Human Fish Gravel 2021: Umri pokončno

Leta 1910 je traser prvih Dirk po Franciji Adolphe Steines prvič vključil vzpone v Pirenejih. Takrat se je dirkalo po makadamskih cestah. Precej slaba je bila tudi cesta čez Col du Tourmalet, kjer je Octave Lapize, pozneje zmagovalec te etape in celotnega Toura, vpil na organizatorje: »Vous êtes des assassins! Oui, des assassins!« (»Vi ste morilci! Da, morilci!«). Ko sem, podobno kot on, rinil Cinellija po obskurnih potkah, ki vidijo kolesarja skoraj tako redko pešca, sem si mislil enako, a ni bilo nikogar pri roki, da bi ga nadiral. Razmišljal sem, da bi ga poklical. A sem se raje ukvarjal s samim seboj. Bolj kot sem si želel. V cilju je bila pozabljena polovica gorja. Čez noč še četrtina.

Med pogumom in norostjo

Trase so bile zamišljene tako, da so bile težke, a vsi smo imeli možnost izbrati modro – torej modro traso, dolgo dobrih 60 kilometrov. Za tiste, ki radi ob kolesarjenju počno še kaj drugega in čim prej spijejo zasluženo pivo. Takih je bilo nekaj več kot štirideset, od tega ducat žensk, in vsi so prišli do cilja srečno. 120-kilometrska trasa je bila že hudo izzivalna in je privabila dobrih 70 udeležencev, od tega dve pogumni dami.

In potem je bila rdeča trasa, že po številkah grozljiv izziv. 270 kilometrov. Krepko čez 5000 metrov višinske razlike. In da je mera polna, se štarta ob šestih zjutraj, v temi in mrazu. Menda se je deset kandidatov teden dni pred dirko raje prepisalo na zeleno traso, vseeno pa je na štartu stala 25-erica. Pogumnih? Kaj pa vem. Norih? Gotovo.

Noč pri Mirandi

Začelo se je, ko sem nekega jutra slaba dva tedna pred dirko in nekaj minut pred izletom na Veliko planino ravno zabodel vilice v išler. Dobil sem težko pričakovano sled trase. Prvi grižljal išlerja se mi je skoraj zataknil v grlu, ko je Wahoojeva aplikacija pokazala, da ima trasa skoraj 270 kilometrov in 6.910 metrov višinske razlike. Pomirila me je Strava: rekla je, da jih je samo 5.500. Še vedno 900 več kot je bilo rečeno. Preden sem spil espresso, sem izračunal, da bomo na terenu uro več, kot sem pričakoval. Že v redu, vse bo v redu. Več ur, več veselja.

Štartni prostor v Campu Plana je bil posrečen, a v zgodnjih srednjih letih sem toliko razvajen in kot rekreativni tekmovalec toliko ambiciozen, da se mi zdi spanje v šotoru dan pred dirko precej slaba zamisel. Še slabša pa vožnja na štart ob štirih zjutraj ter sestavljanje bicikla v temi.

Rešitev se je ponudila 500 metrov stran: Miranda ima tudi apartma! Tista Miranda, ki bi lahko imela navaden vaški bar, a je, zahvaljujoč svojemu stasu, karakterju in trdemu delu, ustvarila institucijo. Na postojnskem in pivškem se gre v Postojnsko jamo in Park vojaške zgodovine Pivka, ampak obvezno se moraš ustavit tudi pri Mirandi. Gotovo bo tam.

Miranda je poskrbela tudi za večerjo. Carbo loading kot se spodobi. Zoprno je samo to, da pred dirko nismo mogli sprejeti vabila na degustacijo v kleti in da smo bolj ali manj trdno prespali nočno dogajanje pod apartmajem. Ni ravno idealno, če se hočete naspat, a kozarec soka v Mirandini družbi je prejšnji večer vse odtehtal.

Zima

Na štartu je dišalo po vznemirjenju. Kot če bi nas poslali na fronto: rekel bi, da je bilo nekatere rahlo strah. Navdušujoče je bilo videti tako čedno zbirko gravel koles in skoraj nobenega gorskega, kar se v naši deželi žal zgodi redko. Običajno pride polovica z gorskimi kolesi, kar me načeloma ne moti … no, načeloma me moti, ampak tako pač je, dokler scena ne dozori, to pa se na Slovenskem zgodi par let za svetom.

Pričakoval sem, da se bo našel kak divjak, ki še ne razume, kako je kolesariti dvanajst ali petnajst ur v kosu, ampak uvodni kilometri so minevali v klasičnem lagodnem slogu.

Skupina se je do Postojne že malo razredčila, a tudi ob Cerkniškem jezeru še nihče ni divjal in smo kolesarili bolj složno, kot se to dogaja na večini rund. Lepo je bilo, a tudi hladno. Kakšne tri ali štiri stopinje. Prsti so odreveneli.

Pri gradu Snežnik smo razmišljali celo o skupinski fotografiji, a smo se odločili, da bomo vsaj poskusili vzbujat vtis, da smo na dirki in ne na turističnem izletu. Seveda pa je bilo pred dolgim klancem le vprašanje minut kdaj bo ljubezni konec. Kdor ju pozna, je vedel, da bosta zanetila ogenj Gregor in Žiga.

Bum-bum je reklo šele na ravnici v Leskovi dolini, kjer je Gregor izkoristil prednosti aerobarov, ki bi jih nekateri prepovedali iz estetskih vzrokov – priznam, da sem med njimi. Po goli sreči sem prišel na čelo ravno, ko se je spet začel klanec, in uveljavil zase udoben tempo, ravno takšen, da nihče ni imel želje bolj naviti. Nekaj časa je šlo, potem pa spet bum-bum. Ostalo nas je pet. Potem smo bili le še štirje. Stari znanci gravlerskih strmin.

Reševanje vojaka Debevca

To so čedne, dobro znane gozdne ceste, a je trasa zavila še na Gure, kjer smo prečkali visoke gorske travnike.

Peš! Pravi pohod je bil, a v tako lepem okolišu, da ni to motilo nikogar, je pa precej umirilo dirko.

Tudi Matija nas je ujel, tako da smo se do ceste na Sviščake zapeljali skupaj. Asfalta nismo videli skoraj 40 kilometrov!

Levo se je na makadam zavilo še pred Sviščaki in tam, kjer je bil še lani gladek makadam, je zdaj vse nasuto. Vsak je imel svoj moment groze, najhujšega pa Blaž, ki je s kolenom tako nesrečno zaružil v kamen, da bi bilo nadaljevanje počasen in mukotrpen samomor, ki ne bi koristil ničemur.

Klinc gleda dirko!

Rinili smo ga čez klančke in na spustu k sreči dohiteli idealno rešitev: možakarja z optimalnim prevoznim sredstvom za tak primer, ki je bil voljan odpeljat ranjenca v kotlino. Ampak, kje je zdaj ranjenec? Izkazalo se je, da nekaj sto metrov nazaj menja zračnico. Problemi se vedno nalagajo drug na drugega.

Ne šlataj elektrike

Okrepčevalna postaja v Ilirski Bistrici je bila založena z vsemi za kolesarskimi jestvinami. Še posebej sem se razveselil kokakole, veriga pa maziva. Zoprno pa je bilo, da se je med reševanjem vojaka Debevca vsa prednost stopila v zaostanek. Tik preden smo ujeli prvega, pa – pok! Tisti, ki smo ga, bog pomagaj, vsi pričakovali. Pok Žigovega tubularja. K njemu se še vrnemo. Odtlej ga žal nisem več videl.

Naslednji trenutek groze: žica na travniku, ki sem jo videl približno pol sekunde pozneje kot Gregor za menoj, vsekakor pa odločno prepozno, da bi zmogel kaj več kot preprečiti najhujše. Iz kolena se je pocedilo, električni pastir pa je še trikrat trznil, preden sem se izmotal. Niti nadaljevanje se ni zdelo zabavno. Pot je bila ponekod komaj vidna, ponekod pa sploh ne. Dobrih deset minut za slaba kilometer in pol, ki bi ju po cesti vzporedno prevozili v treh minutah. V takem položaju si človek misli, da ga nekdo, oprostite, zajebava.

Poletje

To je bil že neizprosen kraški teren. Na 140. kilometru mi je postalo žal, da sem pozabil rokavice, ki jih sicer ne nosim nikoli, ampak za take pacientizme so vsekakor koristne. Sploh zato, ker sem po celi sezoni obupnih izkušenj gume za vsak slučaj napolnil na tri bare. Bilo je, kot da bi s kamnom udarjal ob kamen. Kjer sva z Gregorjem ujela Luco, sem imel zaradi tega nekaj trenutkov šibkosti. Stanje se potem ni izboljšalo, le še slabšalo se je, ampak nekaj časa je minilo, da sem se navadil nanj.

Spet trenutek groze: v Skadanščini. Neki idiot se je odločil za prevzgojo s trobljenjem, izrivanjem s ceste in na koncu še s skrajno primitivnim razgrajanjem po cesti. Občudujem Gregorja, da je mirno klical za kaznovanje takšnega nasilja pristojne organe – jaz sem namreč nad tem obupal že nekaj let nazaj. Preslabo sem se počutil, da bi čakal, pa sem šel naprej. Tako ali tako me bo Gregor ujel.

Vzpon pod Slavnikom je bil grozljiv, tehničen, vmes sem tudi shodil. In bil sem sam. Menda to ne bo 120 kilometrov dolg uspešen solo podvig, sem si rekel. Vročina je pritisnila. Ravno smo se je odvadili in spet. Minimalna temperatura: tri stopinje zjutraj. In menda 28 čez dan. Še nikoli nisem zlil litra in pol vode v bidone ter pločevinke kokakole v želodec tako hitro kot tokrat na bencinski črpalki v Kozini.

Groza na Kokoši

Vedel sem, da bo pot čez Kras mukotrpna. A bilo je še huje kot sem si predstavljal. Med vzponom na Kokoš me je navigator z že tako bedne cestice poslal desno, v komaj opazno špranjo med ščavjem. To vendar ne more biti res, sem si rekel, in nadaljeval po bolj obetavni poti, ki je malo naprej zavila desno … in se končala v gozdu.

Tam je šlo po zlu kakšnih deset minut, a to ni bilo problematično toliko, kot izguba motivacije, še posebej ko sem videl kakšna je s skalovjem posuta steza, ki naj bi bila cesta. Dajala je vtis brezpotja. S čelado sem zadeval ob veje. Če ne bo hujšega, sem si rekel, potem ne bo panike.

No, vedno je lahko še huje.

In če na teh vlakah ni bilo žive duše, je bila pot s Kokoši proti Lipici nabita z gručami izletnikov, meni pa je prednji disk tako cvilil, da je bila groza. Zakaj? Očitno tako na zavorni sistem vpliva energijski gel. Ko sem namreč z zobmi odtrgal zgornji del, je embalažo razprlo po vsej dolžini, vsebina pa je teatralno brizgnila v svet in mi poleg zavor zapacala še ročko menjalnika, ki je odtlej delovala samo še pogojno.

Ne gre za dirko

Stanje sem delno saniral na bencinski črpalki v Lipici, kjer se je nenadoma pojavil tudi Luca, srednje togoten spričo prav tistega žbunja na Kokoši, ki je zatolklo vso mojo že tako skrhano samozavest. Čakal sem ga, da bi skupaj nadaljevala, pa je kar mencal in navsezadnje sem opazil, da je za konec gostije kupil še sladoled. Toliko časa pa tudi nimam, sem si rekel. Zbogom in srečno.

To je bil naš način dirkanja. Malo mi je bilo nerodno, da ga ne počakam. Opravičil sem se mu, da ga zapuščam. Ampak ura je kazala pozno … ni bilo več možnosti, da bi prišel okoli v dvanajstih urah, kot sem si bil predstavljal, če bi šlo vse po planu in če bi bilo vse vozno. Ni šlo vse po planu. In bi bilo vse vozno.

In še prvi sem. Kako je to vendar mogoče? No, Luca mi je povedal, da je šel Gregor nič manj kot na policijsko postajo. To se mi je zdelo po svoje bizarno, ampak človek je toliko boljši, da me bo prej ali slej ujel. Razen, če bi zaribal. In naprej: koliko bi bils vredna moja zmaga, če je on drugi, potem ko je skočil še po opravkih?

Tornado Gregor

Na drugi okrepni postaji v Pliskovici je števec je kazal dobrih 200 kilometrov, ura pa okoli pol štirih. To bo šlo. Do teme sem imel še skoraj štiri ure časa, pred seboj pa slabih 70 kilometrov. Toliko bom zvozil, četudi ostanem brez sladkorja.

Potem se je ob meni kar na lepem pojavil … Gregor. Kot prekleti tornado. Ko me je dohitel, je po mojem bremzal. Njegova družba me je veselila toliko, kot me je skrbela. Gotovo bo malo dvignil tempo, to pa me lahko stane življenja. Tisti zadaj je mrtev, je rekel. Ampak jaz nisem bil dosti na boljšem. Živ že, ampak ne živahen. Čez Štanjel in v Vipavsko dolino sva se prebila skupaj. Na precej grozljivem asfaltiranem vzponu na Gaberje me je vljudno vprašal kakšen je plan in najbolj koristno za oba se mi je zdelo, da greva vsak po svoje.

Tam so posledice razdrapanega terena že kazale zobe: v tricepsih sem čutil napetost, podobno zelo hudemu musklfibru, kot po domače rečemo zakasneli mišični bolečini. Ampak ta se pojavi, kot pove strokovno ime samo, kasneje. Najprej šest ur po fizični aktivnosti. Kakorkoli, spuste sem vozil kot amater. Na ravnini sem trpel na vsakem kamenčku. In križ! Ta se je vedel, kot da je star 90 let.

75 minut za 500 metrov vzpona

Dobro sem vedel, da bo vzpon iz Vipavske doline proti Razdrtem po 235 kilometrih nebodigatreba. Nisem ga poznal, ampak vsak vzpon je po toliko urah zoprn. In še vode je zmanjkalo. Je kje britof? Ne. Je pa na trgu pred cerkvijo pipa! Zahvaljen bodi, sv. Vid, ali kdorkoli je že upodobljen nad tem vodnjakom.

V Orehovici pa … kot bi me udaril na gobec. Vzpon z naklonom z dvomestnimi številkami. Je bila pa vsaj lepa makadamska cesta. Dokler se ni spremenila v ožjo. Potem je zavila trasa na še ožjo. Potem je bil drop skozi žbunje, kjer sem bil skoraj padel na gobec. Je to mogoče? So nam za konec prihranili grenko sladico, ki nas bo pokopala? Z ene ozke steze se je zavilo na še ožjo. Tja, kamor se je zdelo najbolj neverjetno.

Bilo je tako hudo, da sem sedel med borovničevje, stisnil dva gela in pogoltnil za pest gumijastih bombonov. Obračalo se mi je. Sončni zahod bom zamudil, to mi je postalo jasno. Zakaj sem že sprednjo luč pustil na prvi okrepni postaji? Seveda, ker me je motila na krmilu. Nočna mora. Nihče ni rekel, da bo lahko. Ampak na terenu sem bil že več kot dvanajst ur. 500 metrov vzpona in dobrih deset kilometrov pa mi je vzelo uro in četrt časa.

V cilj pa kot po maslu

In pred Razdrtim, ko sem mislil, da je to vse, še pot tik ob avtocesti, ki sploh ni pot, ampak ene vrste škarpa. Tricepsi so javkali skoraj tako kot veriga. Počasnejši od mene so bili samo turisti, ki so stali v koloni na poti z morja. Stali so tudi na stari cesti, kjer sem drvel mimo kolone po levi. Poln gas. Dirka za življenje. No, vsaj za to, da ne bom vozil po temi.

Vzpon od kmetije Hudičevec poznam. Razdrapana cesta do kamnoloma. In potem čeden teren, kjer se mi je odprlo, kakor da sem štartal pred nekaj urami, ne pa pred trinajstimi. Ne, na tistem groznem vzponu iz Vipavske doline me ni potolklo pomanjkanje energije, ampak teren, ki pač, bog pomagaj, ni primeren za strojno opremo, s katero razpolagam, po celem dnevu pa tudi ne za fizis, ki nosi noro glavo.

Morda sem še najbolj užival v zaključnih kilometrih, pa ne le zato, ker je bil konec, ampak ker se je cesta res čedno spuščala, temperatura je padla na prijetnih 15 stopinj in videlo se je v mraku ravno toliko, da sem še upal spustiti brez zavor. Me je pa skrbelo, da bodo ravno vsi skočili na pir, ko se bom pripeljal v cilj … zato sem na hitro Ani javil, da prihajam. Glede na pozno uro so mi priredili čudovit sprejem.

Definicija besede brutalno

Trudil sem se dajat vtis, da me vse skupaj ni pretirano prizadelo. Ampak ni šlo. HFG me je dotolkel. Od vseh je bil samo Gregor videti, kot da je šele štartal. Res pa je imel 25 minut časa, da se je očedil, preden sem se privlekel jaz.

Blaž jo je odnesel z nekaj šivi na kolenu in prepovedjo kolesarjenja za dva tedna. Škodilo mu ne bo.

Žiga pa je imel spet avanturo, vredno njegovega slovesa. Tubular je uspešno zamenjal in za rezervo je imel še enega, ki bi ga glede na teren v nadaljevanju tudi nujno potreboval. A do tja ni prišel, potem ko je nabasal točno tistega električnega pastirja, ki ga jaz očitno nisem uničil. Čez nekaj kilometrov pa je počila še os zadnjega kolesa … s seboj je imel marsikaj, tudi štiri napere – ne pa hitrega zapenjalca.

Na koncu se je izkazalo, da sem bil drugi od sedmih uvrščenih. Ostali niso prišli čez ciljno črto: to pomeni 75-odstotni osip. Vsekakor dovolj, da rdeči Human Gravel Fish označimo za resnično brutalno preizkušnjo, in to kljub tako rekoč idealnim pogojem. Besedo brutalen se zadnje čase zlorablja vsepovsod, tudi za primere, ki s tem nimajo prav dosti zveze. Ampak Human Fish Gravel je bil na rdeči trasi zares brutalen. Neprizanesljiv do tehnike, telesa in duha.

Dobro se lahko zdi vsem, ki so to končali. In nobenega razloga za sram ali slabo voljo nimajo tisti, ki so zaključili predčasno. Za prihodnje leto verjamem, da bo trasa lažja. Malo si to želim zaradi mene samega. Bolj pa zaradi tistih, ki si zaslužijo priti v cilj dirke. Trase, dolge 66, 120 in 270 kilometrov so izzivalne že same po sebi in ni nobene potrebe po dodatnem zapletanju življenja.

Zdaj pa že komaj čakam … naslednje leto. Human Fish Gravel, ki so ga uspešno organizirali v čudnih časih, ima potencial, da postane velika in uspešna prireditev. In še enkrat: končno slovenski gravel, kjer so dejansko prevladovala gravel kolesa.

REZULTATI