Bi moralo biti kolesarstvo bolj zabavno?

Nisem še srečal kolesarja, ki ne bi trdil, da kolesari za lasten užitek. Sem se pa naposlušal modrovanj kaj užitek sploh je, ampak to je za kakšno drugo kolumno. Pote so tu še modrovanja o tem, kaj je bolj kul. Višek infantilnosti je prerekanje ali so bolj kul gorski ali cestni kolesarji. Mislil sem, da so postale te ideje preteklost, a sem očitno samo odrastel. V zadnji fazi prvi drugim očitajo EPO in drugi prvim THC. To odpustim samo dvanajstletnikom in še njim bi bilo treba pobrat ventilčke. Kakorkoli, cestni kolesarji se strinjajo, da je cestno kolesarstvo preveč zategnjeno, preveč resno, preveč zagrizeno. In rešitev? Gravlanje!

Ena sama nervoza in dolgčas

Profesionalci, večinoma Američani, bežijo iz Evrope v svoje ameriške koče, ki so si jih v desetih letih garanja prislužili z legionarskimi plačami. Upokojitev, no, prestop v polprofesionalni svet gravlanja, zapakirajo kot željo po bolj sproščenem treningu in dirkanju brez pritiskov sponzorjev iz trpkega sveta financ, betoniranja in petrokemične industrije. Gravlerska scena je bolj prijazna, prijateljska, tekmeci pozimi skupaj pijejo pivo in za trening bikepackajo. Posnamejo osladen film, simpatičen, a precej dolgočasen v primerjavi z Velonovimi kompilacijami posnetkov on-board kamer iz zaključkov šprinterskih dirk.

Profesionalni kolesarji postajajo vplivneži, ki nas prepričujejo, da je gravel bolj kul od tistega, kar nas dan na dan prikove pred zaslone ali prepriča v plačilo štartnine za maraton Franja.

Oh! Maraton Franja! Ta festival nervoze in komolčenja.

Tako bodo rekli razsvetljeni kolesarji. Zviška gledajo na zanesenjake, ki doma buljijo v plane treninga in na kolesu v merilnike moči, na junake Strave in Zwifta, na bumerje, ki se jim še celo leta 2021 toži po mehanskih prestavah in obročnih zavorah ali na modo, ki se z izjemo dolžine hlačnic, nogavic in rokavov ni spremenila že od predvojnih let. Navsezadnje cestni kolesarji ne žurajo!

Rešitev v novih disciplinah?

Kolesarstvo je imelo svoje črne trenutke. Doping. Prevlado ekipe Sky in z njo povezan dolgčas, ko so obupovali celo tradicionalisti, ki razumejo kolesarstvo kot smrtno resen posel. K sreči je prišel Peter Sagan. Kako določasen je bil ta svet, se je pravzaprav pokazalo s tem, da je završalo, ker se je sem pa tja vozil po zadnjem kolesu in si obešal okoli vratu smučarska očala.

Kolesarski šport je k sreči kul tudi brez cirkusa. Mogoče je kul ravno zaradi tega. Uvajanje surferskega jebivetrstva na ameriški način? Lepo vas prosim! Ne moreš človeka, ki plačuje nutricionista in mu pomeni višek razvrata sedem skodelic kave dnevno, prepričat, da bo s flašo šnopsa plesal po mizi, bognedaj zgoraj brez. Opažam pa težnjo producentov gravlerskih filmčkov, da bi v čim krajšem času pokazali čim več brad, tetovaž in pira, češ, poglejte to sceno, ki je tako zelo drugačna od vsega, česar smo bili vajeni na asfaltu. Vraga, nazadnje sem kot fotomodel nekaj naturalij zaslužil ravno zato, ker nosim brado, ker sem tako tekoč tipičen gravler.

Mogoče sem preveč ciničen, ampak na koncu se na makadamu dogaja enako kot na asfaltu. Ljudje trenirajo in hujšajo. Žežijo ga v filter na segmentih. Kupujejo aerodinamična kolesa. Stehtajo vsak gram. Izdelujejo ekspertize glede tlaka v gumah.

Kolesarstvo je okej ravno zato, ker ni treba poslušat določene glasbene zvrsti, nosit smešne frizure in jemat drog.

Ko iščem žur, grem na žur. Ko me zanima kolesarska rekreacija, grem na rekreativno kolesarsko prireditev. Dobim tudi pivo. Včasih je celo dobra muzika. Vedno pa dobra družba. Tudi po neki Franji sem šel domov s precej šibkimi nogami, pa ne zaradi 150 kilometrov na cesti.

In ne, ni kul, če cestni kolesar nosi goggle na zmagovalnem odru. Je samo cenen način, kako pokazati večji sponzorski napis, kot ga spraviš na običajne, četudi stoodstotno predimenzionirane špegle. Raje imam, če me kolesarji zabavajo na cesti. K sreči s tem zadnja leta ni nobenih težav Tudi po Slovakovi zaslugi.