlečejo me urbani centri.

Na italijanskem prvnestvu messengerjev (ICMC) v Genovi leta 2019

Na italijanskem prvnestvu messengerjev (ICMC) v Genovi leta 2019

Praviš, da v mestih iščete dobre linije. Kaj je dobra linija?

To pomeni, da promet teče ravno prav hitro, da si z njim sinhroniziran. Če je promet prehiter, si med počasnejšimi in ogrožen. Če promet stoji, je večinoma preozko, premalo prostora. Premikati se mora ravno prav hitro. In to je New York. Taksisti gredo počasi, 40 ali 50 kilometrov na uro, tako si v flowu z njimi, občutek je neverjeten. Dober je tudi London, kjer je težava sicer vožnja po levi strani, ampak je promet ravno prav hiter. Berlin je kul, ampak so policaji zoprni. Tam moraš imet bremze: če te dobijo brez, te kaznujejo.

Vseeno imaš lahko spredaj zavoro.

Za Berlin sem si jo privil, ampak zdaj niti to ne gre več, ker na vilicah ni luknje, zato zavoro pripnem z dvema vezicama (smeh). V kratkem grem spet tja na sejem in si bom moral nekaj izmislit.

Kje je pa v tej zgodbi Ljubljana?

Imaš par dobrih linij. Vse vpadnice, kjer se lahko s kolesom vključiš zelo dobro, sploh zdaj, ko so prosti pasovi za avtobuse. V središču je zabavna tudi Miklošičeva. Zjutraj pa je zabavno, ko so dostave in si lahko tudi dobro gemificiraš pot čez center.

Gemifikacija kolesarjenja v mestu … saj veš kaj bodo rekli: prepovedano je in nevarno.

Seveda moraš to delat z glavo. Kolesarske steze, kot so urejene pri nas, mi niso všeč.

Ni mi všeč, da se kolesarje umika k pešcem. Razlika v hitrosti med kolesarjem in pešcem je drastična. Če se zgodi nesreča med pešcem in kolesarjem, so posledice po mojem skoraj hujše, kot če se zgodi med kolesom in avtom.

Vsi pravijo, da v ZDA ni kolesarskih stez in kolesarske kulture … ampak je! Na dosti višji ravni. Tam vsi razumejo, da se kolesar vozi na cesti med avtomobili. Zato imajo kolesarje v zavesti. V Portlandu imajo zelo dobro ureditev. Ni kolesarskih stez, so pa ulice, kjer imajo prednost kolesarji, in ulice, kjer imajo prednost avtomobili. Oboji pa se lahko vozijo povsod. Ker imajo mrežni ulični sistem, imajo tako na vsaki drugi ulici prednost kolesarji. Pol-pol. Skratka, mislim, da kolesarske steze sodijo na cesto. Sicer pa mislim, da je Ljubljana super za kolesarjenje. Promet ima dober flow. Saj veš: povsod si v dvajsetih minutah.

 

Najljubši vzpon doma in v tujini.
Nisem nek hribolazec, ampak Rašica mi je všeč. V Ljubljani Ljubljanski grad, na hitro s fiksijem. Sem pa premalo izkušen, da bi lahko omenil še kakšen vzpon. Upam, da bom imel zdaj nekaj več časa in da bom, zdaj, ko bodo otroci počasi starejši, odpeljal tudi kaj resnejšega.
V tujini lahko izpostavim samo vzpon na Sv. Nikolo, vzpon od morja na nadmorsko višino 600 metrov, med katerim se ravno prav utrudiš.
Najljubši spust doma in v tujini.
Vsak spust je dober spust (smeh). Nisem kolesar, ki pozna in vozi etape, ampak se peljem za nosom in se v bistvu ne želim peljat dvakrat po isti poti. Spomnim sem se par epskih spustov v Istri, na primer z Rakitovca in spusta v Buzet.
Katere ceste še nisi prevozil, pa si jo želiš?
Nisem tiste vrste kolesar, ki bi imel naštudirane trase, nimam niti Strave. Si pa želim na en resen bikepacking. Želim si kolesariti po Ameriki, nisem še študiral lokacij, ampak vem kje dobiti informacije. Izgleda pa lepo.
S katerim kolesarjem ali kolesarko bi šel najraje na kavo ali pivo?
Dobro vprašanje. Ne idealiziram teh zelo znanih kolesarjev. Na naši sceni, ki je precej majhna, se s temi ljudmi avtomatsko povežeš. Veš kdo je Brian Safa (ne vem, op. p.)? To je besen spustaš iz Kalifornije. Na Youtubu je nekaj njegovih posnetkov vožnje po prometnicah v Ciudad de Mexicu. Neverjetno je kako obvlada promet. Večinoma pa na svojem kanalu objavlja spuste. To je adijo, moraš videti, hitrosti so neverjetne!
Spomnim se še na Lucasa Brunella.Nor kolesar iz Miamija, dobesedno nor človek, ki se mu življenje vrti samo okoli koles, potovanj in dokumentacije voženj. Njegovi estetsko in glasbeno dovršeni filmi na Youtubu so inspirativni zaradi filozofije in njegovega pogleda na življenje in kolesarstvo. Verjamem, da bi imel kaj povedati.
Kaj najraje ješ pred, med in po rundi?
Karkoli, ampak dovolj dolgo pred kolesarjenjem, da me ne zabije. Med vožnjo energijske ploščice. Po kolesarjenju pa najraje burek. Sirov. Pri Olimpiji. A se ne konča vsak rajd pri Olimpiji?
Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Vodo in pir. Seveda tudi kavo, macchiato.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Osebno mi ne gre toliko za izzivanje samega sebe, kot za to, da se vozim in vidim veliko stvari. Rad sem hitro na lokacijah, rad jih hitro zamenjam.
Sicer pa se na fiksi sceni vedno sprašujemo kaj smo furali. Si fural New York, London, Pariz? Ko greš v eno od teh mest, sploh z lokalci, ki te peljejo po dobrih linijjah, vidiš veliko mesta, gibanje v prometu je kot ena igrica, zabavno je in vznemirljivo, to je tisto, kar zasledujem na kolesu.
Kakšno kolo voziš?
Dva Karussella: gravel in fiksi. Ker sem res fan Karussela.
Spoštujem Davida Krevsa, mislim, da ima odličen dizajnerski občutek, kot malokdo. Potem imam tisto Lookovo starejše cestno kolo. Za vsakdan starega Marin San Rafaela, to je težka jeklena stvar.
Ne vozim pa Tomassinija, ker visi na steni v Loose Cycles. To kolo je relikvija. Poznaš zgodbo? To kolo je na velodromu vozil Matjaž Leskovar. Pri Tomassiniju si je lahko kot eden od dveh najboljših Slovencev izbral okvir, narejen po meri. Kolega iz časov Muslaufa je pozneje ta okvir našel v kranjski Savi v neki lopi. In so mu rekli: »Samo nosi.« Kolesa potem nekaj časa ni nihče sestavil, jaz pa sem zbral vse kose, kar je bil kar projekt. Spredaj ima obročnik 650b, zadaj pa 700c. Čisto je spuščen.
Tomassinija je šel zapeljat tudi na velodrom v Berlinu.

Tomassinija je šel zapeljat tudi na velodrom v Berlinu.

Kakšno kolo bi vozil, če bi bila meja nebo?
To kar imam, je zaenkrat to, kar hočem imeti. Mogoče bi svoja kolesa samo malo pojačal – več Chris Kinga, Hopea, Tuna, Thomsona, …

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.